Naj ta predstava čimprej zastara!

Na sobotni večer smo se odpravile v Vodnikovo domačijo Center, v sklopu katere deluje zavod Divja misel. Želele smo si namreč ogledati bralno uprizoritev drame Keffiyeh/Made in China palestinske dramatičarke Dalie Taha, v slovenščini uprizorjene pod naslovom Med dvema zidovoma. Ta predstava KUD Transformatorja je potekala v sklopu serije dogodkov Svobodna Palestina ob obletnici nakbe. Teden dogodkov je organiziralo Gibanje za pravice Palestincev v sodelovanju s pravkar omenjeno Divjo mislijo.

Kot tolikokrat poprej smo vstopile na lično urejeno notranje dvorišče Stritarjeve 7, v pričakovanju, da ga brez ceremonij prečimo in preidemo na stopnišče, ki bi nas pripeljalo na ciljno lokacijo. Preden smo prispele na cilj, pa smo naletele na nepričakovano oviro: vrsto, ki se je gnetla v atriju pred vhodom na stopnišče. Po začetnem izmenjevanju vprašujočih pogledov obiskovalk dogodka so se pojavile bolj glasne manifestacije zmedenosti. »Je kakšen razlog, da vsi stojimo tukaj?« se je zaslišalo iz gnečice, ki je polnila droben atrij. V odgovor smo prejele skrivnosten nasmeh stoječih zaposlenih Divje misli. Predstava se je pravzaprav že začela.

To je postalo jasno, ko sta na atrij iz stavbe prikorakala v vojaško opravo oblečena performerja. V strogo militantni dikciji sta udeleženke dogodka postrojila v ravno vrsto, jih začela pregledovati in strogo izpraševati o vsebini njihovih torb ter o namenu obiska. 

Ton nam je služil kot vstopna točka v pol brano in pol igrano predstavo. Ta je nihala med branimi prizori dramskega besedila in učinkovitimi igralskimi intervencijami, ki sta jih izvajala predvsem uniformirana lika vojakov. Brani prizori so tematizirali življenje v Palestini med izraelsko okupacijo – a v obdobju pred trenutnimi masovnimi genocidnimi agresijami. Tako so bili prizori zaznamovani z občutkom čakanja, ki so ga podpirali refreni – tako kot v prvem prizoru, ko par med klepetom o preureditvi stanovanja ponavlja repliko: kot v grobu. Refreni so bili izrečeni s posebno težo, razkrivali pa so strahove likinj, ki smo jih poslušale v prizorih. Ti strahovi so bili oviti v banalnost vsakdanjega življenja, ki teče naprej kljub utesnjujoči represiji. Tako se zdi, da liki zgolj čakajo, da v to krhko rutino poseže nekaj grozljivega. V situacijo čakanja in neudobja je bilo pahnjeno tudi občinstvo, ki je ob odsotnosti stolov sedelo na tleh ali pa se stiskalo ob stene. Med vsakim branim prizorom sta gledalke iz enega prostora v sosednjega nagnala vojaka. Tako je bila publika stalno na preži – stalno je čakala, da se od nekod pojavita vojaka in gledalko neposredno soočita z neprijetnimi zasliševanji, izrečenimi z nasilnim avtoritarnim tonom. 

To čakanje, ki so ga prekinile občasne agresivne akcije vojakov, beremo kot najučinkovitejšo točko ogledane uprizoritve. Da bi o večnem čakanju, o nastajanju uprizoritve in o kontekstu dogodka izvedele več, smo se pogovorile z ustvarjalkami predstave Med dvema zidovoma, s širšim kontekstom pa nam je pomagala tudi Nada Pretnar iz Gibanja za pravice Palestincev. 

Začnimo na začetku, pred desetimi leti, ko se je prvič pojavila pobuda za uprizoritev dramskega besedila Keffiyeh/Made in China. Več o nastanku uprizoritve nam pove Nina Vombergar, soavtorica koncepta predstave, ki je besedilo tudi prevedla v slovenščino.

Povod 

Gibanje za pravice Palestincev namreč že od svojih začetkov leta 2012 v sklopu Kulturne ambasade Palestina med septembrom in oktobrom organizira en teden dogodkov, posvečen enemu aspektu palestinske kulture. Leta 2014 je bil cikel dogodkov torej posvečen gledališču, v okviru tega pa je nastal projekt Med dvema zidovoma. Zakaj so se predstavo odločili letos ponoviti, pa dodatno pojasni Pretnar.

Manjkalo je gledališče ...

S tem je mišljeno, da je bila pred desetimi leti predstava KUD Transformatorja polnokrvno – in ne zgolj bralno – uprizorjena. Tokratno bralno izvedbo torej pripisujemo časovnemu pomanjkanju. To pojasni ustvarjalka Neja Šmid. 

Lažji smo nardili kvalitetno ...

Poleg tega, da smo si letos Med dvema zidovoma ogledale v bralni izvedbi, pa lahko zasledimo tudi konceptualne premike v uprizarjanju tega besedila. Vombergar pojasni, zakaj so se odločili za spremembo naslova, ki se v izvirniku glasi Keffiyeh/Made in China. Slovenski naslov Med dvema zidovoma se namreč konkretno navezuje na konceptualno izhodišče uprizoritve izpred desetih let.

Zakaj je poimenovana Med dvema zidovoma … 

Tako letos nismo več priča eksplicitnim posnetkom nasilja, pač pa je poudarek na občutku čakanja. Gledalke smo podvržene dramaturgiji, ki nas popelje v občutek tesnobnega čakanja – pričakovanja agresije na eni in upanja na spremembe na drugi strani. Tako čakamo na začetku, ko pridemo v prostor in moramo počakati, da vojaka v prostor spustita preostalo publiko. Čakamo, ko vojaka nasilno prekineta prizor in nas – eno za drugo – kličeta po številkah, ki so nam bile dodeljene ob vstopu v Vodnikovo. Tako na lastni koži občutimo čakanje, ki je tudi tema drame Dalie Taha. Nadaljuje soavtor koncepta, Jaka Andrej Vojevec, ki je v uprizoritvi utelesil enega izmed vojakov. 

V nobenem od teh prizorov se pravzaprav nič ne zgodi …

Prav to čakanje smo v kombinaciji z agresivnimi akcijami ustvarjalcev, ki utelešata vojake, na začetku te oddaje prepoznale kot najučinkovitejše sredstvo. Ne glede na to, da se zavedamo, da gledamo zgolj uprizoritev in da smo v varnem zavetju v nekem malem mestecu na drugem koncu sveta, gledalke namreč čutimo drobec neznosnosti, ki je tesnobno čakanje. Občutka pa iz svoje privilegirane pozicije ne moremo nikoli popolnoma zaobjeti. Podoben proces se odvija tudi v ustvarjalkah, kot pove novejša članica zasedbe, Tjaša Kosar.

… ne moreš ti tega sprocesirat, ker nimaš pojma kako to sploh je.

Ti občutki, ki so le drobci tistega, kar mora čutiti palestinsko ljudstvo, pa gotovo povečujejo senzibilnost za problematiko v Palestini. Navsezadnje je senzibilizacija namen cikla Svobodna Palestina, oziroma, kot pojasni Pretnar:

... da se širi in da se podira ta stereotip glede Palestincev in glede palestinskega naroda. 

Senzibilizacija pa je zgolj prvi korak, odskočna deska, ki naj vodi v konkretno akcijo in pritiske na oblast, ki še vedno ne sankcionira sionističnega okupatorja. Ko zaključujemo pogovor z ustvarjalkami namreč trčimo ob določeno mero brezupa, ki mu Vombergar vdahne malo bolj optimistično noto. Ko jih vprašamo, če se bo uprizoritev še ponovila, namreč odgovarjajo takole:

… upam, da bo ta predstava tolk zastarela da ne bo več smisla, da jo igramo.

Pridružujemo se Vombergar in tudi me si želimo: Naj ta predstava čimprej zastara! 

Upala je Nastja.

Vir fotografije: Matej Pušnik za Divjo misel