Retorika kapitala, kapital retorike ...

Komunicirati, komunicirati in še enkrat: komunicirati. To je morda eden izmed najglobljih imperativov današnjega družbenega in kulturnega ustroja. Komunikacija je postala blago in tudi blago ni nič drugega kot še en način komuniciranja. Komunikacija je kapital: bolj ko komuniciramo, več kapitala naj bi imeli; tistega pravega, ekonomskega, pa tudi političnega, kulturnega in nasploh simbolnega. Prej kot da bi imeli komunikacije premalo, je imamo preveč. Pravo vprašanje je torej, kako prekiniti in preusmeriti množične tokove komuniciranja, kako znotraj kakofonije množičnega komuniciranja ustvariti nek drug red in kako znotraj reda množičnega komuniciranja ustvariti neko drugo kakofonijo.

Znotraj takšnega okvira padajo današnje novice in tudi predstava Metamorfoze 3: Retorika, ki se drevi premierno uprizarja na odru Kina Šiška. Kajti retorika je danes postala ena izmed osnovnih marketinških prvin predstavljanja sebe v vsakdanjem življenju. S tem pa tudi izgubila določen politični potencial. Govori Bara Kolenc, ki je skupaj z Atejem Tutto nosilka tretje metamorfoze dalj trajajočega gledališkega projekta Metamorfoze.

* (Po)slušaj

Predstava se sicer osredotoča na lik Ljube Prenner, odvetnice, ki je med vojno iz taborišč reševala zaprte Slovence, po vojni pa branila politične nasprotnike nove oblasti, ter tako izgubila odvetniško delo ter opravljala tako imenovano družbeno koristno delo v kazenskem taborišču.

* (Po)slušaj

Retorika je torej kapital in kapital je retorika. Ob istem času, kot se v Kinu Šiška uprizarja predstava Retorika, se v Stari mestni elektrarni uprizarja premiera predstave Kapital. Ivica Buljan se kapitala loteva kot gledališkega sredstva izražanja, pri tem pa se navezuje predvsem na deli Thomasa Pikettyja in Pierra Paola Pasolinija. Predstava naj bi tako na Buljanov značilen način na oder postavila koncept kapitala, pri tem pa se med drugim navezuje tudi na odlomke iz del Marxa, Foucaulta in Bourdieuja. Ker pa je osnovna lekcija koncepta kapitala, da ga ne moremo razumeti brez produkcijskega načina, je pri predstavi pomemben sam produkcijski kontekst. Kot se za današnji projektni produkcijski način spodobi, je nastala iz raziskave in delavnic pri križanju - in pod koordinacijo in vključenostjo Mini teatra - dveh mednarodnih projektov, PNA IV in Ecole Des Maitres. Oba projekta vključujeta mlade igralce iz različnih evropskih držav.

Pred natanko dvaindvajsetimi leti so zidove izpraznjene vojašnice na Metelkovi ulici "preskočili" prvi ljudje generacije, kot je pred leti dejal Miha Zadnikar, ki ji je bilo povsem normalno, da si v kleti bloka ali kje drugje preprosto vzame prostor in se tam socializira. Tako je nastala avtonomna cona, ki se je najprej imenovala Metelkova, kasneje Metelkova mesto in še kasneje Avtonomni kulturni center Metelkova mesto. To sosledje imen pa je hkrati eno izmed izhodišč razstave in predavanja Nevena Korde, ki se bota ob praznovanju obletnice ob 20.00 zgodila v Galeriji Alkatraz. Predavanje je naslovljeno Urbanistična avtonomija. Kot pravi Korda, pa "urbanistična avtonomija kot pojem, termin, sploh ne obstaja. Asociira na črne gradnje, skvote in podobno, se pravi na nekaj ilegalnega, kar pričakuje in si želi, da bo legalizirano oz. urbanizirano." Posledično se avtonomije ne uzakonja, ampak uprizarja. In kot še pravi, je pomembno slediti temu, "kako se upravlja s heteronomnostjo znotraj teritorija in kako se deluje avtonomno na zunaj. Se pravi, da popravimo tekočega župana, Kapo in Škuc: Na znotraj heteronomni, na zunaj avtonomni. To je AKC Metelkova mesto in to mesto je napadeno".