Spomini pregnancev ob 30. obletnici vojne v BiH

Ob 30. obletnici mednarodnega priznanja Bosne in Hercegovine ter vojne in etničnega čiščenja, ki sta mu sledila, so v Galeriji Vžigalica in Galeriji Vodnikove domačije odprli razstavi pod naslovom Zgodilo se je čisto blizu nas. S pomočjo spominov tistih, ki so v devetdesetih pribežali v Slovenijo, poskušata razstavi prikazati in osvetliti življenja pregnancev ob izbruhu vojne, ob prihodu v Slovenijo in po njem.

Pobudnica projekta je begunka iz Bosne in Hercegovine Maida Džinić, ki je skupaj z ekipo kuratorjev zasnovala tako razstavi kot obsežen spremljevalni program. Ta poteka že od začetka aprila in bo trajal še do sredine maja. Med drugim bo 4. maja v Križankah koncert sevdaha, pri katerem bodo sodelovali skupini Dertum in Vali ter Vlado Kreslin in Damir Imamovič. V Galeriji Fotografija pa bo 6. maja odprta razstava Ta vojna ni naša, katere tema so zgodbe pregnancev, ujete z objektivi takratnih fotografov tednika Mladina.

V Galeriji Vžigalica so vstopna točka na razstavo mediji, torej televizijsko in časopisno poročanje ob pričetku vojne. Tina Popovič, ena od kuratork in vodja zavoda Divja misel, opiše nadaljnjo vsebino razstave.

izjava

Razstava v šišenski Vodnikovi domačiji pa se osredotoča na kulturno dejavnost pregnancev v Ljubljani. Z glasbo skupin Dertum in Vali razstava pripoveduje zgodbo tako imenovanega podalpskega sevdaha; poleg tega pa predstavlja dejavnost gledališke skupine Nepopravljivi optimisti, oddajo Nisam ja odavde na Radiu Študent ter številne likovne in literarne delavnice, ki so potekale v KUD-u France Prešeren in Vodnikovi domačiji. 

Pregnanci in pregnanke, ki so po letu 1992 prišli v Slovenijo, so upali na vrnitev in rečeno je bilo, da se bo vojna kmalu končala in da bodo njihovi domovi čakali nanje. Toda 14 dni se je prevesilo v mesece in meseci v leta. Veliko ljudi se je sprijaznilo, da se ne bodo nikoli vrnili – sprijaznili so se, da je to zdaj njihovo življenje.

Razstavi sta zasnovani didaktično, torej gre za cel kup videoposnetkov, tabel s citati in fotografij, ki so jih iz svojih osebnih arhivov prispevali pregnanci in pregnanke. Še posebej v Vodnikovi domačiji pa veliko vlogo igrajo vitrine s plakati, knjigami, oglasi, zgibankami, pismi, ploščami in kasetami, ki obiskovalko popeljejo v devetdeseta in po sledeh, ki so jih v takratni kulturi pustile izkušnje pregnanstva. Tina Popovič opiše, kakšen material je mogoče videti na razstavi.

izjava

Kako so našli ljudi, ki bi bili pripravljeni sodelovati in spregovoriti o dogodkih po begu v Slovenijo?

izjava

Za razstavo je bilo opravljenih petinštirideset intervjujev, ki skupaj obsegajo več kot šestdeset ur posnetega materiala oziroma več kot tisoč štiristo strani transkripcij. Ta material je v galerijah delno predstavljen s posnetki, delno pa s kratkimi izseki v obliki izpisanih citatov. Čeprav sta razstavi izjemno obsežni in izčrpni, niso mogli predstaviti vsega materiala. Popovič si želi, da bi objavili tudi ostale spomine.

izjava

Popovič opaža, da je med obiskovalci razstave tudi veliko  pregnancev in pregnank.

izjava

Kljub temu da so od dogodkov v Bosni in Hercegovini minila že tri desetletja, so begunci v Sloveniji še vedno stigmatizirani. Pomoč jim nudijo dobrodelne organizacije in prostovoljci, država pa jim ponudi le tisto, kar je življenjsko potrebno. Kot se spominja Erol Hadžimušović, pa smo marsikaj od tistega, kar so s seboj prinesli pregnanci in pregnanke, tudi sprejeli: »Ljudem smo približali svojo kulturo, tradicijo, naučili so se zapletenih besedil in jih na pamet peli v prvih vrstah na polnih koncertih.«

Kulturne novice je pripravila Neža Vengust.

Naslovna fotografija: osebni arhiv Maide Džinić.