Pripadnost pogledu

Pozdravljeni v Kulturnih novicah. Prejšnji teden so v Kranju otvorili drugo edicijo mednarodnega fotografskega festivala Kranj Foto Fest, ki bo na ogled še do 25. septembra. Poleg Festivala fotografije Maribor - katerega poudarek je na različnih tehnikah razvijanja fotografij in prelivanju fotografije v druge umetnostne zvrsti - je novoustanovljeni kranjski festival redka priložnost za slovenske fotografe, da se spoznajo s fotografi iz drugih delov sveta. V otvoritvenem tednu so se na različnih lokacijah v Kranju odvijali številni dogodki. Med njimi velja izpostaviti tridnevno delavnico dokumentarne fotografije, na kateri so, citiramo, »spoznavali nove tehnike za vizualno pripovedovanje zgodb in poslovne prakse«.

Osrednje mesto dogajanja je bila Layerjeva hiša, kjer so tudi razstavljena dela večine fotografov. Dogodki pa so potekali na različnih lokacijah po Kranju. S tem so organizatorji po besedah ustanoviteljice in umetniške vodje festivala, Fernande Prado Verčič, želeli razbiti navado centralizacije umetniških vsebin v mestnih jedrih, hkrati pa fotografom ponuditi razširjen prostor za medsebojno povezovanje. Letošnjo temo festivala predstavi Prado Verčič.

Izjava

Kot nam je še povedala Prado Verčič, je organizatorje presenetilo veliko število prijavljenih del. Ta festival poteka šele drugo leto in Kranj ni mesto, ki bi lahko gostilo velik fotografski festival, kljub temu pa je je svoje fotografske projekte poslalo več kot tristo fotografov z vsega sveta. Sedemčlanska mednarodna žirija jih je v ožji izbor uvrstila enaindvajset. Za zmagovalca javnega razpisa je razglasila maroškega fotografa Mohammeda Kilita, ki je prijavil dokumentarni projekt o učinkih dezertifikacije maroških oaz na izseljevanje mladih Maročanov in Maročank. 

Med fotografi, uvrščenimi v ožji izbor, je žirija namenila posebno omembo tudi mlademu kostariškemu fotografu Allanu Salasu. V nasprotju z drugimi fotografi, ki so se večinoma predstavljali z dokumentarno in aktivistično fotografijo, je v svojem delu prikazal temo dóma izrazito avtobiografsko in osebnoizpovedno. Po številnih nesrečah, ki so se v obdobju pandemije zgodile njegovi družini, se je Salas podal na desetmesečno potovanje po Kostariki, na katerem je odkrival, kaj mu pomeni dom v odsotnosti tistih, ki so na njegovih tleh stali pred njim. 

Izjava

Ker letošnja tema ni le dom, ampak dom kot prostor prehoda, nas ni presenetilo, da je veliko fotografov obravnavalo tematiko begunstva in množičnega preseljevanja. Med njimi sta bila francoska fotografa Mathias Benguigui in Agathe Kalfas, ki delujeta kot fotografski dvojec. Predstavila sta svoj petletni projekt Asphodel songs, v katerem sta dokumentirala razmere na grškem otoku Lezbos, ki je leta 2015 postal središče največjega množičnega preseljevanja v Evropi po drugi svetovni vojni. 

V soboto je na temo množičnega preseljevanja kot posledice vojne v Ukrajini predavala direktorica fotografskega festivala Odessa Photo Days, Katerina Radčenko. V predavanju je opisala vpliv vojne na delo različnih ukrajinskih fotografov.

Izjava

Zgornjo dvorano Layerjeve hiše naseljuje skupinska razstava osemnajstih slovenskih fotografov, ki so za skupni projekt prispevali vsak po eno fotografijo. Fotografijo reke Nadiže je prispevala tudi fotografinja in nekdanja sodelavka video oddelka Radia Študent, Tereza Kozinc, ki nam je pojasnila, zakaj koncept doma povezuje z reko.

Izjava

Eden pomembnejših dogodkov festivala je vsekakor pregled portfoliev, ki zlasti mlajšim fotografom omogoča, da se o svojem delu pogovorijo na štiri oči z uveljavljenimi fotografi z vsega sveta. Devet ocenjevalcev je izbralo zmagovalca pregleda portfoliev, ki je tako dobil priložnost za razstavljanje na naslednji ediciji festivala. Lanski zmagovalec pregleda portfoliev je bil slovenski fotograf Lin Gerkman. Njegova letošnja razstava se je vidno oddaljila od ostalih del, saj ga bolj kot dokumentarizem zanima umetniški vidik fotografije, ki vključuje tudi inštalacijo oziroma postavitev fotografij v prostor.

Izjava

Čeprav razstavljena dela ubirajo različne pristope k dokumentarni fotografiji, je očitno, da na letošnjem Foto Festu prevladujejo dela, ki podpirajo idejo o objektivnosti fotografovega pogleda. Med izrazito osebnoizpovednimi projekti, kakršen je Salasov, in izrazito dokumentarnimi projekti, kakršen je projekt fotografskega dvojca Benguigui-Kalfas, pa ni bilo opaziti veliko del, ki bi prevpraševala objektivnost fotografskega pogleda. Mora biti zgodba res objektivno resnična, da je lahko angažirana?