Misliti arhitekturo #3: Manfredo Tafuri

V tretji ediciji radijskega bralnega seminarja o arhitekturi na Radiu Študent bomo prebirali dela italijanskega arhitekta, zgodovinarja, kritika in akademika Manfreda Tafurija. S Tafurijem po Benjaminu in Adornu, katerima smo namenili prvi dve oddaji Misliti arhitekturo, nadaljujemo linijo odpiranja recepcije arhitekture znotraj materialistične misli, pri čemer bomo spet skušali trasirati možne odgovore na naša velika vprašanja, kot so: kaj je arhitektura in kako je arhitektura?

Tafurija imamo težko za filozofa, kar je primarna vstopnica za to, da nekdo postane subjekt te oddaje. Je pa Tafuri že za časa svojega življenja spodbudil strastne debate o tem, kako velja brati arhitekturo v dobi novega kapitalizma iz distinktivne zgodovinske perspektive. Bradati črnolasi gospod s cigaro je bil s svojo markantno aplikacijo marksizma na arhitekturo glavni glasnik t.i. »beneške šole« in je postavil kanon kritične arhitekturne zgodovine, zato v nekaterih krogih, predvsem v anglosaksonskem svetu, velja za ključnega teoretika marksistične interpretacije arhitekture.

Tafuri je bil izrazito plodovit avtor, pisec gostih tekstov, ki se ga je oprijela nenavadna usoda: odkar je od 1968 predaval na takratnem Istituto di Storia dell'Architettura na univerzi IUAV v Benetkah, kamor je prispel iz rodnega Rima, je vse do smrti 1994 veljal za najpomembnejšega arhitekturnega zgodovinarja druge polovice 20. stoletja, danes pa je – vsaj tako se zdi – večinoma pozabljen. Na IUAV je spodbudil premislek o »izrazito kompleksni naravi arhitekture zadnjih dveh stoletij[1]«, pri čemer se je na podlagi zgodovinskega pregleda fokusiral na produkcijske načine same arhitekture od renesanse, avantgard pa do modernistične arhitekture. V središču tega izpraševanja so bila teoretska sidra predvsem kapitalistični sistem, utopija, tesnoba, ideologija, umetnost in metropola.

Kot piše Luka Skansi, je Tafuri domala takoj po diplomi na univerzi La Sapienza v Rimu s svojim prvim tekstom »Prva cesta v modernem Rimu: via Nazionale« 1959 začel problematizirati urbanistično rast večnega mesta, ki je bila zanj izrazito podvržena kapitalu in interesnim združenjem[2]. Ta, t.i. zgodnji Tafuri, se je posvečal predvsem urbanizmu in pripravi urbanističnih zasnov, ostro je kritiziral kvaliteto in umestitev povojne gradnje v Italiji, tudi na primeru rimske soseske Tiburtina. V turbulentnem italijanskem povojnem času je bil tudi aktivist v raznih arhitekturnih in delavskih združenjih, bil pa je tudi član socialistične stranke PSI. Nemara je ravno ta aktivistični boj, ta izrazito levo usmerjena politična drža pripeljala do te distinktivne Tafurijeve stave o vlogi in razumevanju arhitekture. Kot piše eden njegovih poznavalcev, Andrew Leach, je natanko prelitje ideje italijanskega filozofa Maria Trontija o kritiki ideologije, ki je bila umeščena v širšo idejo specifičnega italijanskega delavskega gibanja »operaismo«, v arhitekturno zgodovino in kritiko formirala to »pozicijo, da je moderen arhitekturni projekt v celoti udeležen na kapitalističnem projektu[3]«.

Pri Manfredu Tafuriju, s katerim je zaradi kritične pozicije običajno sinonimen koncept t.i. »beneške šole«, ne moremo reči, da gre za koherentno in enotno refleksijo o arhitekturi, saj v njegovem opusu najdemo široko paleto tematskih intervencij, ki so se sčasoma spreminjale. Kritična ost do zgodovinskih naracij pa je rdeča nit, ki združuje njegov delo.

Ravno kritična pozicija do modernistične arhitekture, kot so jo podali njeni kanonski zgodovinarji in teoretiki, kot so Nicholas Pevsner, Sigfried Giedion in Bruno Zevi, je namreč v šestdesetih letih spodbudila oblikovanje kritične arhitekturne zgodovine, katere vidnejši predstavnik je Tafuri. Ta kritika izhaja iz zavračanja uspeha projekta arhitekturnega modernizma in iskanja korena, izvora zgodovinskih dejstev, ki bodo omogočala relevantno interpretacijo arhitekture izven te domnevne zmage modernizma.

Konkretnim zgodovinskim raziskavam, ki so bile sicer namenjene predvsem premisleku relacij arhitekture s kapitalom, se je zgodovinar židovskih korenin posvečal tudi v pravcatem historičnem pregledu, v kataloški knjigi Architettura contemporanea – Sodobna arhitektra iz 1974, ki jo je z naborom več kot šeststotih del modernistične arhitekture spisal s Francescom Dal Cojem. Tafuri tu, kot domala v vsaki knjigi, že v uvodnem paragrafu zapiše programski manifest svojega dela. Ko okrca zgodovino modernistične arhitekture kot tisto, ki nima več objektivne identitete in je pod oblastjo redkih posameznikov, ki so ustvarili naracijo njene domnevne zgodovine, piše: »[...] usmeriti se moramo v izvor, analizirati moramo te funkcije. Dejstvo je, da se je moralo ob zori ogromnega procesa socialno-ekonomskih sprememb, ki so se sprostile ob prvem meščanskem kapitalističnem obdobju, intelektualno delo – »konkretno delo« v vsakem smislu, če uporabimo Marxov termin – prilagoditi »abstraktnemu delu« s produkcijo dobrin, ki napadajo in oblikujejo nov tehnološki univerzum.«[4]

Številni vidni zgodovinarji so to debelo knjigo, ki velja za bolj popularno v Tafurijevi bibliografiji, okrcali kot pavšalno aplikacijo programske naracije o ideološki naravi arhitekture, pri čemer je tu umanjkal osnovni zgodovinski pregled dejstev, ki ga nadomeščajo »družbene kategorije in vzroki, formalni učinki in pomeni, ki so nespretno speti skupaj v karikaturo kulturne zgodovine.«[5] Arhitekturni zgodovinar William Curtis tako piše, da ob obisku Mackintosheve šole v Glasglowu pač ni videl pogroma denarja, ki naj bi se po Tafuriju pretakal po stopnicah te stavbe. Očitek, da je Tafurijevo branje zgodovine močno ideološko začinjeno z levičarsko držo ter da s tem  poustvarja svojo lastno ideologijo, bo konstanta ob vseh njegovih objavah.

Tafuri je raziskoval tudi socialistične soseske in mesta. Tako je o medvojnem Dunaju in več kot 300-ih hofih pisal v knjigi Rdeči Dunaj, med pronicljive analize spada tudi knjiga o ameriškem mestu, študijo o Piranesiju in avantgardah je objavil pod naslovom La sfera e il labirinto. Morda lahko te raznovrstne teme skrčimo v (po)enostavljeno sintagmo, da je Tafuri pogledal na arhitekturo v tej evoluciji zgolj zato, da bi našel ključ do branja moderne. Kako je torej zastavil inherentno povezavo med arhitekturo in ideologijo?

Tafuri je ob koncu šestdesetih let objavljal v kasneje kultni komunistični reviji Contropiano. Tu je izšel znameniti članek »Za kritiko arhitekturne ideologije«, ki je bil še z ostalimi članki iz Contropiana zbran v danes prav tako kultni knjigi Progetto e utopia: Architettura e sviluppo capitalistico, ki jo imamo tudi v slovenščini, in sicer v prevodu Janka Zlodreta pod naslovom Projekt in utopija.

Tu Tafuri išče že nakazane primarne vzroke za formacijo moderne, modernistične arhitekture, pa tudi ideologije in utopije, ko podaja svoj vidik formacije arhitekture med 1870 in 1931. Ključno počutje moderne je za Tafurija tesnoba. V prvem programskem stavku Projekta in utopije piše, da je premisa po oddaljitvi tesnobe in njenih vzrokov ključni etični imperativ meščanske umetnosti. K temu pristavi, da »Ni pomembno, če bodo konflikti, nasprotja, raztrganine, ki ustvarjajo tesnobo, spremenjeni v skupen mehanizem, ki bo lahko začasno uskladil nesoglasja, ali če bo katarza dosežena preko kontemplativne sublimacije.«[6] S takim stavom do pomena tesnobe za moderno in moderno umetnost stoji italijanski zgodovinar ob boku velikim imenom filozofije 20. stoletja, kot so Heidegger, Freud, Adorno. Metropola, v kateri zanj tesnoba kulminira, nastopa tu kot kraj absolutne odtujitve, ki je pomembno povezan s samim kapitalističnim sistemom, o katerem piše: »Vse dokler je kapitalistični sistem imel potrebo po reprezentaciji svoje tesnobe – da je lahko deloval [...] –, je lahko ideologija zapolnila obstoječe brezno med imperativi meščanske etike in univerzo Nujnosti«[7].

Tafurijevo branje odnosa med arhitekturo in ideologijo lahko koncizno opiše sledeča parafraza Janka Zlodreta o njegovem delu: »Arhitektura je družbena institucija, ideološki aparat, ki reprezentira in producira pogoje zidave, je institucija gospostva.«[8] Kot pravi Tafuri, se je ideološki diskurz o arhitekturi poglobil takrat, ko je arhitektura zapadla v krizo: ta je zaradi nastopa številnih protislovij prvič izraziteje nastopila v času razsvetljenstva, to obdobje pa obenem sovpada z nastopom kapitalistične produkcije. V času razsvetljenstva 17. in 18. stoletja se vse bolj utrjujeta kapitalistični način produkcije in meščanski razred, ki v prostor vnašata nove vrednote, nove kriterije, novo razdelitev na zasebni in javni prostor. Takrat se prične buržoazna ekonomija utrjevati s svojimi kategorijami razsojanja in nadeva vrednotam nove vsebine, ki morajo biti preverljive in merljive, saj morajo ustrezati sočasnemu procesu - produkciji in menjavi. S temi posegi se začne v razliki do predkapitalistične ekonomske strukture oblikovati in utrjevati urbani kapitalizem, ki bo do razcveta prišel med 19. stoletjem in v začetku 20. stoletja, kar nenaključno sovpada s časom formiranja modernistične arhitekture. V razsvetljenstvu pa je arhitekt postal tudi »ideolog socialnega«, kot kaže primer francoskega revolucionarnega arhitekta Clauda Nicolasa Ledouxa.

Kritični pretres arhitekture kot ideologije pa je po Tafuriju nujen zato, ker pomeni »poskus razsvetlitve, kako je bilo sploh mogoče, da so očitno najfunkcionalnejši predlogi reorganizacije nekega področja kapitalističnega razvoja morali pretrpeti najbolj ponižujoča razočaranja...[9]« Arhitektura v tej konstelaciji kot ideologija uteleša sam kapital, pri čemer šele zgodovinski pretres odpira strukturo njene notranje organizacije, organizacije mest in v končni instanci tudi njena protislovja. Tafurijeva pozicija odpira tako branje arhitekture, ki noben diskurz ali njegov del ne jemlje kot golo prezenco časa, kot enostaven zapis arhitekturnega znanja določenega obdobja, ampak kot utelešenje ideologije gospostva. Tako je za Tafurija razsvetljensko sklicevanje na Naravo in na Razum s svojo abstrakcijo namenjeno temu, da se popolnoma uničijo baročne sheme projektiranja in baročnega mesta.

Pomenljiva je tudi popotnica, ki jo razsvetljenstvu pripiše Tafuri, ko zapiše: »Ni slučaj, da sistematično raziskovanje razsvetljenske razprave omogoča, da lahko večji del protislovij, ki v različnih oblikah spremljajo potek sodobne umetnosti, zapopademo na njihovi čisti ideološki ravni.«[10] Razsvetljenstvo je za Tafurija konstitutivna epoha modernizma v arhitekturi: tu se začnejo kazati njegovi glavni postulati, tu se izoblikujejo njegovi glavni elementi, tu se zasnujejo njegova glavna protislovja, ki bodo sunkovito stopila na plan šele v prvi polovici 20. stoletja z modernistično arhitekturo. 

