Prefrigani gospod Esej

Kulturna ali glasbena novica
10. 12. 2020 - 15.10

Pozdravljeni v Kulturnem OFFsajdu. Ta teden na prepihu ni bila samo Obala, temveč je pihalo tudi v Ljubljani, saj se je v ponedeljek pričel festival Prepišna Literatura. Prilagojen čas, prilagojene izvedbe in še eden v nizu letošnjih festivalov, ki smo ga pospremili čepe pred kompjuterji. K branju nagnjena gnada in raja lahko že od ponedeljka na YouTube kanalu založbe LUD Literatura prek pretočnega videa ali po domače, v narekovajih, streama spremljata enotedensko zasliševanje meta-stvora pisane besede, zloglasnega eseja.

S festivalom, ki se je izvorno imenoval Prepišno Uredništvo, letos pa se je za kratek čas preimenoval, je, kot smo izvedeli, pred osmimi leti začel urednik Andrej Hočevar. Pred tremi leti se je ekipi organizatorjev pridružila tudi naša sogovornica Veronika Šoster in ga kasneje prevzela. Festival sestavlja več rubrik. Za uverturo v dogajanje so se predstavili Prepišni Prišleki, ki so s svojimi poskusi, kot se največkrat prevaja izraz esej, prvič nastopili na prepišni manifestaciji. Sledilo je prvo kratko predavanje o esejistiki iz sklopa Nakratki, ki so se sicer zvrstili v vseh treh dneh tekočega tedna in se bodo s četrtim predavanjem zapored nadaljevali danes ob 17. uri, ko bosta naša sodelavka Anja Banko in Jasmina Šepetavc med drugim spregovorili tudi o posebni vejici esejistike, in sicer o filmskem eseju.

Kot so v spremnem besedilu zapisali organizatorji, v prvi vrsti iščejo smisla v času nesmisla. To iskanje ne uporablja bližnjic, ampak se naslanja na tehtni premislek in preudarno refleksijo, torej na dva temeljna kamna esejistike. Po besedah Šoster so osrednje teme festivala vselej izbirali po kriteriju obrobnosti ‒ predvsem nezastopanosti na različnih drugih literarnih festivalih. Šoster nam je povedala, da je bilo tako tudi lani, ko je bilo v središču urednikovanje, nekaj let prej mikropolitike branja, letos pa je to esej. Kot so zapisali, se ta navkljub ali pa prav zaradi svoje marginaliziranosti “ruva z velikimi temami, neumorno grize v kisla jabolka in skozi goščave zapisanih besed zasleduje tisto usodno končno misel”.

Prepišniki menijo, da eseju pretijo številne nevarnosti - ojoj! - zato nas je zanimalo, katere so te nevarnosti:

Izjava

Ključ do diagnoze živčnih bolečin eseja je torej v njegovi na nek način dvojni, če ne kar mnogoteri naravi. Po eni strani ponuja prostor neizmerne svobode, kjer se lahko strokovno dosledno, literarno ustvarjalno ali pa kar šegavo pamfletno piše o sto in eni stvari. Resnica se tako lahko v esejih kreira na način, kot se to počne v romanih, lahko pa se do nje prebijamo z argumenti in dokazovanjem, v slogu strokovno-znanstvenih člankov. Po drugi strani je ravno ta svoboda tudi glavni problem, saj poraja endogeno nesigurnost zvrsti, nekakšno krizo identitete nečesa, kar o vsem drugem lahko pove kaj bolj ali manj gotovega, medtem ko pri samoopredeljevanju jeclja kot angleški kralj Jurij VI.. O tem priča tudi dejstvo, da se večina teoretskih diskusij o eseju vrti okoli osnovnega prevoda besede esej kot poskusa. Kot nam je povedala Šoster, ni bilo nič drugače niti na dosedanjih predavanjih Nakratki:

