Na veke vekov živijo v nas
Drage poslušalke in poslušalci, pozdravljeni v Kulturnem obzorniku. Na sredinem obzorju se nam svitajo bajeslovne živali iz slovenskega ljudskega izročila, ki jih je za prvo slovensko enciklopedijo bajeslovnih bitij ilustrirala ilustratorka in grafična oblikovalka Maja Poljanc.
Bajeslovne živali so zgolj ena izmed petih podvrst bajeslovnih bitij, kot jih po zgledu mnogih etnologov klasificira Poljanc v svoji sicer še neizdani Encyclopedii Mythologici Slovenici. Čeprav so bile nekatere izmed njenih bajeslovnih živali na ogled že v drugih galerijskih prostorih širom Slovenije, pa do sedaj še niso bile razstavljene tematsko specifično, torej bok ob bok, lice ob lice s svojimi živalskimi sorodnicami in sorodniki. Pregledni prikaz slovenskih bajeslovnih živali je še do konca tega tedna na ogled v marsikomu najbrž še neznanem galerijskem prostoru Srečišče, ki se nahaja v ljubljanskem Hostlu Celica.
Brž velja izpostaviti, da so meje med podvrstami bajeslovnih bitij vse prej kot jasne. Bajeslovna bitja so po naravi himere, mnogovrstne zmesi številnih živalskih, človeških, rastlinskih in nadnaravnih lastnosti, ki tekom časa in prek ljudske domišljije pridobivajo vedno nove primesi. Njihova klasifikacija je torej prej mnemonični pripomoček kot odsev njihove realnosti. Ilustratorka je klasifikacijo potrebovala predvsem zato, ker je s svojim delom želela doprinesti k ohranitvi bajeslovnih bitij v slovenski ljudski zavesti. To pa je najlaže storila tako, da je bitja predstavila v sklopih, do določene mere že utrjenih skozi bogato zgodovino njihovega popisovanja.
Kot nam je povedala Poljanc, k sreči v Sloveniji obstaja mnogo etnologov, ki so raziskovali in s tem ohranjali slovenska bajeslovna bitja. V času svojega ustvarjanja se je ves čas obračala k njihovim delom. Encyclopedio Mythologico Slovenico je sicer začela ustvarjati v zaključnih letih svojega magistrskega študija ilustracije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Od leta 2018 do leta 2021 je iz besede v risbo prelila več kot sto bajeslovnih bitij. Kako pa se ji je porodila ideja za takšno obširno enciklopedijo?
Pred Majo Poljanc so se upodobitve slovenskih bajeslovnih bitij sicer lotevali že nekateri drugi slikarji, med drugimi Peter Žmitek, Marijan Amalietti in Jože Karlovšek. A nobeden izmed njih ni k njihovemu upodabljanju pristopil na enciklopedičen način. Za Poljanc je bil enciklopedični prikaz ključen, saj je bil njen glavni namen, kot smo že omenili, ohranitev bajeslovnih bitij v slovenski ljudski zavesti. Enciklopedije – ali pred iznajdbo tiska, sezname – pa so ljudje že od vekomaj uporabljali ravno zato, da bi vedenje svojega časa sistematično ohranili za naslednje generacije. Kot je z nami delila Poljanc, do enciklopedij že od malih nog čuti posebno naklonjenost.
Vsak poskus enciklopedičnega prenosa znanja pa spremlja nek paradoks. Da bi lahko koncepte, informacije ali, v primeru Poljanc, bajeslovna bitja, ohranili za naslednje generacije, jih moramo narediti lahko zapomnljive. Zato jih moramo do določene mere izvzeti iz konteksta oziroma posplošiti. Poljanc se je reševanja tega paradoksa lotila z eksplicitno tematizacijo same spremenljivosti bajeslovnih zgodb in bitij skozi čas, kar je oblikovno izrazila z uporabo kolaža oziroma s spremembo namembnosti kolažnih fragmentov v različnih ilustracijah.
V slog avtorskih ilustracij pa je vključila tudi različne prvine, vzete iz slovenske ljudske umetnosti.
Pri oblikovanju konceptualnih izhodišč enciklopedičnega prikaza so ji bili v navdih predvsem srednjeveški bestiariji in lapidariji.
V ilustracijah lahko opazimo tudi nenavadno perspektivo, ki je le deloma »pravilna«. Če o pravilni perspektivi sploh lahko govorimo, glede na to, da je perspektiva izrazno sredstvo zahodne likovne umetnosti in po avtoričinem mnenju ne odraža univerzalne dinamičnosti človeškega zaznavnega prostora. Njene detajlov polne upodobitve bajeslovnih živali našemu nemirnemu očesu dopuščajo, da svobodno išče in brska po vizualnih kuriozitetah in s tem zadovoljuje plastovitost vedoželjnega duha.
Morda nas v ilustracijah najbolj preseneti in navduši njihova ambivalentnost, ki je opazna kot nagnjenost k znanstvenemu na eni in skrivnostnemu ter domišljijskemu na drugi strani. Lahko bi zatrdili, da je to malce protislovno, a Poljanc nas večkrat opomni, da znanost in mitologija izvirata iz istega temelja. Vplivi znanstvene ilustracije, s katero se sicer trenutno največ ukvarja, so v njenih mitoloških delih razvidni predvsem iz številnih in natančno oblikovanih detajlov, ki imajo vedno nek informativni namen in opazovalcu pomagajo pri pomnjenju pomembnih podatkov.
V Galeriji Srečišče je še do velike noči na ogled devet ilustracij bajeslovnih bitij – Morski konj pod gradom, Škopnik, Grdina, Zlatorog, Volkodlak, Baukl oziroma Bauc, Zlata ptica, Zmaj v Postojnski jami in riba Faronika, s katero se je, bajè, vse skupaj začelo. Takole pripoveduje stara ljudska pesem – v izvedbi pripovedovalsko-glasbene zasedbe Bajatè.
Svet, kot spoznamo v tej ljudski pesmi o kozmični ribi Faroniki, ni all daisies and roses. V svetu obstajajo neskončno mogočna bitja, ki na veke vekov živijo z nami in v nas. Čeprav ne moremo in si niti ne želimo uiti svojim razsvetljenskim koreninam, pa se je včasih dobro opomniti na temačnejše kotičke naših duš. Kako drugače, kot z bitji, rojenimi na naših tleh, v naših zgodbah in pesmih, v naši domišljiji. Razstava Bajeslovne živali v slovenski ljudski pripovedi nas sooča s temi temačnejšimi aspekti sebstva, ki v sodobni ilustraciji pogosto ostajajo skriti. »Zakaj je tako?«, se lahko za konec vprašamo vsi skupaj.
V globočinah slovenskega bajeslovnega prostora se je z ilustratorko Majo Poljanc izgubljal Jaka.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj