Delavski strip
Pozdravljene, drage poslušalke, v Kulturnem obzorniku. To soboto smo se odpravile v srce delavske Slovenije ‒ v Zasavje, kjer je v Hrastniku od 29. junija do 2. julija potekal festival delavskega filma Kamerát. Festival nam predstavi njegov programski vodja Símon Tánšek.
Festival Kamerát pa poleg filmov v svoj program vključuje tudi druge vsebine, ki se dotikajo delavskih tematik.
Prav debata o stripu Ivana Mitrévskega Nevidna življenja, v katerem so popisane zgodbe delavcev, ki so se po pomoč obrnili na Delavsko svetovalnico, je pritegnila našo pozornost. Kaj delavska svetovalnica sploh je, nam razloži Góran Lúkić.
Sodelovanje z Mitrévskim se je razvilo čisto naravno. Stripar je kot prostovoljec namreč aktivno sodeloval pri delovanju svetovalnice. Z uporabniki je hodil k zdravniku, jim na dom nosil hrano in jim pomagal na različne načine. Ob opazovanju in življenju z vsemi zgodbami se mu je porodila ideja, da bi jih preobrazil v stripovsko formo. Kakšno sporočilo nosi strip in zakaj je ravno to pravi format za zgodbe delavcev, pove Lúkić.
Stripovske strani polnijo pogosto boleče pripovedi, ki so na koncu strani povzete z ironično ali cinično šalo – ta poskuša osvetliti absurdnost situacij, v katerih so se znašli delavci. Tako lahko na primer preberemo zgodbo o gradbeniku, ki je med delom padel z odra, vendar je svoj padec uspešno preusmeril in pristal v kupu peska. Od sodelavcev je dobil nadimek veverica, stripar pa mu v zadnjem panelu doriše veveričji rep. Kako je hodil po ozki liniji med težkimi ter predvsem resničnimi zgodbami in humorjem, nam razloži stripar Ivan Mitrévski.
Kljub temu da je bilo zgodb ogromno, so marsikatere v stripu očitno postavljene v ospredje. Določeni liki se vedno znova pojavljajo, tako da lahko sledimo, kako se njihova zgodba razvija. Skupaj z nekaterimi lahko kakšno poglavje v njihovih življenjih celo zaključimo. Kako se je lotil zbiranja in popisovanja pripovedi, nam pojasni Mitrévski.
Nevidna življenja poskušajo doseči tudi tiste, ki bodisi pogledajo stran ali pa se sploh ne zavedajo realnih situacij, v katere so delavci postavljeni. Humor in osebna vpletenost avtorja v pripovedi delavcev dodajata knjigi potrebno prepričljivost. Zadnjo besedo prepuščamo kar Mitrévskemu.
Delala je Lea.
Prikaži Komentarje
Komentiraj