Mesto živečih skulptur

Če se na vroč poletni dan potikate po močvirnih bregovih reke Krke, kjer v vodi cvete rože, vas morda na poti preseneti prostorni park skulptur, ki nosi ime Forma viva. Park se nahaja v Kostanjevici na Krki in je del Galerije Božidar Jakac ter k njej pripetega nekdanjega cistercijanskega samostana. Nastajati je začel leta 1961 kot fundus skulptur, nastalih na istoimenskem srečanju kiparskih umetnikov. Glavna ideja Forme vive, ki je poleg Grafičnega bienala in Bienala industrijskega oblikovanja še dandanes najpomembnejši bienale na naših tleh, je bila že od vsega začetka spodbujanje izmenjave tehnik, idej in znanj kiparskih umetnikov iz celega sveta. Kot nam pove Goran Milovanović, direktor Galerije Božidar Jakac, je srečanje Forma viva v svojih formativnih letih služilo tudi spoznavanju domačinov z umetnostjo in novimi tehnologijami.

Izjava

Poleg parka v Kostanjevici so v Sloveniji še trije drugi parki, ki nudijo zavetje skulpturam, nastalim na bienalu. Vse parke povezuje temeljna ideja živečega kiparstva in skupnostnega ustvarjanja, med seboj pa se razlikujejo predvsem po materialih, ki so jih kiparji uporabljali pri izdelavi svojih skulptur. Za kostanjeviško Formo vivo je, glede na razpoložljivi material, značilno oblikovanje skulptur v hrastovem lesu, za Sečo pri Portorožu v kamnu, za Ravne na Koroškem v kovini, za Maribor pa v betonu. Čeprav se vse lokacije soočajo s problemom restavriranja skulptur, pa je v Kostanjevici ta problem najbolj pereč, saj je hrastov les izmed vseh štirih materialov najbolj občutljiv za različne vremenske vplive, pa tudi za različne vrste zajedavcev. Problem restavriranja je v sedemdesetletni zgodovini Forme vive povezan tudi s številnimi finančnimi težavami. 

Izjava

Kljub omenjenim težavam Forma viva še živi – in po njenem imenu sodeč, je življenje tudi njen poglavitni namen. Tako kot je srečanje kiparjev v njihovih formativnih letih služilo oživljanju kiparske umetnosti v kontekstu lokalne skupnosti, so bili tudi parki zasnovani kot mesta živečih skulptur, ki ne poskušajo pobegniti času. Zato se v Kostanjevici zadnja leta odločajo za restavracijo – v nekaterih primerih pa tudi za rekonstrukcijo – zgolj nekaterih najpomembnejših oziroma najodmevnejših skulptur. Takšno odločitev so sprejeli tudi zaradi finančnih omejitev, ki jim onemogočajo restavrirati vseh osemdeset še obstoječih del. V zadnjem desetletju so tako restavrirali monumentalno skulpturo Japonski festival japonskega kiparja Eisakuja Tanake, ki je nastala na bienalu leta 1961 in je sčasoma po Milovanovićevih besedah postala »sinonim kostanjeviške Forma vive«.  

Tudi način izvajanja bienala se je v novem tisočletju korenito spremenil. Poleg tega, da bienala ne vodi več centralni odbor, ampak so organizacijo prevzele lokalne ustanove – v Kostanjevici je to Galerija Božidar Jakac, v Seči pri Portorožu pa Obalne Galerije Piran – se je spremenil tudi način udejstvovanja umetnikov ter vpetosti dogodka v lokalne skupnosti. Leta 1961 in 1962 je na letnih srečanjih v Kostanjevici sodelovalo osem oziroma enajst kiparjev, od preloma tisočletja dalje pa na srečanjih, ki so postala bienalna, sodelujejo le še po trije kiparji. V letu 2021, ko je bila organizacija bienala zaradi pandemije še posebej težavna, sta nastali le dve novi skulpturi – Fragment madžarskega kiparja Pétra Gálhidyja ter Viva in forma slovenskega kiparja Mirka Bratuše. Čeprav vpetost lokalnih skupnosti v dogodek ni več tako izrazita kot nekoč, pa so v Galeriji Božidar Jakac v obdobju pred pandemijo izvedli javno akcijo, s katero so ob pomoči domačinov in pod budnim očesom poklicnih restavratorjev opravili nekatere lažje restavratorske posege, kot so odstranjevanje mahu, barvanje skulptur ter čiščenje obdajajočih območij. 

Kljub korenitim spremembam, s katerimi se v novem tisočletju sooča bienale, Milovanović meni, da je Forma viva v slovenskem prostoru izjemen dosežek, ki ga ni vredno obdržati zgolj zaradi zgodovinske in kulturne dediščine, ampak tudi zaradi specifične prostorske umestitve kiparskih umetnin. Forma viva bo tako ali drugače živela naprej, vprašanje je le – kako? Zaključi Milovanović. 

Izjava

Kadar torej pohajate po Dolenjskem, se ne pozabite ustaviti v Kostanjevici ob Krki. Poleg osemdesetih živečih skulptur Forme vive lahko obiščete tudi številne razstave, ki jih na ogled postavlja Galerija Božidar Jakac.