Prvomajski apel kulturnega delavstva

V luči jutrišnjega praznika danes obravnavamo delo - delo v kulturi. Posledično današnje Kulturne novice niso zares »novice«, saj o čudovitih razmerah in pogojih dela v kulturi žal ne moremo povedati nič novega. A nič novega še ne pomeni, da o starem ni vredno znova spregovoriti, znova opozarjati na težave ter si izboriti tisto novo - boljše, ki ga kulturni sektor krvavo potrebuje.

Slovenska kultura je skupno delo tisočih delavk in delavcev. Slikarke, bobnarji, prevajalke, pesniki, režiserke, tonski mojstri, igralke, baletniki, lučkarice ‒ do konca oddaje bi jih lahko naštevali. Kakšni pa so njihovi delovni pogoji in kako se razlikujejo od delovnih pogojev ostalih?

Kulturna delavka ima pri nas v grobem dve možnosti. Prva je zaposlitev za nedoločen čas, ki jo lahko, a le z veliko sreče, dobi v javnih zavodih, kjer pa je zaposlen komaj en odstotek kulturno-kreativnega sektorja. Druga je takšna ali drugačna prekarnost, ki od devetdesetih let naprej čedalje bolj prevladuje v sektorju. Dvanajst odstotkov zaposlenih v kulturnem in kreativnem sektorju ima status samozaposlenega v kulturi in kar šestinpetdeset odstotkov je samostojnih podjetnikov. Tisti s statusom samozaposlenega v kulturi imajo sicer tudi možnost pridobitve pravice za plačilo socialnih prispevkov iz državnega proračuna, a že po predkoronskih podatkih je četrtina izmed njih prejemala mesečni dohodek, nižji od praga tveganja revščine. Inga Remeta, predsednica Asociacije, poudari, da se je tveganje za revščino med kulturnimi delavkami in delavci v zadnjem letu še povečalo.

Izjava

Projekti, s katerimi se preživljajo samozaposleni kulturniki, niso eden za drugim propadali samo zaradi ukrepov za preprečevanje širitve koronavirusa, ki so za velik del leta zaprli kulturne ustanove in prizorišča, ampak tudi zaradi neizvajanja razpisov Ministrstva za kulturo. Čeprav so tudi samozaposleni kulturniki med koronakrizo prejemali zelo dobrodošel UTD, so jih določene poteze oblasti pahnile v še hujšo stisko, kot nam pojasni Mitja Šuštar, predsednik Glose, Sindikata za kulturo in naravo.

Izjava

Položaj samozaposlenih v kulturi ter kulturnih delavk in delavcev nasploh se že dolgo vztrajno slabša. Oba naša sogovornika sta ponovila apel na oblasti, naj dovolijo izvajanje kulturnih dogodkov in prireditev, ki naj dopuščajo tolikšno število obiskovalcev, da bo dogodke finančno sploh smiselno in možno izvesti. Barcelonski koncertni eksperiment je svetu dokazal, da sta ob strogem upoštevanju ukrepov doživljanje kulture in varovanje zdravja lahko kompatibilna. Remeta dodaja še nekaj konkretnih predlogov, s katerimi bi oblast lahko takoj pomagala kulturnim delavkam in delavcem.

Izjava

Tudi v Sindikatu za kulturo in naravo Glosa so poudarili, da so konkretne predloge za ukrepe, ki bi izboljšali položaj kulturnikov, od začetka epidemije in do danes pošiljali na ministrstva, NIJZ in ostale pristojne organe ter da obžalujejo pomanjkanje odziva in kakršnega koli socialnega dialoga. Šuštar opiše nekaj aktualnih temeljnih zahtev kulturnega in drugih sindikatov.

Izjava

Lepo si je predstavljati svet, kjer bi se skupaj trudili za to, da bi tudi v kulturnem, najbolj prekariziranem sektorju zagotovili varne službe. Morda podobno, kot jih država zagotavlja športnikom, ki jih redno zaposli v vojski ali policiji. Glede na totalno opustošenje sektorja pa se to morda sliši že kot nevaren, radikalen predlog.

Kulturne nenovice je pripravila Neja.