Spuščanje v globine betona
V Pionirskem teatru je 2. marca prvič ugledala luč nova predstava V bunkerju. To je predstava, ki premišljuje o vojni temi, hkrati pa razkriva globino nerazrešenega odnosa. Ima več slojev razumevanja, zato se mora gledalec vanjo poglobiti, če jo želi razumeti. V današnjem Kulturnem obzorniku pa bo o uprizoritvi nekaj povedal tudi režiser in avtor teksta, Rok Sanda.
Sanda se kot dramatik že od začetka venomer spogleduje z vojno temo, saj ga ta najbolj zanima in umetniško prebuja.
Avtor razloži, da tako rad piše in uprizarja tekste z vojno tematiko tudi zato, ker imajo ta najjasnejše sporočilo. To je tema, ki je na žalost brezčasna in zmeraj aktualna.
Sanda pravi, da je idejo za besedilo našel izven zastavljene teme, do nje je namreč prišel povsem praktično.
Simbol bunkerja pa je črpal iz sebe, nanj ga namreč vežejo otroški spomini.
Scenografija, ki je, kot povedano, bila povod za idejo, je kompleksna v svoji preprostosti. Katarina Planinc je namreč bunker sestavila iz preprostih stebrov, ki služijo kot pregrade in iz vseh strani obdajajo nekakšno betonsko kuliso. Edini namen tega »navideznega bunkerja« je, da zameji oder. Igra v takšni scenografski zamejenosti deluje utesnjujoče in napeto. Vendar pa nič ni statično. Igralca tekom predstave premikata stebre in s tem izbrisujeta začrtane meje. Spuščata se globlje in globlje v globino betona, v čemer se skriva globok metaforičen pomen.
Sanda je želel ustvariti besedilo z dvema, nasprotnima si likoma. Vendar pa te različnosti ni hotel pokazati samo s tem, da gre za moškega in žensko. Zaradi tega pravi, da svojih dveh likov, Falka in Iskre, v prvi vrsti sploh ne ločuje po spolu.
Režiser je bil ob nastanku teksta prepričan, da bo izbira igralcev težka odločitev. Zaradi te težave je besedilo za nekaj časa celo zaprl v predal. Nato pa je po naključju naletel na ravno pravi duet za uprizoritev.
Iskro, lastnico stanovanja, ki se oddaja, in precej vase zaprto žensko, uprizarja Nika Manevski. V vlogi Falka, »frajerja« z visokim egom, pa blesti Jure Rajšp.
Zgodba se začne, ko se Falk odloči najeti Iskrino stanovanje. Ona mu razkaže stanovanje in bunker, ki je prav tako del bloka. Nakar se nad bunkerjem zgodi nekaj tragičnega in protagonista sta prisiljena ostati zaprta skupaj.
V tej ujetosti se mora med njima kar hitro začeti vzpostavljati odnos in gledalec počasi ugotavlja, da se dvojica vendar pozna že od prej. Sanda pojasnjuje, da vidi čar v tej dramaturgiji razkrivanja.
V bunkerju zaobjema tudi tematiko tesnobe, paničnih napadov in anksioznosti. Te teme so kompleksne za uprizarjanje, zatorej je proces takšne predstave lahko precej naporen, nadaljuje Sanda.
Naporno je bilo tudi z režijskega vidika, saj je Sanda režiral avtorski tekst, kar je vedno svojevrsten izziv.
Pri tematikah, ki zadevajo tudi osebne odnose, se avtorju zdi ključno, da like psihološko razdela in nekako »diagnosticira«.
Sanda poudarja, da je pomembno, da gledalca uprizoritev psihično ne utrudi. Popolnoma dovolj je, da ga samo nekoliko moralno premakne, da gre iz dvorane razmišljujoč, morda celo zaskrbljen, vendar ne napaden s strani zgodbe oziroma posledično igralca.
Pojasnjuje, da je ena od metod za razbijanje napetosti komika. Po njej Sanda rad posega v vseh svojih režijah. Včasih pa se komika ustvari povsem spontano, cela dvorana se lahko smeji tudi zaradi neprijetnosti ali nevednosti.
Omeniti je treba tudi izvirno kostumografijo Nike Dolgan, ki sama po sebi oriše oba karakterja, takoj ko Falk in Iskra stopita na oder. On je namreč v smokingu, ves urejen, in vzbuja občutek pomembnosti. Na drugi strani pa ima ona kavbojke in majico z napisom »just relax«, kar je zanimiv absurd, saj v zgodbi počne vse drugo, kot pa »relaksira«. Tako kot scenografija tudi kostumi v svoji preprostosti subtilno sporočajo veliko še pred samim tekstom.
Izviren je prav tako konec predstave V bunkerju. Pričakujemo nekakšen zaključek, vrh, glede na to, da se zgodba ves čas uspešno stopnjuje po dramskem trikotniku. Konec pa je obraten. Na koncu ne doživimo katarze, vendar ta niti ni potrebna. Gledalec ne dobi zadoščenja konca, zato je prisiljen k nadaljnjemu razmisleku po predstavi, pravi Sanda.
Če bi se po poslušanju tudi vi radi spustili v globine betona, to lahko storite 5. aprila v Pionirskem teatru ali 14. aprila v Kulturnem domu Krško.
*
Foto: little rooster productions
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj