Očetovska izvirnost

Pozdravljeni v Kulturnih novicah. V ponedeljek, 3. maja, je minilo 140 let od smrti pisatelja, časnikarja in prvega slovenskega romanopisca Josipa Jurčiča. Izmed del na Muljavi rojenega literata je verjetno najbolj znan roman Deseti brat, ki velja za prvi slovenski izvirni roman. Jurčič je s svojim ustvarjanjem doprinesel razvoju skoraj vseh literarnih oblik pri nas, v spomin na eno od osrednjih kulturnih osebnosti druge polovice 19. stoletja pa je vlada leto 2021 razglasila za Jurčičevo leto.

Svojo prvo pripovedko, in sicer Pripovedko o beli kači, je Jurčič objavil že pri 17-ih letih, še preden se je odločil za študij slavistike in klasične filologije na dunajski univerzi, ki pa ga zaradi slabih gmotnih razmer ni dokončal, temveč se je povsem posvetil pisanju ter častnikarstvu. V svojih delih je obravnaval predvsem zgodovinske in socialne teme, pri katerih se je opiral na prikazovanje kmečkega in meščanskega življenja.

Pogovarjali smo se s profesorjem Aleksandrom Bjelčevičem z Oddelka za slovenistiko ljubjanske Filozofske fakultete, ki nam je najprej povedal nekaj o pomenu Jurčiča za slovenski narod in slovensko književnost 19. stoletja.

Izjava

Jurčič je bil sodobnik Frana Levstika, ki je leta 1885 objavil programski tekst Popotovanje od Litije do Čateža, v katerem je artikuliral svojo vizijo slovenske književnosti. Ta program je bil dokaj pesmističen, še posebej glede pisanja romanov, saj je Levstik menil, da Slovenci za to nimamo pogojev. Toda nato se je zgodil Jurčič, zato nas je zanimalo, v kolikšni meri je Jurčič sledil tej viziji – ne le deklarativno, temveč tudi v praksi.

Izjava

V zbirki Cvetje iz domačih in tujih logov je leta 1866 Jurčič objavljal Desetega brata, ki mu dolguje levji delež svojega romanopisnega slovesa. In čeprav je Levstik – pa tudi kasneje Stritar – ocenil, da gre za prvi slovenski roman, se je po besedah Bjelčeviča prav z Desetim bratom Jurčič na nek način tudi zoperstavil Levstikovemu programu.

Izjava

Pogosto slišimo, da je Deseti brat prvi slovenski izvirni roman, zato smo sogovornika vprašali, kaj točno to sploh pomeni oziroma kako se nam ta izvirnost kaže.

Izjava

Jurčič pa ni le avtor prvega slovenskega romana, temveč je bil prelomen tudi v dramatiki, saj velja njegova drama Tugomer iz leta 1876 za prvo slovensko tragedijo. Bil je tudi sourednik in kasneje urednik časopisa Slovenski narod v Mariboru, urednik slovansko usmerjenega časopisa Südslavische Zeitung v Sisku, pomagal pa je tudi pri urejanju Ljubljanskega zvona. Umrl je prezgodaj, in sicer že pri 37-ih letih, za posledicami jetike, njegov zadnji roman Rokovnjači pa je po njegovi smrti dokončal Janko Kersnik.

Predlog za razglasitev letošnjega leta za Jurčičevo leto je podala Občina Ivančna Gorica. Na sporedu bo tako več dogodkov, ki bodo potekali po vsej Sloveniji, obeta pa se tudi simpozij, ki ga pripravljata Cankarjev dom in Filozofska fakulteta v Ljubljani. Na njem bomo najbrž izvedeli več o tem, zakaj je Jurčič aktualen tudi za današnji čas, za zdaj pa naj zadostuje sogovornikov zaključek.

Izjava