30 let Impro lige
Tako smo se 29. novembra, na jugoslovanski dan republike, znašli na zadnjem dogodku festivala Impro liga 30 let, ki je seveda obeleževal 30. obletnico Impro lige, torej domače lige tekmovalne gledališke improvizacije, ki je odprla duri tudi drugim improvizacijskim zvrstem. Žal KUD-a France Prešeren, kjer je Impro liga dve desetletji rastla in se debelila, ni več. Prav tako ni več odrskega oboka s kabarejskimi žarnicami. Je pa Menza pri koritu na Metelkovi ponudila KUD-u še najbližji surogat, tako z atmosfero kot tudi s šankom. V toku festivala se je nanizalo 6 dogodkov, med njimi 25-urni Impro maraton ter tri impro tekme – v vsaki od njih so se pomerili predstavniki posameznega desetelja. Po ogledu tekme drugega desetletja dan prej smo šli radovedno pokukat, v čem pa je bilo prvo desetletje tako drugačno in tudi bolj popularno od sledečih. Bilo je točno 30 let od prve tekme Impro lige med ekipama Gledališča Ane Monro in Gledališke in lutkovne šole – GILŠ.
Kako se je vse začelo, je na odru povedal član Gledališča Ane Monro Andrej Rozman – Roza.
Z delno naštudirano, delno improvizirano predstavo Variete impro je anglosaška gledališka improvizacija vstopila v slovenski prostor. A po dveh letih so se monrojevci naveličali preigravati igre sami s sabo. Povabili so še druge ekipe in nastala je liga.
Iz velike popularnosti Impro lige v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je zrasla močna impro skupnost, z njo pa so se začele tudi razvijati druge oblike improvizacije. Impro ligi je leta 1997 sledila njena mlajša sestra Šolska impro liga oziroma ŠILA. Leta 1999 pa je bil ustanovljen Improklub, v katerem je okoli 30 izvajalcev raziskovalo in preizkušalo netekmovalne dolgometražne oblike gledališke improvizacije s poudarkom na zgodbi, likih in poslušanju soigralcev. Leta 2002 je bil prvič izveden improvizacijski festival Impro brez meja, ki se je naslednje leto preimenoval v festival Goli oder. Leta 2003 pa je liga nepričakovano zamrla.
Del ekipe, ki je Impro ligo takrat obudil od mrtvih in tudi vpeljal mnoge spremembe, ki drugo in tretje desetletje lige izrazito ločijo od prvega, je bil improvizator Juš Milčinski:
Nekaj sprememb je bilo povsem formalne narave:
Duh tega časa smo lahko videli tudi v torek, ko se je predstavljalo drugo desetletje. Ocenjevali smo z loparčki za eno ali drugo ekipo in ne s ploskanjem za oceno od ena do pet. Poleg tega sta bili vnaprej izžrebani samo prvi dve disciplini, ostale 3 izzive pa smo izvedeli med samo tekmo. Kako? Vsaka ekipa si je na odru izmislila svoj izziv – tokrat sta bila to ugibalna disciplina in božični prizor, zadnja impro točka pa je bil delegatski izziv.
Vpeljava izzivov je nakazovala ključni razliki med prvim in drugim desetletjem, namreč na vedno močnejši vpliv netekmovalne improvizacije z dolgometražnimi formati ter na odpriranje slovenske scene k mednarodni improvizacijski sceni. Razliko med generacijama opiše improvizator Jan Hrušovar.
Na ravni tekem smo lahko opazili razliko med zelo rigidnimi in natančno definiranimi disciplinami prvega desetletja ter odprtejšo in iznajdljivejšo improvizacijo, ki so jo spodbudili za vsako tekmo izumljeni izzivi drugega in tretjega desetletja. Ti pa so vodili v večje poslušanje soigralcev na odru. Vtise o starošolski improvizaciji, videni na tekmi impropionirjev, sta nam podala improvizatorja Jošt Jesenovec in Tosja.
30. sezona pa je pripeljala tudi novost oziroma vrnitev k izvoru. Kot nam je pojasnila vodja Impro Lige Mistral Majer, je Impro liga letos odkupila izvorno licenco Theatre Sports začetnika te zvrsti, Keitha Johnstonea.
Kako se v starostno mešanih ekipah improvizatorjev z različno kilometrino znajdejo manj in bolj izkušeni performerji, sta nam povedala prekaljena improvizatorka Sara Šoukal in mlad improvizator Svit Podgornik.
Ukinitev stalnih ekip pa tudi pomeni ukinitev tekmovalnosti med skupinama, ki sedaj postane zgolj del šova za publiko. Kako je to čutiti z odra, nam opiše improvizatorka Veronika Vižintin.
Ampak kako je pravzaprav Impro liga lahko delovala po principih Theatre sports, katerih licenco je imel Keith Johnstone, ne da bi mu zanjo oziroma za po njeni inspiraciji povzete discipline in format kadarkoli prej plačali? Pojasnjujeta monrojevca Andrej Rozman – Roza in Mojca Dimec.
Z razvojem Impro lige se je spreminjala tudi vloga sodnikov. Milčinski opiše vlogo sodnikov v Johnstoneovem formatu:
Milčinski je v drugem desetletju Impro lige ne zgolj spremenil pristop sojenja, pač pa tudi omejil moč sodnikov. Če so ti v prvem desetletju prispevali polovico končne ocene in bili posledično pogosto obtoženi »kuhne«, so v drugem desetletju imeli le tretjino teže.
Kot pove Mistral Majer, je Impro liga v nekem obdobju poskusila delovati tudi brez sodnikov.
Vrnitev sodnikov je imela torej nekoliko sorodno vlogo kot pri Evroviziji – ubraniti umetnost pred zgolj podleganjem okusu večinskega dela publike. Nina Orlić, ki je sosodila tekmo drugega desetletja, nam je podala vpogled v diskusijo s svojo sosodnico.
Podobno vlogo ščitenja publike pred samimi sabo imajo tudi moderatorji z misijo iskanja dobrih predlogov, kar lahko vključuje neodobravanje ter zbadanje publike same. Tako kot sodniki so torej tudi moderatorji lahko bad guys in bad girls. Kar pa baje v današnjem času ni več tako enostavno, kot sta nam pojasnila Napo in Jure Karas.
Demonstracija sranja po glavi:
Impro liga je Impro liga zaradi vsega dogajanja. Od vzdušja v sami dvorani do strogih sodnikov. A če je pred 30 leti Impro liga bila izvor slovenske improvizacijske scene, je ta zdaj že dodobra razvita in prostrana. Čemu se torej improvizatorji, izurjeni v netekmovalni umetniški improvizaciji, vseeno vračajo na tekmovalne odre, so nam razkrili Juš Milčinski, Sara Šoukal in Alenka Marinič.
***
Pogovor v studiu - vtisi Erika Schmidta Vrabiča, Laure Drašler in Sama Oleamija iz ogleda obeh tekem.
Impro ligi želijo vse najboljše Samo ter vajenca Laura in Erik.
Foto Matevž Rems | vir FB stran Ministrstva za Kulturo RS
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj