Družbenost osamljenosti

Okusil zgodej sem tvoj sad, spoznanje!
Veselja dókaj strup njegov je umoril:
sem zvedel, de vest čisto, dobro djanje
svet zaničvati se je zagovoril,
ljubezen zvésto najti, kratke sanje!
zbežale ste, ko se je dan zazóril.
Modrost, pravičnost, učenost, device
brez dot žalváti videl sem samice.

*

Pravkar opisana naštimanost je še vedno ena od tistih, ki nam najbolj bistveno poustvarjajo duševnosti. Razvoj, znanost, tehnologija in liberalna demokracija je niso odpravile, prej nasprotno, gonijo jo do namišljenih meja in onkraj. Spiritualni in vulgarni hedonizem, nikoli razkošnejše možnosti za prikaze privat egocentrizmov, podjetniške sle, religiozne revitalizacije, biti ti, tisto največ, kar lahko si. A ravno taki smo z množičnimi narativi najlažje vodljive črede. Upori so infantilna teoretiziranja zarot - spet na ravni posameznikove predpostavljene svobode. Alternativne, multipolarne resnice so prav tako industrije. Po resnici hlepeči posamezniki delujejo kultovsko. Kultura kulta. Itn. itd. Od družbe predpostavljeno odtujen posameznik je še vedno med našimi glavnimi socialnimi goni.

Enega od najlucidnejših opisov te sociologije nam ni podal nihče drug kot - Karl Marx.

*

Šele v 18. stoletju, v 'meščanski družbi', se različne oblike družbenih povezav pojavijo nasproti posamezniku samo kot sredstvo za njegove privatne namene, kot zunanja nujnost. Toda obdobje, ki ustvarja to stališče - stališče osamljenega posameznika - je ravno obdobje doslej najrazvitejših (s tega vidika) družbenih odnosov. Človek je v dobesednem pomenu zoon politikón [družbeno bitje, družljiva žival], ne le družljiva žival, marveč tudi žival, ki se lahko osami samo v družbi.

*

Slika: pxhere.com