Tafuri v zgodovinskem prerezu razsvetljenstva pristavi, da je potrebno arhitekturo 18. in 19. stoletja razumeti preko njene destruktivne vloge. Če si dovolimo nekoliko prosto parafrazo Tafurijeve ključne poante, lahko sklenemo: razdiralna vloga arhitekture 18. in 19. stoletja izvira iz tega, da takrat še ni imela na razpolago takih tehnik produkcije, ki bi ji omogočale dokončno izpolnjevanje pogojev buržoazne ideologije.

Ti pogoji nastopijo šele z dokončnim formiranjem modernistične arhitekture, ki jo zaznamuje ravno spremenjena konstelacija tehnoloških zmožnosti oziroma, bolje rečeno, novi gradbeni materiali, kot so jeklo, steklo, armirani beton, ki se za potrebe nastajajočega preboja industrializacije vse bolj kristalizirajo v 19. stoletju. Zaradi tega manka podpore s strani tehnike v času razsvetljenstva so se po Tafuriju nekateri arhitekti zatekali v »namišljen« svet vselej le možnih projektov, ki jih tedanje tehnično znanje nikakor ni moglo realizirati. Zato so arhitekti poleg iskanja zatočišča v imaginariju, ki jim je omogočal spoj racionalizma in kriticizma, vse bolj spreminjali arhitekturo zgolj v tehniko organizacije preoblikovanja materialov, oni sami pa so omejili svoje delo na kritiko. Taki so za Tafurija eksperimentalni modeli Ledouxa, Bolleja in drugih, ki odpirajo nove metode projektiranja, v katerih so prisotni ogromni volumni, geometrijska čistost in arhitekturni primitivizem.

Za Tafurija je natanko forma v 18. stoletju prešla v korenito krizo in za sabo potegnila celotno arhitekturno kulturo. Arhitektura razsvetljenstva je formirala nov tečaj, novo torišče za sodobno umetnost, in to je delitev na formo in na neorgansko strukturo, torej na dva dispozitiva, ki pred tem v tem polju nista obstajala v tej maniri, pravi Tafuri. Ta delitev, ki bo uprostorila tedanje oblikovne vrednote, pa se bo najbolj pokazala v urbanem prostoru mesta 19. stoletja, ki se po Tafuriju začne organizirati kot »primarna struktura kapitalistične ekonomije«.

Tafuri 19. stoletje v arhitekturi enostavno označi kot fragmentacijo arhitekturnega jezika, ki ga lahko beremo kot nadaljevanje krize arhitekturne forme iz obdobja razsvetljenstva. Po obdobju te fragmentacije, ki postavlja v prostor stavbe, ki naj bi bile klasične, vendar »kršijo« večino pravil klasične arhitekture, po Tafuriju nastopi čas »svobode za tehniko«, ki obenem prinaša tudi srečanje z občinstvom v na novo konstituirani metropoli.

Tafurijeva obsežna monografija Benetke in renesansa; Religija, znanost, arhitektura, izdana slabih deset let pred njegovo smrtjo 1985, nam ponudi radikalno drugačno verzijo arhitekturne teorije in zgodovine, kot smo jo brali v Projektu in utopiji. Kar se je morda najbolj spremenilo v teh 12 letih, je izhodiščna premisa, ki jo formira Tafuri: če v Projektu in utopiji iz pozicije abstrakcije dokazuje implementacijo inherentne povezanosti arhitekture in kapitala ter ideologije, v Benetkah in renesansi stori nasprotno, saj začne iz mimetične, filigranske realnosti Benetk 15. in 16. stoletja. Tafuri niza evolucijo zasnove, postavitve in izvedbe posameznih stavb, ki oblikujejo urbano podobo današnjih Benetk in so bile v Serenissimi postavljene v obdobju, ko se je mestna državica oklepala načel rigorizma. Tafuri sledi aplikaciji političnih in etičnih dekretov Benetk, kot so previdost in zmernost, ki so obenem formirale jedro koncepta neodvisnosti lagunskega mesta v gradnji in prenovi impozantnih stavb, kot so palača Ca di Dio, samostan San Salvador, most Rialto in drugih, ki ta načela uprostorijo in oblikujejo vizualno ter simbolno prezenco mesta.

