KRKA V MOČVIRSKI VOTLINI

Lepo pozdravljeni v četrtkovih Kulturnih novicah. V torek ob osemnajsti uri smo obiskali otvoritev razstave Čas vode v razstavnih prostorih Galerije Društva likovnih umetnikov Ljubljana. Razstavo, ki obsega instalacijo ter spremno fotografsko dokumentacijo, sta soustvarili likovni umetnici Mihaela Ciuha in Mateja Kavčič, spremno besedo pa je spisala kustosinja Nataša Kovšca. Instalacija je nastajala spomladi in poleti - medtem ko sta avtorici sobivali v Kostanjevici na Krki in Orehovcu, vasi v hribih nad cistercijanskim samostanom, v katerem ima prostore Galerija Božidarja Jakca. Instalacijo tvori ogrodje s stropa izobešenih posušenih močvirskih trav, skozi katero lahko obiskovalec vstopi v ozek in zastrt votlinski prostor, na tleh katerega sreča videoprojekcijo Mihaele Ciuha. Čas projekcije ni realen, v njej vidimo posnetke nočnega neba, Krke, živali in vožnje s čolnom. Posnetki se na trenutke vrstijo s pospešeno hitrostjo, na nekaterih mestih pa se upočasnijo in tudi obstanejo. Več o delovanju umetnic in temah, ki jih naslavlja instalacija Čas vode, nam pove kustosinja Nataša Kovšca.

Izjava

Po besedah umetnic naslov razstave Čas vode označuje obdobje njunega sobivanja v Kostanjevici. Kavčič, ki v svojem delu pogosto tematizira izgubo stika z naravo, časovnost v kontekstu instalacije razume kot nasprotje časovnosti vsakodnevnega drvenja po mestu. Oddih v Kostanjevici je avtoricama predstavljal tudi kratkotrajen odmik od vsakodnevnih finančnih pritiskov, ki jih doživljata kot kulturni delavki. Kavčič je s Kostanjevico in njeno okolico že dodobra seznanjena, saj je v otroštvu pogosto hodila na počitnice k starim staršem v Orehovec. V okolici je prvič opazila tudi močvirsko travo, ko je leta 2016 razstavljala v lapidariju kostanjeviške Galerije Božidarja Jakca. Odkritje trave, ki sestavlja instalacijo, pojasni Kavčič.

Izjava

Ciuha, ki je k instalaciji prispevala videoprojekcijo, je sprva prav tako nameravala ustvarjati z naravnimi materiali. Po prvotni zamisli bi po tleh travnate votline obiskovalci tako stopali po vlažni glini. Ker umetnica zaradi poškodbe ni mogla ustvarjati z glino, se je odločila za delo z videom. Kljub temu instalacija še vedno učinkuje izrazito čutno – obiskovalca že z vstopom v galerijski prostor zadane vonj poletne Krke, ob vstopu v zavesasto votlino pa se lahko hitro zaplete v snope močvirskih trav, ki jih doživlja tako vizualno kot aromatično in taktilno. Kljub temu da se videoprojekcija nahaja v središču instalacije, ta ne zasenči njenih ostalih aspektov in specifičnega vzdušja poletnega kostanjeviškega porečja. Razloži Kavčič.

Izjava

Kot poudarjata avtorici, delo naslavlja problematiko naraščajoče prevlade tehnologije nad našim vsakodnevnim življenjem, občutek česar umetnici dosežeta z instalacijo, ki poustvarja sproščeno občutje njunega oddiha v Kostanjevici. Problematika se izraža skozi poustvarjeno občutje neurbanega okolja in nima pretenzij po eksplicitnem naslavljanju širše okoljske problematike. Trenje med urbaniziranim in naravnim svetom pa se izraziteje izraža v spremni fotografski dokumentaciji. Tako lahko na eni od fotografij, razstavljeni na galerijskih stenah, vidimo težek gradbeni tovornjak na lesenem kostanjeviškem mostu. Umeščenost videoprojekcije na tla votlinske instalacije pa je analogna pogledu na Krkino strugo s ptičje perspektive. Obiskovalec tako občuti poustvarjeno mesto pogleda na strugo, obkrožajo ga s stropa viseči snopi trav, kar – kot poudarjata avtorici – da instalaciji sanjski značaj. Več o videoprojekciji pove Ciuha.

Izjava

Kontemplativno notranjost instalacije na trenutke prekinja zvok težkih avtomobilov, ki vozijo čez most, s katerega je Ciuha posnela reko. Vsi, ki si želite podoživeti oddih v zavetju narave, v katerega vztrajno prodira sodobni svet, si lahko razstavo v prostorih Galerije društva likovnih umetnikov Ljubljana ogledate še do devetega oktobra.

______________

foto: arhiv avtorja