O načinih in lokacijah gledanja filmov

V današnjih Kulturnih novicah se bomo v luči nedavnega ponovnega odprtja domačih kinodvoran posvetili okrogli mizi Prihodnost filmske kulture, ki je v okvirju frankfurtskega filmskega festivala Lichter potekala 29. aprila - kje drugje kot na spletu. V pogovoru so razpravljalci naslovili vprašanja o prihodnosti filma in kina ter njunem mestu v družbi drugih ponudnikov avdiovizualnih vsebin in družbi nasploh. 

Moderatorka pogovora, finska piska in medijska analitičarka,  Johanna Koljonen, je s trditvijo, da v Evropi arthouse filmom pripisujemo večjo kulturno vrednost kot mainstream filmom, ki se bolj ozirajo na svojo tržno vrednost, ponudila osnovo za razpravo. Koljonen pravi, da je na podlagi teh predpostavk filmska kultura postala termin, ki opisuje specifično umetniško tradicijo evropske kinematografije. Vsi udeleženci razprave pa se strinjajo, da postaja ločnica med tako imenovanim art filmom in holywoodskim blockbusterjem dandanes vedno bolj arbitrarna.

Ko definiramo filmsko kulturo kot dejavnosti, ki jih izvaja uveljavljena filmska industrija, v središču te neizogibno pristane kino, ki je bil do nedavnega umetniški in finančni center filma. Ko pa se film v večji meri iz kina preseli v domače dnevne sobe, zahteva razumevanje filmske kulture premislek o novem konceptualnem okviru, ki je širši od obiska kina in samega ogleda filma. Katere funkcije kino ohranja še posebej v lokalnem okolju, nam je povedala vodja Mestnega kina Ptuj, Nina Milošič.

Izjava

Filmsko kulturo lahko definiramo tudi kot demokratično pravico dostopa do avdiovizualnega pripovedovanja zgodb v domačem jeziku. Zgodbe ljudi so tako videne in slišane. Umetniški vodja Berlinala Carlo Chatrian je poudaril, da je film jezik, ki se ne navezuje na tisti jezik, ki ga govorijo liki, temveč na filmski medij sam. V razumevanju tega jezika pa je utemeljena naša sposobnost sodelovanja v razpravah, ki jih nekatere vrste avdiovizualnih vsebin sprožajo v svoji okolici. 

Ker so v današnjem času vsaj na zahodu večini ljudi avdiovizualne vsebine zlahka dostopne že od majhnih nog, je še pomembneje, kako jih oblikujemo in kuriramo. O pomembnosti filmskega jezika in urjenju v njegovem razumevanju je več povedala Hana Repše iz Društva za razvoj filmske kulture v Mariboru.

Izjava

Še ena tema pogovora je bila raznolikost in vključevanje manjšin v filmski medij, vendar se pri tem ne smemo omejiti le na igralce na platnu. Vsekakor je nujno, da raznolikost razumemo širše od reprezentacije in jo apliciramo tudi na razmišljanje o vsebini in strukturi pripovedi, ki sta pogosto odraz dominantne kulture in nista univerzalni. Predsednica Mednarodne zveze kinematografov Laura Houlgatte pravi, da mora filmska kultura sprejeti vso raznolikost vsebin, ki jih lahko ponudi občinstvu, ne glede na format, in pri tem čim več gledalcem zagotoviti dostop do njih ter podpirati produkcijo v lokalnih jezikih.

Kino za udeležence pogovora ostaja relevanten dejavnik v filmski kulturi. Izpostavijo, da je bil obisk kina v letu 2019 v porastu, kakor - nepresenetljivo - celotna potrošnja avdiovizualnih vsebin. Z novimi mediji torej kino ne umira, temveč soobstaja - tudi pri mlajših gledalcih. 

Kinodvorana z možnostjo združevanja ljudi, ki v istem prostoru prisluhnejo zgodbi drugega in se v njej potencialno prepoznajo, postane podobna trgu, prostoru političnega izrekanja. Pomembna je prav zaradi premisleka o kuriranju vsebin in kontekstu, ki ga okoli filma zgradimo, saj si vseh filmov nikoli ne bomo mogli ogledati. Ravno zaradi tega je premišljevanje o umeščenosti kina in načinih pripovedovanja še toliko bolj pomembno.

Novice je pripravila vajenka Lucija. Pomagal je Matej.