Muzejstvo in muzealstvo z bregov Save Dolinke

Dobrodošli v kulturnem prepovedanem položaju. Kdor je mislil, da Zgornjesavci le zdimo in an-jamo, ko teče beseda o kulturi, se je dodobra uštel. Malokdo namreč ve, da imamo v tej gorenjski podregiji mednarodno priznani Gornjesavski muzej, ki je minulo soboto praznoval že svoj 70. rojstni dan. Le redki tudi vedo, da gre v bistvu za muzej policentričnega tipa, katerega podružnice se raztezajo od prestolnice Zgornjesavske doline, Jesenic, pa vse do skrajno severozahodne slovenske naselbine Rateč, ki se nahaja vizavi od poti v precej slavnejšo Planico. Malodane ogrožena vrsta so tisti, ki vedo, da je muzej leta 2017 v sklopu Foruma slovanskih kultur prejel nagrado Živa za najboljši slovanski muzej, in to v konkurenci mnogo večjih in finančno zmogljivejših muzejev iz vseh 13 slovanskih držav. Toda pojdimo lepo po vrsti in se najprej, kot muzejem tudi pritiče, nekoliko obregnimo ob njegove zgodovinske začetke in razvoj.

Muzej v železarskem mestu je bil uradno ustanovljen 3. julija 1951 pod imenom Tehniški muzej Jesenice, vendar pa njegovi neuradni začetki segajo še vsaj nekaj let pred to prelomnico. Ko je tri leta po uradni ustanovitvi muzej prišel v roke uprave jeseniške železarne, je že vseboval številne oddelke, od železarsko-zgodovinskega in socialnozgodovinskega do oddelkov Narodnoosvobodilnega boja in delavskega gibanja. Sledil je nekoliko počasnejši, a vztrajni razvoj vse do osemdesetih letih, ko je sledila odmevnejša razširitev aktivnosti muzeja. To je med drugim pomenilo postavitev Triglavske muzejske zbirke v Mojstrani - temelja današnjega Slovenskega planinskega muzeja -, in obnavljanje spominskih hiš v mestu in njegovi bližini, med drugimi tudi Prešernove domačije v Vrbi in Finžgarjeve v Doslovčah, ki pa danes spadata pod okrilje sosednje občine Žirovnica. V devetdesetih letih je sledila gospodarska kriza in železarna se je bila primorana odreči svojim manj pomembnim dejavnostim, kakršna je žal bila tudi muzejska. Kljub temu se je zgornjegorenjskim muzealcem sreča tudi takrat nasmehnila, saj se je občina odločila ustanoviti lastni javni zavod. Tako je leta 1991 nastal Muzej Jesenice. Dogajanje v letih, ki so sledila tej “prisilni muzejski osamosvojitvi” izpod železarne pa vse do danes, je na kratko povzela vršilka dolžnosti direktorice Irena Lačen Benedičič:

Izjava

Ob 70. obletnici so v muzeju kakopak pripravili pester program z omenjenim zgodovinskim razvojem muzeja na čelu, hkrati pa so posebej poudarili mednarodna sodelovanja in projekte, pri katerih je muzej v zadnjih letih precej uspešen. Če je v začetku tisočletja muzej z mednarodnimi partnerji sodeloval le vsebinsko, pa je kasneje, po letu 2011, postal tudi organizacijski partner v povezavah Slovenija-Avstrija in Slovenija-Italija, kar jim je prineslo tudi sofinanciranje delovanja. Pomembnost tega dokazuje tudi dejstvo, da se je v naslednjih letih, tudi na račun projektnih zaposlitev, število zaposlenih v muzeju bistveno povečalo in danes v vseh enotah skupaj znaša osemnajst tako strokovnih kot tudi organizacijskih in vodstvenih zaposlitev.

Izjava

Trenutno v Bucelleni-Ruardovi graščini na jeseniški Stari Savi – kjer se nahaja fužinarsko-železarski del Gornjesavskega muzeja – potekajo obnovitvena dela z namenom vzpostavitve nove, interaktivnejše muzejske zbirke. Za javnost so jo sicer želeli odpreti že letos, vendar jim je, kot nam je povedala sogovornica, tako rekoč na prste stopila lesna goba in to preprečila. Kljub temu so zaposleni že pripravili vsebine za stalno razstavo, pri čemer gre večidel za zvoke v ambientalni postavitvi. V jedilnici, delovni sobi fužinarja in drugih prostorih bodo obiskovalce spremljali številni zvoki, od dobrikanja in jadikovanja pa do zvokov iz raznoraznih iger, s katerimi se je ob koncu 19. stoletja kratkočasilo fužinarsko jeseniško ljudstvo. Manjkala seveda ne bo niti interaktivna predstavitev procesa pridobivanja železa in jekla v preteklosti. Tretji sklop stalne postavitve bo vezan na umetnostno zgodovino, saj Gornjesavski muzej hrani in se ponaša z obsežno zbirko likovnih del italijanskega slikarja Nicole Grassija.

Muzej kot tak je po besedah Lačen Benedičič razmeroma dobro obiskan, pri čemer pa prednjači Planinski muzej v Mojstrani, ki poleg stalne vsako leto ponuja tudi tematsko razstavo in razne izobraževalne ter kratkočasne dogodke, obogatene z virtualnimi vsebinami:

Izjava

No, kot vemo, Jakob Aljaž že skoraj sto let orje nebesne njive, zato se bodo obiskovalci morali zadovoljiti z njegovim hologramom, ki bo krstno pojavitev doživel 7. avgusta, na rojstni dan kranjskogorske občine in v času tradicionalnih Aljaževih dnevov v Mojstrani, ki letno potekajo že več kot trideset let.

Kot nam je povedala sogovornica, so v Gornjesavskem muzeju zadnje, koronsko leto izkoristili predvsem za digitalizacijo muzejskega materiala, čeprav so imeli tudi v tem, za muzeje izredno težkem letu dokaj dober obisk, saj se je v različnih enotah muzeja zvrstilo kar 46.000 obiskovalcev. Zasluge za to gredo logično predvsem Kranjski Gori z okolico, ki je tudi v epidemičnih pogojih ostala priljubljena destinacija tako za domače kot tuje turiste. Ob koncu je Lačen Benedičič nekaj besed namenila prav turističnim aspektom tako muzeja kot tudi njegove zgornjesavske prestolnice, Jesenic.

Izjava

Tudi poleti se na bregovih Save Dolinke lahko nadejamo bogatega programa, za kar bo v prvi vrsti poskrbel – zdaj že tradicionalen – cikel dogodkov Poletje na Stari Savi. V zavetje pred poletno vročino ste torej vabljeni v zavetje gora in dolin med njimi ter bogatega kulturnega dogajanja povsod vmes!