Kam gre zlati medved?

Vsako leto februarja se v Berlinu zgrnejo trume filmofilov, da bi ujeli prvi veliki dogodek filmskega leta – Berlinale. Filmski festival, na katerem so strokovni in splošni javnosti predstavljeni skrbno izbrani najnovejši filmi, berlinčani lahko zijajo v hollywoodske zvezde, ko se sprehajajo po rdeči preprogi, distributerji pa kupujejo pravice filmov in serij, ki bodo v naslednjem letu predstavljeni v kinodvoranah in na malih ekranih. Velik festival s svetovnim slovesom pa letos ni predstavljal zgolj podelitve nagrad in mreženja filmske srenje. Zaznamovali sta ga dve stvari: dejstvo, da je letošnji festival zadnji, ki poteka pod trenutnim vodstvom, in kulturno politična klima Nemčije.

Podobno kot prejšnja leta, ko je festival nastajal pod ustvarjalnim vodstvom Carla Chatriana, je bil program razdeljen na več poglavitnih kategorij: Panorama, Encounters, Forum, Retrospektiva, Generation 14 plus, Berlinale shorts in najbolj prestižna kategorija Competition. Z letošnjim festivalom se trenutno umetniško vodstvo Berlinala poslavlja, menjava prihodnje leto pa bo verjetno predstavljala tudi nekaj sprememb. O posebnostih strukture programskega dela festivala, ki jih je uvedlo trenutno vodstvo v poslavljanju, smo vprašali Naceta Zavrla, filmskega kritika, ki je bil letos član neodvisne komisije nagrade združenja FIPRESCI.

Izjava

Bistvo Berlinala pa je seveda podelitev nagrad, s katerimi se lahko okrancljajo najbolj uspešni filmi. Poleg zvezdniške festivalske komisije, ki podeljuje srebrne in zlatega medveda, so na festivalu podeljene tudi nagrade neodvisnih komisij. Ena od njih je tudi komisija združenja filmskih kritikov FIPRESCI, ki podeljuje nagrade v vsaki kategoriji posebej.

Izjava

Težko rečemo, da je Berlinale v čem drugačen od preostalih velikih filmskih festivalov, ali da se je letošnji vsebinsko razlikoval od preteklih edicij. Pa vendar se je festival od prejšnjih edicij začel razlikovati še pred otvoritvijo. Na otvoritveno slovesnost sta bila povabljena tudi poslanca skrajno desne stranke Alternativ fur Deutschland, kar je sprožilo burne odzive strokovne in širše javnosti. Berlinale je podal izjavo, da gre za demokratično izvoljena predstavnika ljudstva, vabilo pa je po več tednov trajajočih protestih proti AfD doživelo toliko ostrejši odziv. Mnogi režiserji, igralci in drugi visoki gosti so napovedali, da se festivala ne bodo udeležili. Grožnje so zalegle in Berlinale je vabilo poslancev preklical. Če je napoved bojkota v tem primeru delovala, pa ta ni zadostovala, ko je prišlo do vprašanja Palestine in odsotnosti konkretne izjave festivala. 

Izjava

Berlinale se ni izjasnil glede svoje pozicije do Palestine, podobno kot druge velike nemške kulturne institucije. Tako so na osrednji lokaciji festivala skoraj vsak dan potekali protesti, branja pričevanj Palestincev ali aktivistične intervencije na sejmu s filmskimi pravicami. Nekateri režiserji so na takojšnje prenehanje napadov in genocidna dejanja Izraela opozorili tudi na rdeči preprogi ob otvoritveni slovesnosti ali v govorih ob prejemu nagrad. Nagrado za najboljši dokumentarni film je prejel film No Other Land izraelsko-palestinskega aktivističnega kolektiva. Ker sta ob sprejemu nagrade Izraelec Juval Abraham in Palestinec Basel Adra opozorila na dejanja Izraela in ker so ju izraelski mediji označili za antisemitista, nenehno prejemata grožnje s smrtjo. Prav tako je nemška kulturna ministrica Claudia Roth nekaj dni po podelitvi nagrad izjavila, da je na prireditvi ploskala zgolj govoru izraelskega režiserja, ne pa tudi palestinskega, čeprav sta govor podala skupaj.

Zaradi tega govora in drugih dejanj povabljenih udeležencev je Berlinale začel tudi s preiskavo, ali je bil letošnji Berlinale antisemitski. Vodstvo Berlinala je v izjavi za javnost zapisalo: »Ponekod enostranske in aktivistične izjave nagrajencev so bile izraz osebnih mnenj posameznikov. Te ne odražajo mnenja festivala.« Nemška politična pozicija pri vprašanju Palestine in Izraela je izrazito prisotna tudi v kulturnem prostoru, saj je ta finančno vezan na državno financiranje. Kljub temu je bilo med festivalom mogoče od zaposlenih na festivalu slišati tudi podporo Palestini.

Izjava

Kljub vsem skrbem nemške vlade in izrazom podpore Palestini pa je lahko običajen obiskovalec festival obiskal, ne da bi se ga sodobna politična realnost pretirano dotaknila. Nobena projekcija ni odpadla, kinodvorane so bile tako na projekcijah za novinarje kot na navadnih projekcijah skoraj povsem zapolnjene, osip gledalcev med filmi je ostal v meji normale. Kljub temu težko rečemo, da si bomo letošnji Berlinale lahko zapomnili kot odprt prostor izmenjave različnih mnenj, solidarnosti in strpnosti.

Foto: Wikipedia