Tuje jezikanje. V domači šprahi

Revolucijo hočeš obrzdati, ugnati? Saj se komaj pričenja. Se vam ne ljubi več? V družinsko blagožitje bi jo hoteli premeniti. Pekel je, ne pomladni dan! Občan Enakost, vedi, da ti nisem šel niti za hipec na lim. Kar kuj zarote.

*

Razkorak med jezikovo knjižno in vsakodnevno prakso. Otroci slovenske materinščine to dvojnost najbrž doživljamo ostreje in ambivalentneje od uporabnikov drugih materinščin. Nikjer se to ne vidi bolj kot v umetnostnih rabah živega slovenskega jezika, na odru in posebej v filmih ali serijah. Nemara manj kot nekoč, pa vendar. Saj veste, gre za tisto neprijetnost oziroma kar nedomačnost, ko se ti predočen jezik, v katerem najbolj obstajaš kot človek, skoz najbolj preproste frazeme zazdi odtujen kot kakšna marsovščina.

*

Mrak vso himnično špraho neprestano preči z žmohtno pogovorno slovenščino, ravno katera nam danes zveni čisto tuje. Ko človek bere, deluje odlično, kot bomo videli, a takoj ko to začenjaš misliti v scenah praktičnega govora, nam je povsem odtujeno.

*

Marat. Drugi del, peto stopnjevanje. Maratovo stanovanje. Govorita Marat in njegova življenjska sopotnica Simone.

Že spet se je dva dni okrog vlačil. Takole krepan kot je. Jaz naj mu pa kopeli pripravljam? Noč na noč naj v trepetu preždim? Se tresem, odkod in kakšnega bodo prinesli ...

Boš tiho ...

Seve, zdaj naj povrhu še molčim? Nisem dovolj strahu prestala? Kaj vse so mi babe naklepale? Kakšno je včeraj razdrl, katero danes uganil ... O, ti moj ljubi Bog, kdo je že slišal kaj podobnega! Lastnega svaka zagovori na gavge, sestro začara. Kamor že in kod se obrne, sam ravs in kavs. Če iz tega ne bodo še homatije, pa nič nečem.

Boš nehala, ti babje vreteno! Na vrata trkajo, ti pa pridigaš, ko da si najeta ...

Kdor že je, parklje naj si obtrka. Še ponoči mu ne dado miru. Leže naj, s tistim pred hišo bom že sama razračunala ...

*

Slika: Wikimedia Commons