Novi prostori, rojstvo festivala
Pozdravljeni v Kulturnih novicah. V ponedeljek se je začel AGRFT festival – festival, ki je namenjen povezovanju študentov filma in gledališča ter predstavitvi njihovega ustvarjanja širši javnosti. Letos festival poteka prvič, med drugim tudi, ker je Akademija za gledališče, radio, film in televizijo letos dokončno naselila nove prostore, v katerih lahko na dogodkih gosti večje število ljudi. Kot nam je povedala producentka festivala Mija Špiler, je odprtost širši javnosti eden izmed ključnih poudarkov festivala, temu primeren pa je tudi termin.
Do petka nedelje bo festival vsak dan gostil vsaj dva dogodka. Najbolj pestro dogajanje pa organizatorji napovedujejo za četrtek, ko bo na sporedu kar pet dogodkov. Poleg znanstvenega simpozija, treh gledaliških produkcij in osmih kratkih igranih filmov se bodo obiskovalci lahko udeležili tudi vodenega ogleda novih prostorov AGRFT-ja, ki ga bo vodil dekan akademije, Tomaž Gubenšek. Novi prostori imajo med drugim tudi to prednost, da je južni del stavbe v vseh nadstropjih filmski, severni pa gledališki. Tako imajo študentje različnih smeri priložnost, da se medsebojno povezujejo, tkejo nove stike in spoznavajo nove pristope k ustvarjanju. Kot nam pove Špiler, je bilo v starih prostorih takšen stik težko vzpostaviti, saj so imeli študentje različnih smeri predavanja v različnih stavbah.
Včeraj je na šolskem odru številka ena potekal performans osem tisoč sedemsto dvaintrideset skozi tri avtorja in performerja Benjamina Zajca, ki je lani na AGRFT-ju magistriral iz dramaturgije. V kinodvorani pa se je odvrtelo šest kratkih dokumentarnih filmov, nastalih pod režijsko taktirko študentov drugih in tretjih letnikov programa Filmska režija – Maje Krvina, Katje Predan, Blaža Andraška, Ize Mlakar, Margarete Grujić in Lane Bregar.
Zajc je svoj performans zasnoval kot spominsko obeležje žrtev genocida v Srebrenici. Kot nam je povedal, je performans navdihnila instalacija Aide Šehović.
Glavni simbol performansa je torej kava, saj naj bi veliko svojcev žrtev najbolj od vsega pogrešalo skupni obred njenega pitja. V prvi izvedbi je Zajc skupaj z obiskovalci performansa kavo mlel trikrat po osem ur, včeraj pa je na festivalu predstavil skrajšano različico, ki traja dve uri. Vprašali smo ga o izzivih, s katerimi se je soočil pri izvajanju daljše in krajše različice performansa.
Medtem ko so na gledališkem odru mleli kavo, pa so se v kinodvorani vrtele gibljive slike mladih filmskih ustvarjalcev. Pogovarjali smo se s študentoma drugega letnika, Katjo Predan in Blažem Andraškom, ki sta predstavila kratka dokumentarna filma Četrt koraka in Biti oče.
Film Četrt koraka avtorice Katje Predan prevprašuje mejo med vidnim in nevidnim. Njegov glavni in edini protagonist je Borut Vrbančič, »slepi gledalec filmov«. Kot nam pove Predan, je želela s pomočjo filmskih izraznih sredstev in skozi njih razumeti njegovo izkušnjo gledanja.
Blaž Andrašek pa je v svojem filmu Biti oče predstavil fenomen odtujene očetovske figure, ki je po njegovih besedah močno prisoten na Balkanu in v Vzhodni Evropi. Kot nam pove, mu je veliko več težav kot tehnična izvedba predstavljala navezava stika z ljudmi, ki odsotnost očetovske figure občutijo na lastni koži. To pa kljub temu da se je zaradi tematike odločil, da bo njihove izpovedi namesto z bližnjimi posnetki njihovih obrazov podkrepil s posnetki različnih prostorov – ustreznicami njihovega doživljanja.
Kot nam je še povedal Andrašek, se mu zdi poetičnost – v njegovem primeru poetičnost prostora in gibanja – v dokumentarnem filmu zaželena in ne nepotrebna lastnost, saj gledalcu pomaga pri približevanju izkušnjam protagonistov.
Novorojeni AGRFT festival si organizatorji v prihodnosti zamišljajo kot torišče študentov, željnih druženja ob predstavitvi umetniških izdelkov mladih ustvarjalcev. Obenem pa upajo, da bo v odsotnosti Borštnikovega srečanja, ki so ga organizatorji lani prestavili iz oktobra na maj, AGRFT festival prevzel vlogo uvodnega festivala gledališke sezone.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj