Nismo retrospektivni

Vsak Slovenec ohranja v dobrem spominu vsaj eno od naštetih reči: trenutek, ko je splezal na Triglav, prvo uspešno potico in svoj prvi ogled Kekca. Prav slovenski film je prejšnji teden osvetljeval platno berlinskega Arsenala, nemške kinoteke, kjer je potekala retrospektiva, naslovljena: Not a Retrospective – slovenski kino. Kako je do sodelovanja prišlo, podrobneje opiše Saša Šavel Burkart, vodja Slovenskega kulturnega centra SKICA v Berlinu.

Izjava

Namen SKICE je promocija slovenske kulture v nemško govorečem okolju, za potrebe tega pa se povezuje z večjimi nemškimi institucijami, ki naše vsebine umeščajo v svoj program. Tako pripravlja dogodke, namenjene Slovencem iz diaspore, predvsem pa je cilj tovrstnih institucij, da dosežejo domačo publiko, ki naše kulture niti ne pozna. Tako je nastala tudi retrospektiva, ki se je začela s projekcijo filma Dolina miru Franceta Štiglica, nadaljevala pa s filmi, ki so izšli nedavno.

Poleg čiste klasike smo si lahko ogledali triler o trgovini z ljudmi Rezervni deli Damjana Kozoleta, tragični dramski film Drevo Sanje Prosenc, rajdernelinearni film Jezdeca Dominika Menceja, pijansko komedijo Orkester Matevža Luzarja, Rudarja Hanne Slak, ki tudi sicer živi in dela v Nemčiji, s slovenskim trapom začinjene Posledice Darka Štanteja, premierno pa tudi Vzornika Nejca Gazvode. Raznolik nabor filmov, oblikovan z namenom, da privabi najširšo publiko in prikaže širino naše filmske kulture. 

Retrospektiva je nastala v sodelovanju s Slovenskim filmskim centrom, izbor filmov pa so morali prepustiti nemškemu strokovnjaku Berndu Buderju, sicer programskemu direktorju Filmskega festivala v Cottbusu, ki se osredotoča na filme vzhodne Evrope. Buder slovenski film spremlja že dalj časa, zato velja za enega večjih poznavalcev naše produkcije zunaj Slovenije.

Izjava

Vsaka država ima svojo tradicijo filmskega ustvarjanja, kar velja tudi za našo, ki pa nima veliko priložnosti, da bi bila prikazana kot celota. Nekatere karakteristike, ki slovenski film delajo samosvoj, opiše Bruder. 

Izjava

Kljub vsem dobrim lastnostim slovenskega filma in kvalitetnemu izboru pa Arsenal ni privabil ravno veliko ljudi. Vsi naši sogovorci so izpostavili, da je slovenski film težko oglaševati, eden od možnih odgovorov na vprašanje zakaj, pa ponudi tudi Dominik Mencej, režiser Jezdecev.

Izjava

Nekoliko slabši obisk pa še ne pomeni, da je bila retrospektiva neuspešna. Tovrstne retrospektive nas ne približajo zgolj domači publiki, namenjene so predvsem mreženju naših avtorjev z domačo sceno države gostiteljice. Številni so imeli po projekcijah tudi pogovore o filmu, tako pa so se lahko tudi režiserji predstavili novi publiki. Film Jezdeca je bil predstavljen že na festivalu v Cottbusu, prejšnji teden je dobil priložnost, da prepriča še kakšnega selektorja. Film Nejca Gazvode Vzornik je bil v Arsenalu predvajan, še preden je šel film v slovensko distribucijo, v Sloveniji bo namreč premierno predvajan konec meseca. Predstavitve slovenske produkcije v tujini niso pomembne samo za mreženje avtorjev in promocijo slovenske kulture, predstavljajo tudi točko refleksije.

Izjava

Slovenski film je bil v zadnjih letih ponešen v svet, delce smo lahko našli na najrazličnejših festivalih in retrospektivah. Z Berlinsko pa se je novejša produkcija predstavila predvsem slovenski in balkanski diaspori, ki filmov še ni imela priložnosti videti. Morda pa se kak selektor vseeno odloči, da naše avtorje tudi bolj aktivno vključi v svoj festival. Tudi če festival ni usmerjen samo v prikaz produkcije vzhodne Evrope.