Izjava

Miselni in besedni poskus nekoga o nečem torej, kabum, evo gotovosti, pa čeprav zanemarljive in le začasne. Laksen RŠ-evski snajper je vzel na muho torkovo dogajanje, ko so bili na sporedu Nakratki 2 s starima esejističnima mačkoma, Urbanom Vovkom in aktualnim Rožančevim nagrajencem Esadom Babačićem. S slednjim je Vovk dobra dva tedna prej opravil tudi daljši pogovor o nagrajeni zbirki Veš, mašina, svoj dolg, ki za zdaj žal še vedno ostaja slepa pega naše recenzentske šole. Izkazalo se je, da je imela Šoster prav, saj sta stara mačka res ostala bolj ko ne pri starem.

Vovk je zase zatrdil, da prevod besede esej jemlje zelo dobesedno in v svojih besedilih dejansko poskuša in preizkuša svašta, sledeč filozofski frazi “vselej že, nikoli pa še”. V hibridnih delih nasploh prepoznava dragocenost, ki izvira iz spoja estetskih, etičnih in spoznavnih elementov, s čimer se odkrivajo vedno nove dimenzije pisanja in branja, ali kot to sam jedrnato poimenuje, nove pisave. Osebno ga zanimajo predvsem meje med prozo in esejistiko, pri katerih prihaja do nenavadnih, a tudi razsvetljujočih fuzij pripovednih in refleksijskih prvin. Prostor med enim in drugim žanrom sam imenuje zgodbosej in pravi, da se z esejistiko vselej vrača k sebi, kar ga bolj privlači kot bežanje v fikcijo in fantazijo standardnega leposlovja.

Babačić je bil v svoji eksplikaciji nekoliko bolj poetičen, če smemo tako reči. Zanj je esej predvsem neskončna pokrajina, prostor nikoli dokončanega procesa učenja, kar svojevrstno povzame v enem stavku: esej je tista svoboda, ki jo ves čas iščem”. Znotraj ustvarjanja je esej zanj najbližji sopotnik, ki nenehno sprašuje in postavlja to in ono na prevpraševalni oder, s čimer neguje avtorjevo radovednost, ki ga žene k odkrivanju novih resnic o sebi in o tem, kar se okoli njega dogaja.

Naša sogovornica je na kratko povzela tudi, kaj se je na festivalu dogajalo v preteklih dneh, ko se je nekaterim izjemam kljub zabetoniranosti rdeče niti pri eseju kot poskusu uspelo tej koncepciji nekoliko izogniti:

Izjava

Pogosto slišimo, da poezijo v največji meri konzumirajo le poeti sami, da je s prozo enako in da so literarni festivali tako rekoč trepljanje po rami med stanovskimi kolegi. Slišimo skratka, da v kontekstu pisane besede manjkajo fanklubi, širše občinstvo, ki bi zgolj bralo in kupovalo, ne pa tudi ustvarjalo. Šoster smo vprašali, kako je z bralno publiko znotraj esejistike in ali je mnenja, da se bo sčasoma pri nas razvila določena esejistična fanbaza.

Izjava

Za konec je Šoster namenila tudi nekaj besed rubriki Pripovedovani esej, v sklopu katere sta pripovedovali Ana Svetel in naša sodelavka Špela Setničar. O čem je torej tekla beseda:

Izjava

Prefrigani gospod Esej bo tudi po jutrišnjem zaključku njemu posvečenega festivala ostal spolzki kamen teoretskega razglabljanja. Tudi če bistveno novi koraki niso bili narejeni, pa festival esej popularizira in utrjuje njegove že znane poteze. Esej bo tako lahko v prihodnje, soočen z istimi ali novimi nevarnostmi, lahko še bolj suvereno kot doslej  deloval in obstajal v svojem meta-prostoru. Ne može mu niko ništa, toda vseeno mu za vsak slučaj želimo, naj ga tudi v bodoče spremlja sreča.

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Stara, arhivska, spletna stran.
randomness