Kako se misli gibljejo?
Pozdravljeni v oddaji Kulturni OFFsajd, ki jo bomo danes posvetili novim dogajanjem in dognanjem na področju plesne vzgoje in izobraževanja. Lani je v okviru Študijskega centra JSKD izšel pedagoški priročnik Namig za gib, ki je namenjen spodbujanju utelešenih pristopov k učenju v izobraževalnih ustanovah vse od vrtca pa do univerze. Avtorji priročnika poudarjajo, da je ta še posebej uporaben v osnovnih šolah, katerih učni programi spodbujajo prekomerno sedentarne in statične oblike učenja, kar je v neskladju z naravnimi danostmi naših najmlajših.
Priročnik je sestavljen iz dveh delov, teoretičnega in praktičnega. Prvi vključuje tri strokovne članke, v katerih avtorice predstavijo izsledke nedavnih raziskav na področju utelešenega učenja ter ponudijo številne primere dobrih praks vključevanja tovrstnega učenja v šolsko vzgojo doma in po svetu. Drugi, praktični del pa sestoji iz štiriindvajsetih »namigov za gib« – torej nasvetov za vključevanje gibalnih praks v šolski vsakdan – ki so jih prispevale priznane slovenske plesne pedagoginje. Namigi so strukturirani dovolj ozko, da jih lahko razume vsak pedagog, hkrati pa dovolj široko, da jih je mogoče prilagoditi različnim starostnim skupinam in jih vplesti v katerikoli del šolskega vsakdana, pa naj bo to jutranji pozdrav ali obravnava snovi pri različnih šolskih predmetih. Urednici priročnika, Nina Meško in Vesna Geršak, sta nam pojasnili, kaj je glavni namen priročnika.
Vesna Geršak je tudi avtorica enega izmed člankov v prvem, teoretičnem delu priročnika. V svojem članku se sprašuje, citiramo, »ali morajo biti šole v današnjem času res fizično negostoljubni prostori? Za številne ljudi – predvidevamo, da še posebno za otroke – je sedenje na stolih ne samo neugodno, ampak tudi neproduktivno za učenje. Da je treba sedeti za mizo in na stolu, je najpogostejši vzrok fizičnega stresa za otroke in verjetno tudi za odrasle. Vendar se to precej bolj odraža na otrocih, ker so mladi in zato bolj podvrženi deformacijam zaradi stresnih položajev telesa.« Konec citata. Temu lahko dodamo, da so otroci po mnenju mnogih plesnih pedagogov, s katerimi smo se pogovarjali, »rojeni gibalci«, saj že v najmlajših letih izkazujejo raznolike in z domišljijskimi svetovi navdihnjene gibalne vzorce, ki jim služijo kot pripomoček za komunikacijo z drugimi ljudmi, s tem pa za izražanje in izgradnjo lastnega jaza. Ravno zaradi otrokove primarne domačnosti z gibom, opozarja plesalka in plesna pedagoginja Saša Lončar, ne govorimo toliko o vključevanju sodobnega plesa v vzgojno-izobraževalne ustanove, ampak bolj o spodbujanju primarnega gibanja tako v teh ustanovah kot tudi izven njih.
Kot ste do sedaj morda že ugotovili, namen našega današnjega srečanja ni nepremično sedenje v klopeh in otrplo dviganje ročic, ampak izmenjava namigov, ki nam lahko pomagajo pri boljšem občutenju lastne telesnosti tako kot tudi njenih meja v vsakdanjem življenju. Zato bomo teoretska izhodišča poskušali konkretizirati s številnimi namigi za gib, ki so jih za priročnik prispevali uveljavljeni plesni pedagogi. Plesna pedagoginja in dolgoletna učiteljica giba na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, Jana Kovač Valdés, nam je pojasnila, kako lahko s pomočjo njenega namiga razvijamo in krepimo primarno gibanje otrok, s tem pa tudi njihovo domišljijo.
Domišljija in primarno gibanje torej hodita z roko v roki. Gibkosti telesa sledi gibkost uma – in obratno. Kako pomembno vlogo igra domišljija pri razvoju temeljnih gibalnih principov, nam je pojasnila plesalka in plesna pedagoginja Mojca Kasjak.
Seveda – domišljija in primarno gibanje se vzajemno bogatita. A da bi se to sploh lahko zgodilo, potrebujemo medij, v katerem lahko pride do stikov, dotikov, pogledov in odmikov. Dejstvo, da svojega vsakdana ne preživljamo kot čisti subjekti, ampak kot bitja, umeščena v prostor, v katerem bivajo tudi drugi ljudje, ki se od nas bolj ali manj razlikujejo, nam v stresni in s tehnologijo nasičeni sodobnosti rado uide. Kako s principi plesne pedagogike otroku pomagati, da zgradi odnos do prostora in se zaveda svojega mesta v njem, nam je pojasnila Saša Lončar.
Če ste ob dosedanjem poslušanju pomislili: »Uh, fajn to gibanje, ampak intelektualnih vsebin ne damo!«, imamo za vas dobro novico. Ustvarjalni gib je namreč dokazano eden izmed najuporabnejših pripomočkov za spoznavanje abstraktnih jezikoslovnih in matematičnih teorij, saj si otroci določeno informacijo lažje zapomnijo, če jo lahko utelesijo. Svoje predloge za vključevanje giba v pouk slovnice in kemije sta nam pojasnila Jana Kovač Valdés ter plesalec in plesni pedagog Igor Sviderski.
Do sedaj smo poudarjali predvsem temeljne gibalne in kognitivne principe, ki jih spodbuja pristop utelešenega učenja, v začetku drugega dela naše oddaje pa se obračamo k pozitivnemu vplivu tega pristopa na psihosocialno dimenzijo otrokovega razvoja. Urednici priročnika sta se strinjali o tem, da ustvarjalni gib spodbuja zdravo demokratično držo. Medtem ko pri klasični šolski uri otroci predvsem dvigajo roke, s čimer se že zelo zgodaj razdelijo na tiste, ki vedo, in tiste, ki so nevedni ali nepridni, pa se utelešeni pristopi k učenju tej delitvi lažje izognejo, saj izhajajo predvsem iz skupinskega dela.
Geršak in Meško sta se strinjali tudi, da je obdobje zadnjih dveh let močno vplivalo na gibalne zmožnosti otrok, pa tudi na njihovo psihosocialno zdravje. Eden temeljnih principov ustvarjalnega giba je razvoj zaupanja v skupino, otroci pa so bili več kot eno leto skoraj popolnoma izolirani od svojih vrstnikov. Zato je morda ravno zdaj pravi trenutek, da se začnemo zavedati smisla vpeljevanja ustvarjalnih gibalnih vsebin v vzgojno-izobraževalne ustanove. Kako bi lahko torej spodbujanje giba v šolstvu pripomoglo k okrevanju otrok po skoraj dveletnem obdobju izolacije?
Da pa svoje resnice ne bomo nizali popolnoma enostransko, kar se danes zdi v modi, si postavimo izziv. Kljub izpričanim pozitivnim učinkom ustvarjalnega giba na čustveni in intelektualni razvoj otrok lahko od tistih največjih skeptikov pričakujemo ugovor. Eden izmed možnih argumentov, s katerimi bi ti skeptiki lahko podrezali v temelje utelešenega pristopa k učenju, je naslednji: »Veliko otrok je po naravi bolj zadržanih. Kaj če se zgodi, da bodo zaradi gibalnih vsebin še bolj zadržani, sploh ko bodo videli, da drugim ne povzročajo nikakršnih težav, sami pa se niso pripravljeni izpostavljati? Kaj če gibalna pedagogika avtentično gibanje zatre, namesto da ga osvobodi?« Geršak, Kovač Valdés in Sviderski pri poskusu odgovarjanja na takšen argument povsem usklajeno poudarjajo predvsem dva dejavnika utelešenega učenja: dejaven pedagoški pristop in postopnost prehoda iz skupine v posameznost.
Kljub vsem izpričanim pozitivnim učinkom ustvarjalnega plesa na intelektualne in psihosocialne zmožnosti otrok pa tako v Sloveniji kot tudi drugod po svetu utelešeni pristop k učenju še ni doživel širšega odobravanja tistih, ki so odgovorni za izdelavo učnih načrtov. Gibalne pristope v vzgoji sicer podpirajo tako nekatere posamezne šole kot tudi številni pedagogi, ki tam poučujejo, a kot nam pove Meško, smo najbrž še daleč od tega, da bi ustvarjalni gib sprejeli na sistemski ravni.
Kot dodaja Geršak, se v Sloveniji že vrsto let izvajajo številni kratkoročni projekti, katerih cilj je povezava izobraževanja in ustvarjalnega giba. Nekaterih izmed teh projektov niso ustavile niti pandemične razmere.
Čeprav lahko tiste bolj zagnane zagovornike uveljavitve gibalnih pristopov v šolski vsakdan hitro zanese k ideji, da bodo z integracijo telesa in uma spremenili svet, pa je vredno biti kritičen tudi do te ideje. Plesno gibanje namreč ni nujno za vsakogar, gibanje kot temeljna človeška zmožnost pa nam nudi zgolj osnovo za nadaljnje izgrajevanje intelektualnih in psihosocialnih veščin. Nadgradnja te osnove je odločitev vsakega posameznika. Zato Saša Lončar zaključi, naj ne ciljamo na spreminjanje sveta, ampak najprej na omogočanje barvitih trenutkov.
Upajmo torej, da bodo odločevalci na področju šolstva v prihodnosti sprejeli načine, ki bodo otrokom omogočili bolj gibljivo mišljenje in bolj premišljen gib. Vse skupaj pa v duhu jasnejše in spretnejše medsebojne komunikacije – takšne, ki je ne more zaustaviti niti dejstvo, da ti misliš tisto, jaz pa to.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
lepo in dobro! komaj čakam takšne šole
Komentiraj