Pripovedi, za koga?

Prejšnji teden se je v prostorih Cankarjevega doma odvil 25. Pripovedovalski festival, eden redkih pripovedovalskih dogodkov v Sloveniji, ki je namenjen tudi odraslim. O začetku festivala in njegovi preusmeritvi k odraslemu občinstvu smo govorili s programsko vodjo Špelo Frlic in s pripovedovalko Anjo Štefan, ki je sodelovala pri začetkih festivala.

Festival je bil sprva zasnovan kot enodnevni pripovedovalski dogodek, namenjen otrokom, po sedmih letih pa so postopoma začeli vključevati tudi dogodke za odrasle. Štefan doda, da je bilo težko pridobiti odraslo publiko, deloma tudi zato, ker so takrat pripovedi še bolj povezovali z otroki. Tako Štefan kot Frlic menita, da je festivalu sčasoma uspelo privabiti publiko, ki ve, da so zgodbe izbrane z mislijo na odraslega poslušalca.

Izjava

Pripovedanje, ki obsega vse, od mitov do resničnih zgodb, je posebna oblika, ki vabi k dejavnemu poslušanju. Frlic poudari, da je v današnjem hrupnem in vizualnem svetu ta forma še kako potrebna in na poslušalca deluje blagodejno. To pa še ne pomeni, da na festivalu nastopajo le profesionalni pripovedovalci.

Izjava

Letošnja izvedba festivala je vključevala tudi dva dogodka za otroke. Glede razlik v pripovedovanju otrokom in odraslim Frlinc omeni prilagajanje stopnje pomenov, ki jih podaš v pripovedi. Kar pa ne pomeni, da se recimo nasilje cenzurira, temveč, da se manj poudarja. Glavno vodilo je komuniciranje s človekom, ki ga imaš pred sabo. Z odraslim si lahko privoščiš več že zato, ker ima oseba več izkušenj in obstaja širši nabor tem, ki bi jo lahko zanimale. Frlic nam odgovori, ali misli, da pravljice še vedno večinoma veljajo za otroški žanr.

Izjava

Razlike med pripovedovanjem otrokom in odraslim opiše Anja Štefan, ki je na festivalu pripovedovala obojim.

Izjava

Štefan je pogosto povabljena v šole, vrtce in knjižnice, zato se pred otroško publiko počuti bolj domače. Pripovedovanje odraslim, ki se nasploh zgodi razmeroma redko, je zanjo večji izziv, na katerega se mora bolj načrtno pripraviti.

Veliko sodobnih pripovedovalcev ohranja stik z ljudskim materialom in iz njega črpa navdih. Kakšno je bilo občinstvo v času nastanka pripovedi, opiše Štefan.

Izjava

Razmeroma malo je takšnih originalnih rokopisov in transkripcij pripovedi s trakov, ki bi se jih dalo pripovedati brez priredbe. Koliko in kako so prirejene, je odvisno od presoje posameznega pripovedovalca ali pa od skupne presoje z organizatorjem dogodka.

Izjava

Frlic doda, da so pravljice motivno zelo obsežen material, ki nosi duh časa, v katerem je nastal, in moralno držo tistega, ki ga je zapisal. Priredba za današnji čas je tako pričakovan del pripovedovalskega procesa, če pripovedovalec uporablja ljudsko gradivo. Navsezadnje pa je velik del pripovedovanja tudi izhajanje iz osebnih izkušenj, ki ne potrebuje predhodnega gradiva ali tradicije.

Fotografija: Nada Žgank