Mir. Vojna in mir.

Pod lopo se Francka ni ganila. Čepela je nasproti Dominikovega trupla. Očeta Merlierja je pravkar zadela krogla, ki je priletela od nekod. In ko so bili Prusi uničeni in je mlin gorel, je francoski stotnik prvi stopil na dvorišče. Od začetka vojne je bil to edini uspeh, ki ga je dosegel. Tako se je ves v ognju ponosno vzravnan smejal s svojim prijaznim obrazom lepega konjenika. In ko je opazil Francko topo med truploma moža in očeta, sredi kadečih se razvalin mlina, jo je dvorljivo pozdravil s svojo sabljo in zavpil:

"Zmaga! Zmaga!"

Takole Zola zaključi novelo Napad na mlin. Slednja eksemplarično oziroma klasično uteleša pregovorno maksimo, da so poglavitni poraženci vsake vojne ljudje.

*

Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi!
tako so peli angelcov glasovi
v višavah pri Mesijesa prihódi;
de smo očeta enega sinovi,
ljudje vsi bratje, bratje vsi naródi,
de ljúbit' mórmo se, prav' uk njegovi.

*

Obscena liberalistična kultura kenslanja se je predvidljivo lotila ruske kulture, športa in ruskih mačk, ki ne smejo sodelovati na mednarodnih mačjih tekmovanjih. Nekateri hoteli vam ne zamiksajo koktejla white russian. Oprah Winfrey je baje iz svojega knjižnega kluba skenslala Vojno in mir. Filmski festivali kenslajo ruske filme. Neka univerza v Milanu je sklenslala fakin Dostojevskega. Pa so ga menda dali nazaj, ker wtf, res. Literarni incest, stopicajoč po ostrih robovih kenslajoče kulture, se bo tokrat sprehodil po literaturi ruskih klasikov. V prvi vrsti z mislijo na ukrajinsko trpljenje, kaj takega! Peli bodo Puškin, Tolstoj, Majakovski. In Gogolj, prvi med ruskimi pisatelji, kot toliko Rusov nekoč in danes rojen v Ukrajini. Oprah, dej bolj naglas radio.

*

Cilja ni nikjer pred mano,

duša prazna, prazen um.

Mene muči neprestano

pustega življenja šum.

Puškinu bomo oprostili, da je bil bogat in bel moški. Čeprav je imel nekaj zamorske krvi. Oprostiti mu je treba celo, da je Rus.

*

Smrt Andreja Bolkonskega.

Knez Andrej ni samo vedel, da bo umrl, ampak je celo čutil, da umira - da je že na pol mrtev. Občutil je zavest odtujenosti od vsega zemeljskega in neke radostne, čudne lahkosti bitja. Brez nestrpnosti in brez nemira je čakal tisto, kar je prihajalo. Tisto grozno, večno, neznano in daljno, ki je vse svoje življenje nenehoma čutil njegovo navzočnost, mu je bilo zdaj blizu in - zaradi te čudne lahkosti bitja, ki jo je občutil - malone razumljivo in otipljivo - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

*

Kaj ti je,

mama?

Bela, bela kot pregrinjalo čez truge.

Tišina.

In v grob pada ko stiska na stisko:

'Ne sprašuj!

O njem, o padlem

žge telegrama vsebina.

Oh, zakrijte,

zakrijte oči časopisov!'

Matere vseh padlih so enake, a kdaj je ta v vseh nas naplavljena emocija ustavila granate, armade in dezinformacije od vseh strani?

*

Ali drviš tudi ti, Rusija, kakor nagla trojka, ki je nič ne dohiti? Dim se praši pod teboj po cesti, mostovi grme, vse se razmika in ostaja za tabo. Opazovalec je obstal, porazil ga je čudež božji: ali ni to strela, vržena z neba? Kaj pomeni ta polet, ki vzbuja grozo? In kakšna neznana sila je v teh konjih, ki jih svet še ni videl? Ah, konji, konji, kakšni konji! Ali je v vaših grivah skrit vihar? Ali gori v vaši žili ostro uho? Zaslišali ste z višav znano pesem in ste družno in hkrati napeli svoje bronaste prsi in se skoraj, ne da bi se s kopiti dotikali tal, spremenili v razpete loke, ki lete skozi zrak, da leti z njimi v božjem navdihu vsa trojka!... Kam drviš, Rusija, odgovori mi! Ne da mi odgovora. Kraguljčki pojo s čudežnim zvonjenjem; zrak hrumi in se strgan v kose - spreminja v veter; vse, kar je na svetu, beži mimo in drugi narodi in države se začudeni umikajo in ji delajo pot.

Drugi narodi izvajamo sankcije. Zavračamo vojno. Obsojamo rusko agresijo, rusko državo. Dobro, dajmo jo, še ostreje. Podpirajmo Ukrajino. Si lahko hkrati drznemo zahtevati mir? In mir ne bo mogel biti mir enega bloka, mir bo najbrž moral biti tako naš kot ruski. Nam je dovoljeno konzumirati rusko umetnost? Nam je jasno, da Rusija, kakorkoli že, s svojim največjim arzenalom jedrskega orožja na svetu ne bo šla nikamor, če nam že tisočletja zgodovine, kulture in umetnosti najbrž ne bo ratalo povsem skenslati? Je že čas, da rečemo: bog, usmili se nas?

*

Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat' dan,
da koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!

*

Slika: Wikimedia Commons