Rožančeva nagrada 2020

Včeraj ob 18. uri je v Štihovi dvorani Cankarjevega doma potekal tradicionalni literarni večer z nominiranci za Rožančevo nagrado, ob koncu katerega je bil razglašen nagrajenec. Letošnjo nagrado za esejistiko je prejel pesnik, pisatelj in novinar Esad Babačić za zbirko Veš, mašina, svoj dolg. Zbir nominirancev so poleg Babačića tvorili še trije esejisti in ena esejistka: jezikoslovec in pobudnik ter urednik spletnega portala Fran.si Kozma Ahačič z zbirko Kozmologija, sodelavec kulturniškega združenja Asociacija, filozof, publicist in naš bivši radijski sodelavec Tadej Meserko z zbirko Najprej kultura, potem zdravje, pesnik Uroš Zupan z zbirko Arheologija sedanjosti in pa novinarka, literarna kritičarka in popotnica Mojca Pišek z zbirko Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali. 

V sicer lepi, vendar za literarne večere nekoliko neprimerni, amfiteatrski Štihovi dvorani, kjer je del občinstva nominirancem gledal v hrbet, se je zbralo dobrih štirideset obiskovalcev. Predsednica žirije in rožančeva nagrajenka iz leta 2009 za zbirko Konci in kraji Ifigenija Simonović je obisk v uvodnem nagovoru označila za boljši od pričakovanega. Poudarila je delovanje Kulturnega društva Marjan Rožanc, ki nagrado podeljuje in ki naj bi ob večletnem sodelovanju z Ministrstvom za kulturo, katerega barve je na večeru zastopala sekretarka Ignacija Fridl Jarc, postalo že skoraj da “državno” društvo. Uvodni nagovor je z branjem odlomka iz Rožančevega dela Roman o knjigah zaokrožil gledališčnik Timotej Novaković.

Pogovor z nominiranci, med katerimi je manjkal Uroš Zupan, je vodil še en bivši nagrajenec dr. Edvard Kovač, ki je nagrado prejel leta 2000 za esej Oddaljena bližina. Vsak izmed nominirancev je pred zastavljenimi vprašanji prebral odlomek iz svoje knjige, teme pogovora pa so se večinoma vrtele okoli naključnih momentov in idej posamezne zbirke. Pri Mojci Pišek je bil izpostavljen citat “brati ali potovati” in pa njena diagnoza slovenskega eseja, ki naj bi bil “na vožnji v literarnozgodovinski hospic”. Pri Meserku je bilo med drugim govora o nogometu kot metafori za življenje in njegovi ideji o licencah za kulturne produkte, pri Babačiću pa se je pogovor ustavil pri empatiji kot besedi, ki se je šele učimo, in avtorju samem kot mašini, ki se s pomočjo pisanja spominja. Ahačiča sta seveda najbolj zaposlovala jezik, brez katerega ne gre, in trditev, da ima vsak jezik tudi svoj vonj.

Po končanem pogovoru se je žirija, ki so jo poleg že omenjene Ifigenije Simonović sestavljali še dr. Manca Košir, Vlado Motnikar, Nada Šumi in manjkajoči dr. Jonatan Vinkler, za nekaj minut umaknila v zaodrje, kjer so se, po kasnejši navedbi predsednice, soglasno odločili, da letošnjo nagrado podelijo Babačiću. Medtem je nastopil klarinetist in filharmonik Dušan Sodja, ki je igral skladbe Schuberta, Griega in Ravela.

Mi smo po koncu večera zmagovalca, ki mu bodo nagrado dejansko podelili jutri na Trubarjevi domačiji na Rašici, prosili za izjavo. O nastajanju zbirke Veš, mašina, svoj dolg nam je povedal naslednje:

Izjava

O snovi svoje zbirke pa:

Izjava

Pogovarjali smo se tudi z Mojco Pišek, edino nominiranko v sicer moško obarvani esejistični druščini. Zaupala nam je, da se v Knjigi, ki smo jo vendar že vsi prebrali ukvarja predvsem s sabo in knjigami ter neko kemijo, ki se odvija na preseku tega dvojega. Za svojo zbirko pravi, da je neke vrste “mešana solata”. Sprva je napisala pet izvirnih esejev, vanjo pa je vključila še šest besedil, ki so bila predhodno objavljena v reviji Literatura in jih je za potrebe zbirke “prekrstila” v eseje. Povprašali smo jo tudi o povezavi med novinarskim delom in esejistiko, natančneje, koliko lahko pisanje kolumn doprinese k nastanku eseja. Sama pravi, da svojih kolumn bralcem ne ponuja kot esejev, čeprav se ji to zdi povsem legitimna praksa, ki jo bo mogoče kdaj v prihodnje preizkusila. Hkrati poudarja, da včasih bralci zaradi sloga sami prepoznajo kolumno kot esej. V tem kontekstu je o svoji zbirki povedala naslednje:

Izjava

Rožančeva nagrada, ki jo letos podeljujejo  v znamenju 30. obletnice pisateljeve smrti, je bila sicer ustanovljena leta 1993. Kot zanimivost povejmo še to, da sta Rožančevo nagrado do sedaj večkrat prejela le Drago Jančar in Marcel Štefančič. Prvi jo je prejel trikrat, leta 1993 za esej Razbiti vrč, dve leti kasneje za Egiptovske lonce mesa in leta 2006 za Dušo Evrope. Nagrado manj je prejel lanskoletni zmagovalec Štefančič, ki je žirijo prepričal z zbirko esejev Ivan Cankar: eseji o največjem, zmago pa je slavil že pred tem, leta 2014, z zbirko Kdor prej umre, bo dlje mrtev.