Na tem svetu pravica ni enaka za vse

Našo pozornost je tokrat pritegnila gledališka predstava Rokovnjači, avtorjev Mihe Nemca in Nejca Valentija. Predstava, ki je koprodukcija med SNG Nova Gorica in Prešernovim gledališčem v Kranju, je bila premierno uprizorjena v Novi Gorici, trenutno je na sporedu kranjskega gledališča. Avtorja sta jo opisala kot narodno igro s petjem.

Nemec in Valenti sta že lani navdušila z nenavadno predstavo Liferanti, ki se je spraševala o smislu gledališkega uprizarjanja, z večnim vprašanjem, ali je za gledališče najpomembnejše število obiskovalcev ali tako imenovana umetniška vrednost uprizoritve. Liferanti so na lanskem Borštnikovem srečanju dobili nagrado strokovne žirije.

Rokovnjači so roman, ki ga je zasnoval Josip Jurčič, zaradi njegove smrti pa dokončal Janko Kersnik. Gre za zgodovinski roman, ki temelji na resničnih dogodkih, prikazuje pa življenje roparskih združb, ki so v prvi polovici devetnajstega stoletja iz nuje ropali običajno bogate. Roman se torej ukvarja s socialno tematiko, lahko rečemo, da je slovenska različica robinhudovskega motiva.

Zanimalo nas je, zakaj sta se Nemec in Valenti odločila za uprizoritev Rokovnjačev, ko pa sta se v že omenjenih Liferantih ponorčevala iz romana. Nemec je povedal:

/izjava je v posnetku/

Glasbo za predstavo je ustvarila pankovska skupina Niet, ki jo na odru tudi v živo izvaja. Na podlagi tega se zdi, da ima predstava revolucionarni naboj. O tem smo se pogovarjali z Nemcem: 

/izjava je v posnetu/

V Slovenski kinoteki bosta danes prvič v Ljubljani prikazana filma Karpopotnik Matjaža Ivanišina in Oktolog Karpa Godine. Še posebej izpostavljamo film Matjaža Ivanišina, ki velja za enega najbolj nadarjenih slovenskih režiserjev, o čemer pričajo številne nagrade, ki jih je dobil za svoje prejšnje filme, kot so Che Sara, Quick View, Moje male ljubice in Šentilj-Spielfeld.

Karpopotnik si je Ivanišin najprej zamislil kot dokumentarni film o največjem slovenskem režiserju Karpu Godini. Godina mu je postavil samo en pogoj – v filmu ne sme biti niti njegove podobe niti njegovega glasu. Zaradi tega Ivanišin ni posnel klasičnega dokumentarca, temveč je na zelo inovativen način ustvaril svojevrstno posvetilo Karpu Godini, ki pa je istočasno samobiten filmski izdelek. Ivanišin sicer uporablja posnetke iz fragmentarno ohranjenega filma Imam jednu kuču Karpa Godine, vendar jim  zoperstavi svoje portrete Vojvodine in njenih prebivalcev. Nekateri izmed njih so posneti na 8-milimetrsko kamero, s čimer vzbujajo vtis arhivskosti. S pomočjo tega domiselnega koraka in teksta, ki ga v offu bere njegov avtor, pesnik Nebojša Pop Tasič, uspe Ivanišinu ustvariti ganljiv portret od boga pozabljene pokrajine in ljudi. Avtor tega zapisa, ki si je film že ogledal, toplo priporoča njegov ogled.

Novice je rokovnjačil Urh Vele.