Virtualno čebelarjenje

Stalni dopisnik redakcije za kulturo in humanistiko iz severne Slovenije poroča:

ali kultura še kje živi? Ima življenje sploh še smisel? Moramo priznati, da tudi v Gradcu razmere niso ugodne. Pod utesnjujočim jarmom avstrijskih oblasti se je policijska ura razširila kar čez cel dan. Življenje je tudi tu v popolnem krču – zaprti so frizerji, gostilne, celo kulturne ustanove. Kako naj torej človek vendar poteši slo po kulturi? Težko, pa vendar je le nekaj klikov stran, onkraj, na portalih medmrežja povezava, na kateri naj bi se cedil sladki med. Slovenski etnografski muzej je v sodelovanju z Etnografskim muzejem v Zagrebu namreč osnoval virtualno razstavo o čebelarstvu z naslovom Kjer so čebele doma.

Razstava avtoric Barbare Sosič in dr. Bojane Rogelj Škafar je luč sveta prvikrat ugledala leta 2018, ko je obeležila prvi svetovni dan čebel. V letošnjem letu, ko naj bi gostovala v Zagrebu, pa je zavoljo posledic epidemije pristala v virtualnem. Preko spletne povezave se torej napotimo v zavihek razstave. Odvede nas na travnik, v toplejše obdobje, ob nas stoji čebelnjak. Kaj slišimo?  

BzzzzZZZZZZZzzzzzzz...

Je to sladki zvok čebel? Nemara res. In to ne brčanje katerih koli medonosnih insektov, temveč domači glas predstavnic najplemenitejše pasme, avtohtone kranjske sivke, ki v sledenju edinstvenemu idealu požrtvovalno in složno drvijo nabirat cvetni prah. Zvoki nas morda popeljejo v preprostejše čase, v rano mladost na podeželju, ko smo na najpristnejših manifestacijah slovenske kulture, torej na gasilskih veselicah, z vaško mladino prepevali ponarodelo vižo. 

Kako lepo mi zašumijo...

Nobenega dvoma ni. Čebelarstvo je zapisano v genski zapis slehernega Slovenca kot žganjica in kislo mleko. Temu resničnemu dejstvu pritrjujejo tudi uvodne besede razstave: [narodni zanos] »Slovenci smo narod čebelarjev, imamo jih kar 11. 000, kar nas glede na število prebivalcev uvršča v sam vrh sveta,« so zapisali. Zatorej bi moral biti sprehod - celo po heretičnemu izrodku, ki je virtualna razstava - kot razodetje rajskega vrta. To velja še toliko bolj za priložnostne zamejske Slovence, tako kruto iztrgane domači grudi. Pa vendar se sladka nostalgična omama, ki jo vzpodbudijo zvoki čebel, kaj hitro prelevi v hladnokrvno realnost navigacije po straneh spletne razstave. Kako naj človek vendar ohrani duševno zdravje, ko pa more s kulturo veseljačiti le še preko škatle? Morda pa bi morali uteho najti v čebelarstvu. Kot hoče v maniri priročnikov za samopomoč podučiti razstava, so učinki prejkone pomirjujoči za duha.

Delo z živimi bitji...

Hja, muha res ne da kruha, a četudi ga virtualne razstave dajejo muzejskemu osebju, kulture lačni ne žive samo od kruha! Izkustvu naj bi se sicer približali s 180-stopinjsko sliko - nekako v stilu orodja Google Street View - ki omogoča oziranje po natančno prikrojenih muzejskih objektih. Vendar kot spletni koncerti ne morejo nadomestiti pristnega utelešenega doživetja dogodka, tako tudi okorno kolebanje po vmesniku ne pričara občutja muzejskega obiska. Umanjka atmosfera, če hočete. Oziraš se na vseh 180 stopinj, da bi ugledal obiskovalca in ga pobaral po vtisih ob razstavi, a na koncu ugotoviš, da si na razstavi obsojen na samotno refleksijo minljivosti vsega človeškega prizadevanja.

Prsti nam po tipkovnici kar sami zaplešejo do naslednjega hrama spletne kulture, na portal Digitalne knjižnice Slovenije, kjer iščemo odgovora in utehe. Na ekran prikličemo drugo bukvico Kranjske čbelice in se prepustimo moči poezije:

                            Bratje, čudne vence spleta

                            tukej nam odmerjen čas!

                            Srečo verhu sreč obeta;

                            pa do groba stiska nas!

                            Ternja pod nogé nameče,

                            ped življenja ogrení,

                            Rožice lepo cveteče

                            na polzečo pot sadi.