Utopija časa in umetnosti

Čas je le družbeni konstrukt, ki brez človeka ne obstaja in že komaj čaka, da se antropocen izteče in lahko spet odide hibernirat v kraljestvo niča. Morda je ideja o svetu brez časa utopija, a se skozi umetnost včasih utopije zdijo bolj resnične od resničnosti, s tem pa je tudi čas ustavljen in pozabljen.

Če preteklost, sedanjost ali sodobnost, torej sploh časnost ali pa brezčasnost, radi mislite skozi umetnost, ste danes ob 20. uri vabljeni v Galerijo Jakopič na otvoritev razstave Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Na razstavi z naslovom ALUO LXX. Preteklost, sedanjost, prihodnost ALUO ob svoji sedemdeseti obletnici predstavlja dela svojih študentov in se hkrati že obrača v prihodnost ter nam tako daje vpogled v samo bistvo izobraževalne ustanove. Več o tem pa eden izmed avtorjev razstave, Jurij Smole:

Izjava

Ob ustanovitvi akademije sta bila sicer zasnovana le oddelka slikarstva in kiparstva, danes pa izobraževalni proces poteka na petih študijskih programih, ki se delijo na devet študijskih smeri. Razstava vključuje izdelke vseh teh smeri in tako prikazuje širok domet ALUO-ja in sodobne umetnosti nasploh:

Izjava

V razstavi se prepletajo klasična galerijska postavitev, prostorske instalacije in prizorišča, namenjena izvajanju pedagoških dejavnosti v živo. S tem bo galerijski prostor ponujal priložnost, da pedagogi in študenti pred občinstvom zamenjajo vloge, v ta proces pa bo dejavno vključen tudi gledalec.

Na svoj račun torej pridete tudi tisti, ki vas zanima igranje vlog v takšnih in drugačnih kontekstih, vse seveda v čast častitljivi obletnici Akademije za likovno umetnost in oblikovanje.

Več o igranju pa morda izvemo zvečer v Trubarjevi hiši literature, ko bo filmska teoretičarka Nina Cvar predavala o utopičnosti v filmskem mediju. Problematiziranje te tematike je stvar širšega cikla o utopijah v Trubarjevi hiši literature, kako starodavno idejo idealne družbe misliti skozi film, pa torej Nina Cvar:

Izjava

Seveda se ob tem hitro poraja problem sodobne decentralizacije filmskega delovanja, pa tudi vprašanje same političnosti in sploh našega razumevanja pojma politika. V zgodovini filma obstajajo jasna obdobja utopične filmske avantgarde, utopične in tudi distopične filmske ideje pa so na razne načine seveda prisotne tudi danes.

Izjava

Utopični film torej težko obstaja zunaj in brez politike, vse prevečkrat pa je v filmu nasploh političen tudi sam kontekst ustvarjanja in recepcije. Morda je utopičen tudi svet, ki ga pričakuje Spike Lee, ko pravi, da bo bojkotiral Oskarje, ker da so preveč belski, morda pa je Lee le zagrenjen, ker njegov distopični film Chiraq ni naletel na najboljše odzive. Lahko le ugibamo in priznavamo, da je resnica vedno le utopija.