Parada kosmatih dvoživk

Kam sva ubistvu namenjena?

Prvi mednarodni kongres furryjev v Sloveniji SloFluffCon se je v Celju pričel v petek pred tednom dni in se končal minuli torek. Štiridnevni dogodek je organiziralo Slovensko kosmatinsko društvo, ki pod svojim kožuščkom združuje ljubitelje dvonožnih antropomorfiziranih živali. Zaprtega dogodka se je glede na uradno statistiko udeležilo natanko petindevetdeset furryjev, skoraj polovica iz Slovenije in preostanek iz – večinoma bližnjih – evropskih držav. 

Omejitev novinarskega vstopa na furry kongres na bori dve uri je omogočala prisostvovanje na eni sami organizirani aktivnosti, ki so se sicer vrstile od popoldanskih do večernih ur. Izmed nabora ponujenih osrednjih razvedril, med katerimi je bilo denimo najti ples v furry kostumih, sprehod po Celju v furry kostumih in karaoke v furry kostumih, smo se udeležili iger, ki so se prav tako odvijale v – furry kostumih. Pričakovanja udeležencev so bila visoka. Tik pred začetkom dogodka so se v hotelski avli pred vrati, ki so vodila na prizorišče, med preostalimi gosti hotela drenjale v antropomorfizirane živali preoblečene kosmatinske osebnosti oziroma – kot veleva kosmatinski žargon – fursone.
Moje ime je Jeffrey...
My fursona’s name is Artic…
Torej sem Nace Sorč…

Aha okej zdej se bo dogodek počas začel…

Za koga navijaš?

Po nekaj uvodnih tehničnih težavah, ki so udeležence vsled nastale časovne stiske prikrajšale za dve od šestih načrtovanih iger, so se sredi manjše dvorane zvrstile igre plešoči stol, zelena luč - rdeča luč, risanje po hrbtu kolega, ki mora občutke s hrbta s flomastrom prenesti na papir, ter pantomima. Igre se od tistih, ki se jih nemara spomnimo iz naše mladosti, sicer razlikujejo zgolj po izgledu tekmovalcev, ki so v pričujoči različici tekmovali v popolni ali delni furry preobleki. Kot nam je povedal fursona Natan, si celostno opravo zaradi bajnega finančnega vložka, ki se meri v več tisočakih, lahko privošči zgolj kakšna četrtina kosmatincev.

Igre so od opazovalcev izvabljale navdušen smeh, ploskanje in celo pasje ali volčje zavijanje. Levji delež gledalcev – vsaj tistih brez naglavnih oprav – je sicer sestavljala populacija mlajših odraslih moških. Večinoma so svojo pripadnost furry skupnosti izkazovali zgolj s kakšnim kosmatim repom, živalskimi šapami ali stopali. Tu in tam je bilo v kotičku očesa moč zapaziti tudi kako božanje repa ali glajenje dlake. Med skupnostjo pa je bilo najti tudi nekaj furson v robustnejših kartonastih opravah in drugih, ki so svojemu kostumu posvetile nekaj več časa.

Jaz sem Nik, imam seveda svoj fursuit...

Esenca kosmatinčevega srca, ali raje – repa –, je tudi po dveh urah ostala izmuzljiva kot platonski ideal našega hrepenenja. Kljub našim naporom smo ostali normiji. Avtsajderji za furryje, takorekoč. A vendar! Jasno je bilo eno – furry skupnost kljub temu, da je prepogosto po krivem naslovnik marsikatere internetne in stvarne šale ali mema, vseeno, vsaj na videz, ostaja ljubeča in tesno povezana. V skupnosti marsikdo najde svoje zatočišče pred krutostjo resničnosti. Nenazadnje se vprašajamo, dragi kameradi in kameradinje – smo vendar tako drugačni od kosmatinčkov? Mar ne iščemo tudi mi utehe skupnosti? Kaj drugega kot kostum je konec koncev usnjena jakna, ki si jo nadenemo, da očaramo svoje edgy pank prijatelje? Slovenski kosmatinci, ko so v svojem elementu, svojih fursonah, so prav živahna, topla in pisana družba, čeprav – razumljivo – nekoliko sumničava do tako imenovanih normijev, avtsajderjev. 

Foto: Slovensko kosmatinsko društvo