Smrt žanje po Kranjskem

Podaljšan vikend je ponovno rezultiral v zaspanem začetku delovnega tedna. Žal pa so nas presenetile tudi vesti o odhodih na kraj večnega počitka.

***

Poslovil se je Boris Jež, dolgoletni sodelavec časnika Delo. Zanj je začel pisati že v gimnazijskih letih, ko se je iz Ajdovščine preselil v Koper. Do svoje smrti drugje ni služboval. Nekaj let je pisal za Delo kot dopisnik iz Beograda. Proslavil se ni le s svojim resnim političnim delom v Delu, ampak tudi s satiričnim komentarjem Bodice. Te so leta 2010 zbodle tudi Janeza Janšo, ki je Ježa tožil, saj naj bi ga v kolumni politično in osebno diskreditiral, za kar je zahteval odškodnino. Šlo je za prispevek Zgodovine se ne dela po nočnih sanjah, kjer je avtor med drugim zapisal, da »se Janša kobaca še k 20. obletnici plebiscita,« da naj bi »Janša osamosvojitveno vojno vodil za računalniškimi zasloni« in da »si pripisuje zasluge za plebiscit, ki mu ne pripadajo«. Janša je časopisno hišo tožil za 5000 €, kar sta zavrnili tako prvostopenjsko kot višje sodišče.

V spomin na Borisa Ježa prisluhnimo odlomku Bodic z dne 11. septembra 2015:

Harvardska profesorja Thomas Chartchart in Daniel Klein sta se v tej zvezi domislila dobrega štosa o Sherlocku Holmesu in njegovem pomočniku Watsonu:

Holmes in Watson gresta taborit. Sredi noči se Holmes zbudi in dregne Watsona. »Watson, poglej v nebo in povej mi, kaj vidiš.« »Vidim na milijone zvezd, Holmes,« reče Watson. »In kaj sklepaš iz tega, Watson?« Watson za hip pomisli. »No,« reče, »v astronomskem pogledu mi to pove, da obstaja na milijone galaksij in s tem nemara na milijarde planetov. V astrološkem pogledu opažam, da je Saturn v Levu. V horološkem pogledu sklepam, da je ura približno četrt čez tri. V meteorološkem pogledu se mi zdi, da bo jutri lep dan. V teološkem pogledu vidim, da je bog vsemogočen, mi pa smo majhni in nepomembni. Uh, kaj pa ti sklepaš, Holmes?«

»Watson, ti si idiot! Nekdo nama je ukradel šotor!«

Mnogi na Šentflorjanskem bi se smeli počutiti kot Watson – občudujoč zvezde nad seboj, toda ne zavedajoč se, da nam je nekdo ukradel šotor. Zgodilo se je namreč nekaj »induktivnega« (vpeljati, navesti, iz posameznega sklepati na splošno itd.), in to v političnem sistemu, ki sicer nikoli ni bil v celoti »dograjen«, zdaj pa je, kot kaže, tudi brez »šotora«. Ustavno sodišče je v zadnjem času tako surovo (induktivno) poseglo v politični prostor, da se bo spet treba vprašati, kdo in kako ga je umestil med nas.

Je ustavno sodišče sodna ali politična inštitucija?

Povod za to pisanje je seveda »zastaranje« vseh zadev v zvezi s politično osebnostjo, ki je onstran sleherne zakonodaje. Vse v zvezi z njim sistematično »zastara«, od orožja do Patrie, ustavno sodišče pa to pokrije s takšno ali ravno nasprotno razlago, na kar je opozoril nekdanji ustavni sodnik Ciril Ribičič v svojem ločenem mnenju v neki drugi zadevi. Ivana Kristana, tudi vrhunskega strokovnjaka ustavnega prava, smo vprašali, ali je možno tožiti ustavno sodišče zaradi, recimo, očitne pristranskosti. Samo zasmejal se je.

***

Včeraj pa se je poslovila tudi igralka Štefka Drolc s polnim imenom Štefanija Ana Drolc. 22. decembra bi dopolnila 95 let. Rodila se je leta 1923 v Ponikvi pri Grobelnem. Že pred drugo svetovno vojno je sodelovala v mariborski gledališki skupini, kasneje tudi v SNG Maribor, od koder so jo ustvarjalci Triglav filma povabili k sodelovanju pri snemanju prvega slovenskega filma Na svoji zemlji. Za deset let je nato odšla v Slovensko stalno gledališče v Trst. Trideset let je bila redna članica ljubljanske Drame, sodelovala je tudi v uprizoritvah Koreodrame. Od leta 1982 je poučevala na AGRFT v Ljubljani.

Prva nagrada Štefki Drolc je bila nagrada Združenja dramskih umetnikov Slovenije, za tem je prejela še Borštnikov prstan leta 1983, Borštnikovo nagrado v letih 1980, 1982 in 1997, Prešernovo nagrado leta 1964, Severjevo nagrado leta 1977, srebrni častni znak svobode leta 1996 in nagrado Bert za življenjsko delo na področju filma leta 2014. Več o njenem življenju lahko izveste tudi iz leta 2012 predvajanega celovečerca Deklica in drevo, s katerim se je njej in Ivanki Mežan poklonil Vlado Škafar.

Štefke Drolc se verjetno najbolj spomnite iz filmov Na svoji zemlji, Naš avto, Zarota, Na papirnatih avionih, Na klancu, Cvetje v jeseni, Povest o dobrih ljudeh, Draga moja Iza, Iskanja, Deseti brat, Tarot, Vztrajanje in Trije prispevki k slovenski blaznosti.

***

Zdaj pa še kratek pregled manj nesrečnih novic. Čez vikend so podelili nagrado kresnik. Letos je bilo prijavljeno rekordno število romanov. Žirijo je že četrtič prepričal Drago Jančar. V preteklosti so ga nagradili že za romane Zvenenje v glavi leta 1999; Katarina, pav in jezuit leta 2001 in To noč sem jo videl leta 2011. Letos je zmagal z romanom In ljubezen tudi. Lahko bi rekli – nič novega, kar bi lahko rekli tudi za zgodbo romana, ki je postavljena v čas 2. svetovne vojne. Letos je bil med finalisti celo en prvenec, to je roman Starec in jaz Sarivala Sosiča.

***

Med podeljevalce nagrad bo v prihodnjem letu stopila tudi Špela Čadež. Akademija Oskar je ugotovila, da je v preteklih letih nepravično prezrla nekatere ustvarjalce, tudi pri animiranih filmih. Med njimi je omenila Nočno ptico Špele Čadež, ki jo opisujejo kot širše zaznano kot eno boljših animacij nedavnega obdobja. V svoje vrste je akademija povabila kar 928 novih članov, od tega 150 takšnih iz vrst animiranega filma.

***

Če pa od prejšnjega tedna pogrešate kak svoj grafit, so verjetno krivi restavratorji, ki so se na delavnici učili uničevati grafite s pomočjo gelov.