Manifestacija novega
Tleče nezadovoljstvo z obstoječim stanjem je včeraj porodilo novo Manifestacijo. Če malo konkretiziramo: študentsko kulturološko društvo Kult.co je v sodelovanju s kolektivom Faust organiziralo diskurzivni dogodek oziroma sklop predavanj z naslovom Manifestacija III, potekal pa je v predavalnici FDV-ja. Gre torej za že tretji in tudi zadnji seminar v tem študijskem letu, hkrati pa je bila to tudi ponovitev lanskega »Filozofskega parka«, kot pojasni predsednik društva Kult.co in eden od predavateljev, Ivan Slijepčević:
Kolektiv Faust se je maja lani predstavil z multimedijskim performansom Obnova v prostorih Cirkulacije2. Kdo so njegovi člani in kako pristopajo k dejavnostim, pojasni Ivan.
Seminarji društva Kult.co so potekali letos spomladi. Predavatelji so se med drugim ukvarjali s kulturnimi fenomeni, kot so internetni memi in trendi ljubljanske klubske scene, pa tudi s kapitalizmom, izumrtjem in podnebnim zlomom. Tematsko se čutijo povezane s teoretskimi smermi, ki jih ubira knjižna zbirka Izhodi založbe Sophia. Seminarji so sicer potekali brez vnaprej zastavljene rdeče niti, ki bi povezovala prispevke, se je pa ta razkrila za nazaj. Pojasni Ivan.
Včeraj sta prispevka poleg Ivana predstavila tudi Stefan Kafidov in Andreja Cimprič. Andreja, ki piše za portala Razpotja in Disenz in se ukvarja z zgodovinopisjem, je kritično obravnavala knjigo zgodovinarja Saša Jeršeta Angelus novus, ki je izšla pred slabim letom dni. Svoje stališče do vloge zgodovine in zgodovinarjev opiše takole:
Nietzschejanski odmev dušeče nasičenosti z zgodovino in njenim ponavljanjem je tako eden od sentimentov, ki so bili izpostavljeni na včerajšnjem seminarju. Poleg Cimprič se je s sorodno temo ukvarjal Ivan, ki je v svojem prispevku za seminar tematiziral ljubljanski teoretski prostor. Ugotavlja, da v njem kljub njegovi naklonjenosti teoriji svojega mesta ne najde vsakdo.
Ivanova diagnoza, ki so jo v nedavnem času artikulirali tudi nekateri drugi, vsaj deloma črpa iz prepričanja, da ima ljubljanski teoretski prostor določeno strukturo trdnega, uveljavljenega jedra teoretske psihoanalize in, po drugi strani, robnih pristopov, ki se čutijo odrinjene in izključene. Na očitek se odzove predstavnica »ljubljanske trojke« Alenka Zupančič iz Društva za teoretsko psihoanalizo:
Kot odgovor na vprašanje, kako je osebno začutil neko monotonijo, nam Ivan na primeru FDV-ja in njegove arhitekturne zasnove ponazori, kako lahko banalna uporaba konceptov precej hitro povzroči, da se jih študentje in študentke naveličajo.
Ko sicer uporabni koncepti postanejo splošno znani, opozarja Ivan, se danes pogosto zgodi, da dobijo obliko mema. Njihova samoumevnost je tako sorazmerna z izgubo naboja in ostrine, s katero so se uveljavili. V takem stanju je krč iskanja novih idej odgovor na občutek ujetosti v duhamorno enoinistost. Vendar pa se udeleženci seminarja v odnosu do obstoječega korpusa vednosti ne pozicionirajo vedno opozicijsko, pojasni Stefan.
Med bogato zapuščino starejših generacij, polnih znanja in izkušenj, ter dvomom o tem, ali je ta zapuščina nujno relevantna, se tako razpira nek prazen prostor za razmislek. Želja po novi teoriji namreč vznikne ravno v tem prostoru. Ta praznina je značilnost vsakega teoretskega prostora, včasih bolj in včasih manj eksplicitno, vedno pa teži k odgovoru na vprašanje, ali je staro vredno zamenjati za novo. Pavšalnega odgovora zagotovo ni, seminarji društva Kult.co pa so bili eden od nedavnejših načinov, da si ljubljanski teoretski prostor to pereče vprašanje ponovno zastavi.
Foto: Facebook stran dogodka
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj