Romi v literaturi in romska literatura

Včeraj je v Slovenskem centru PEN potekala predstavitev nastajajoče knjige Romska poezija iz bogate zakladnice Romov. Dogodek je otvoril dr. Ljatif Demir, profesor romskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Predavanje in dvojezično recitiranje poezije sta glasbeno spremljala Imer Traja Brizani in skupina Amala. 

Romščina spada v skupino indoarijskih jezikov in je del prakrta, jezikovne skupine, ki se po starosti umešča med sanskrt in sodobne indoevropske jezike, kakršen je urdu, nacionalni jezik Pakistana. Romščini se je uspelo ohraniti, čeprav je do nedavnega niso poučevali na nobeni instituciji, pojasni dr. Ljatif Demir.

Izjava

Ustna književnost prav tako priča o povezavi romščine s sanskrtom in njegovem neposrednem vplivu na romski jezik. Korenine romskega slovstva segajo vse do najstarejšega obdobja katerekoli indoevropske književnosti – indijskega vedskega obdobja. Med drugim so v romskem ustnem izročilu ohranjeni fragmenti slovitih indijskih epov Mahabharate in Ramajane.

Vita Zalar, ki se je na Inštitutu za kulturno zgodovino ukvarjala z raziskovanjem romske zgodovine, poudari, da zgodovinopisje pogosto zagreši napako metodološkega nacionalizma. To pomeni, da na preteklost gleda skozi prizmo sodobnih nacionalnih držav.

Izjava

Romi, ki jim je bilo prepovedano govoriti romščino, pa so bili pogosto upodobljeni v španski literaturi. Od časa inkvizicije nastopajo kot antijunaki pikaresknih romanov. Nekolikšen premik v literarnem upodabljanju Romov se je zgodil s Cervantesom, za katerega je manj znano, da je imel sorodnike romskega porekla. V svojih Zglednih novelah je Cervantes obdržal nekatere elemente pikareskne tradicije, ni pa bilo več značilnega determinizma nižjih razredov. Romska protagonistka ene od pisateljevih novel Preciosa in njena družina so v delu predstavljeni v opazno boljši luči, kot je bilo takrat v navadi. 

Romi so imeli z rusko pravoslavno cerkvijo več sreče kot s špansko inkvizicijo. Neodobravanje pravoslavnih glasbenikov je po spletu naključij vodilo do slave romskih glasbenikov. Še posebej popularen je bil romski pevski zbor Grigorija Orlova, sina Katarine Velike. V Sovjetski zvezi pa so Romi prvič dobili materialne pogoje za literarno ustvarjanje.

Izjava

V tem času sta prav tako delovala dva romska časopisa in en radio. Pot do književnega udejstvovanja je še najbolj tlakovalo gledališče Romen v Moskvi. Soustanovitelj gledališča, pisatelj in dramatik Aleksander Germanov, je bil zaslužen tudi za prevode ruskih del v romščino in za zbirko romskega ljudskega slovstva. Pred njim je v Rusiji živel še en pisatelj, ki se je zanimal za romsko književnost. 

Izjava 

Čeprav so Romi od nekdaj imeli bogato ustno slovstvo, so bili v pisani književnosti dolgo le liki v delih neromskih pisateljev. Avtorska romska književnost se je začela vzpostavljati v dvajsetem stoletju. Pisatelji so posebno pozornost namenili grozotam, ki so jih doživeli v koncentracijskih taboriščih druge svetovne vojne. Zapis izkušenj romskega genocida, ki ga je Evropa skušala pozabiti, se je ohranil pri pisateljicah, kot so Ceija Stojka, Philomena Franz in Elena Lacková. Avtorski prozi je sledil razcvet poezije, ki je zaradi tesne povezave z glasbo med Romi še posebej popularen žanr. 

Suita Romani v slovenščini

Suita Romani v romščini

 

Slika: Ceija Stojka