Medene novice

Konec marca je Vlada Republike Slovenije, v času interpelacije ministra za kulturo Vaska Simonitija, sprejela pomembno odločitev. Potrdila je namreč nominacijo Čebelarstva v Sloveniji ‒ načina življenja za vpis na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulture dediščine človeštva, ki je bila tako petindvajsetega marca oddana na sedež Unesca v Parizu. Zamisel za nominacijo se je pojavila že leta 2015, nastajala pa je pod okriljem Ministrstva za kulturo s strokovno podporo Slovenskega etnografskega muzeja in Čebelarskega muzeja iz Radovljice.

Nominacija obsega predstavitev čebelarstva v Sloveniji kot množične dejavnosti, ki je prerasla v način življenja velike skupine ljudi. Vključuje več enot, ki so bile v slovenski register nesnovne dediščine vpisane v zadnjih letih: od poslikave panjskih končnic, čebelarstva in apiterapije pa do prevoznega čebelarstva, lectarstva in izdelovanja malih kruhkov ter lesenih modelov. O pomenu ohranjanja nesnovne dediščine smo povprašali Anjo Jerin, kustosinjo v Slovenskem etnografskem muzeju.

Izjava

V Sloveniji deluje okoli 11.000 čebelarjev, ki se med seboj povezujejo tako na lokalni kot na regionalni ravni, njihova krovna organizacija pa je Zveza čebelarjev Slovenije. Nominacija za vpis v Unescov register nesnovne kulturne dediščine je pomembna predvsem zaradi priznanja nosilcem. Z nominacijo se nakazuje na velik pomen te tradicije na naših tleh, ki se je s časom morda spremenila, vendar ostaja množično prisotna. Oblika revitalizacije, ki ohranja čebelarstvo živo in sodobno, je gotovo tudi urbano čebelarstvo, ki ga v Ljubljani predstavlja Društvo urbani čebelar. Društvo postavlja panje na strehe urbanih ustanov, med najbolj vidnimi institucijami, ki svojo streho krasita s čebeljim panjem, pa sta gotovo Cankarjev dom in Center kulture Španski borci. Čebelarstvo pa v sedanjosti nima zgolj kulturnega pomena. Več pove Jerin.

Izjava

Vpis dediščine na Unescov seznam svetovne dediščine je že večkrat pustil večji pečat v slovenskem kulturnem prostoru. Jeraj razloži, kaj bi pomenil vpis slovenskega čebelarstva v ta register.

Izjava

V primeru vpisa v Unescov register lahko torej govorimo predvsem o večji promociji slovenskega čebelarstva v svetu. Unescov seznam dediščine predstavlja nadnacionalni register, ki izpostavlja presežne dosežke na področju kulture, v primeru nesnovne dediščine gre za tiste, ki jih je vredno ohranjati za bodoče rodove. Vendar pa Unescova konvencija, ki opredeljuje dediščino, ni zavezujoča. Nena Židov je v svojem članku Nesnovna kulturna dediščina Slovenije: Dileme v zvezi z njenim varovanjem v luči Unescove konvencije izpostavila, da gre sicer res za elemente dediščine, ki jih je vredno ohranjati kot pomemben del lokalne identitete, vendar hkrati odpira možnost izrabe tovrstne dediščine v komercialne namene. Vpis v Unescov register dediščine tako res prinaša prednosti, hkrati pa odpira vrata še večji komercializaciji čebelarstva tudi kot lajfstajla. 

Slovenija je dežela čebel, vpis čebelarstva v register Unescove dediščine pa bi okronal častitljivo glavo tudi tej dejavnosti. Dokler v upanju čakamo na odločitev pariškega komiteja, ki bi čebelarstvo povzdignila na svetovni piedestal dediščine, priporočamo vsaj žlico slovenskega medu v čaju. Ali pa vsaj kak medenjak. Ob slavnostni razglasitvi slovenskega čebelarstva kot Unescove dediščine pa le ne pozabite nazdraviti z medico!