Novo Mesto zločina

Izjava 1

Današnje kulturne novice pričenjamo z odlomkom iz dobro znane otroške pravljice Rdeča kapica – v zvočni interpretaciji vizualne umetnice mlajše generacije in sodelavke naše redakcije, Andree Zabric. Če vas bo do 5. marca pot zanesla v Novo mesto, vas bo v prostorih Galerije Simulaker pričakala umetničina razstava Palmina Zima, pri postavljanju katere je med drugimi sodeloval kurator Adrijan Praznik. Slikarko, ki sicer trenutno raziskuje ontološke perspektive slikarske prakse skozi diagramatično pisanje na dunajski Akademiji za likovno umetnost in ustvarja med Dunajem in Ljubljano, je pripoved o Rdeči kapici navdihnila tako pri ustvarjanju razstavljenih del kot razstave same. 

Izjava 2

Umetnica razstavljenih del ne naslavlja, temveč jih poimenuje zgolj z letnico nastanka, tehniko in vrsto pigmenta, ki jih je zanje uporabljala.

Izjava 3

V spremnem pismu Palmina Zima naslavlja babico Rdeče kapice in skupaj z avtorico prevprašuje tradicijo pravljičnih izročil, do katerih v primerjavi s svojimi rosnejšimi leti ostaja kritična. 

Izjava 4

Upiranje starodavnim pravljičnim tradicijam se na umetničini razstavi izrazi v naslavljanju razstavljenih del, ki jih Zabric imenuje pet antijunakinj. V primerjavi z nemočnimi pravljičnimi junakinjami slike predstavljajo aktivne in vodilne člene svoje lastne pripovedi. Zabric jih doživlja kot nekakšne gledališke like, ki se ji na trenutke lahko zazdijo celo bolj živi od nekaterih ljudi.

Izjava 5

Umetnica se v delih poigrava z abstraktnimi monokromnimi zamahi čopičev in bežnimi zasnovami podob. Tri dela na štirikotnih, eno pa na okrogli leseni tabli so po prostoru razporejena na zanje posebej ustvarjenih stojalih. Ta omogočajo obiskovalki vpogled tudi na sicer pogosto skrito hrbtno plat del. Ob vstopu v bel galerijski prostor obiskovalka najprej naleti na oglato sliko, ki svojo sprednjo stran razkriva vhodnemu delu galerije. Ob njenem boku stoji okrogla in nasprotno usmerjena slika, ki s svojim obračanjem od prve deluje zaviralno v njunem medsebojnem dialogu. Na sredi galerije se drugo z drugim soočata še dve deli. Prvo s temnejšim pigmentom odgovarja na klice drugega, na katerem lahko obiskovalka jasno opaža sledove razkroja svetleje pigmentiranih slojev barve. Peto delo je prislonjeno ob galerijski zid. Od drugih slik se razlikuje po izrazito izstopajočem rdečem pigmentu in ovalni obliki. Kot razloži Zabric, je na njem v primerjavi s preostalimi tudi občutno manj nanešenih plasti barve. O nastanku vseh petih del in njihovi sopostavitvi pove.

Izjava 6

Slikarska dela, za slikanje katerih uporablja lesene table, se v galeriji kot na odrskem prizorišču predstavljajo obiskovalcu in drugo drugemu ter konec koncev tudi sama sebi. Za svoja dela umetnica zato v galeriji ustvarja edinstven prostor,  med drugim je lesena galerijska tla oblekla v bel filc, ki se običajno uporablja kot odrska podlaga za plesalce. Tovrstni način inscenacije Zabric ni tuj, saj, kot pove, raje sama nadzoruje predpripravo razstavnega okolja.

Izjava 7

Delovanje svojih slik v prostoru vzporeja s pogovarjanjem oziroma neke vrste monologom, podobno pa doživlja tudi svojo slikarsko prakso, ki jo v šali prisrčno primerja s kuhanjem.

Izjava 8

Umetnica poudarja, da jo zanima predvsem slikarski proces, ki ga še bolj kot užitek doživlja kot potrebo.

Izjava 9

V raziskovanju slikarstva je umetničino pozornost pritegnil predvsem odvečni material, ki nastaja  ob slikanju, zato se je fokus njenega ustvarjanja iz akademske veščine postavljanja kompozicij prevesil na material, ki ga v svojih ustvarjalnih procesih uporablja. Veliko pozornosti posveča tudi pigmentu, ki ga opiše kot izhodišče svojega ustvarjanja. Na razstavi lahko na tleh najdemo tudi nasejan surov grafitni pigment, ki umetničino pozornost privlači že več let.

Izjava 10

Andrea Zabric v svojih delih opaža njihovo krhkost in razgaljenost, zato obiskovalke vabi k premisleku o  sledovih ponavljajočih se gest, prav tako kot spet drugih, ki ponavljanje prvih razbijajo. Obiskovalka se na razstavi  znajde v pravi detektivski zgodbi, v slikarkinih gestah se  nadeja indica za odgovor na avtoričino vprašanje, ki se pojavi v Palmininemu pismu priloženi Šalamunovi Baladi za Metko Krašovec – kdo je volk in kdo babica?

Po razstavi se je sprehajala vajenka Lara.