Ta knjiga, ki jo lahko beremo kot napeto detektivko ali kot najboljši možen vodič po Benetkah in njenih nasprotjih, je opremljena s skoraj 150-imi arhivskimi fotografijami in dokumenti, ki izkazujejo naklonjenost poznega Tafurija mikrozgodovini. Pri slednji gre za to, da se je možno poenostavitvam velikih naracij zgodovine izogniti tako, da pogledamo v individualnost, v specifičnost življenja ljudi ali stavb. Tafuri tu pravi, da »abstrakcija ni kaj prida uporabna«; zagotovo s to knjigo na primeru mesta, katerega je vzel za svojega, spet problematizira arhitekturno zgodovino, obenem pa tudi legitimnost izrekanja same filozofije.  

Zapiše namreč, da je koncept "dobe podobe zgodovine", o kateri govori Heidegger, sicer vznemirljiva metafora, ki pa izraža eno specifično usodo. »A če vzamemo Heideggra dobesedno, potem tvegamo, da kulturi quattrocenta, cinquecenta in seicenta pripišemo pred-sodbo, ki je podobna tisti, ki prevladuje v spisih Ernesta Cassiererja: zahodna filozofija poteka na nagnjeni površini in je teleološko naravnana k zmagoslavju računajočega in projektirajočega sodobnega mišljenja. Kdor se namerava izogniti apologiji sedanjosti [...], mora takšne teleologije podvreči kritiki. Spopadi in spori, ki nastopajo v Benetkah XV. in XVI. stoletja, razkrivajo prelome, ki bodo postopoma postali usodni. [...]: prav iz teh izdelkov nameravamo narediti zgodovino, kjer bodo pričakovanja dobila iste pravice kot odpori, odkloni in anahronizmi.«[11]

S to zaključno plovbo po kanalu Grande smo pripeljali do pristana tretjo oddajo Misliti arhitekturo, kateri sem zvočno podobo dajal Marko, za tehniko je skrbel Blaž, v podlagi so bili Pat Metheney in Brad Mehldau ter Enrico Rava in Stefano Bollani. Po Benetkah, razsvetljenstvu in modernizmu je misel Manfreda Tafurija lovila Mateja Kurir.

Naslednjič se slišimo ob koncu poletnih radosti, ko bomo v ponedeljek, 28. avgusta, ob 20.30 na vaši najljubši radijski frekvenci 89,3 MHz vzeli v roke dela Henrija Lefebvreja. Na svidenje do naslednjega mišljenja arhitekture, do tedaj pa previdno pred ideologijami in njenimi pastmi.

[1]      Več o tem glej: Felice Mometti, Ideologia come architettura. Manfredo Tafuri e la storia critica, v: Scienza e politica, vol. XXV, no. 47, 2021, strani 107-133.

[2]      Več o tem glej: Luka Skansi, Qualcosa oltre l’architettura. Manfredo Tafuri tra attivismo e progetto, pred izzidom, članek predstavljen na konferenci MANFREDO TAFURI: seus leitores e suas leituras, 2015.

[3]      Andrew Leach, Imitating Critique, or the Problematic Legacy of the Venice School, str. 95, v: The Missed Encounter of Radical Philosophy with Architecture, ed. Nadir Lahiji, Bloomsbury, 2014.

[4]      Manfredo Tafuri, Francesco Dal Co, Modern Architecture, New York: Harry N. Abrams, 1979, str. 9.

[5]      William Curtis, Modern Architecture by Manfredo Tafuri and Francesco Dal Co; Journal of the Society of Architectural Historians, Vol. 40, No. 2 (May, 1991), strani 168-170, str. 169.

[6]      Manfredo Tafuri, Progetto e utopia, Bari: Laterza & Figli, 2007, str. 5.

[7]      Prav tam.

[8]      Janko Zlodre (spremna beseda), v: Manfredo Tafuri: Projekt in utopija, KRT, Ljubljana 1985, str. III

[9]      Manfredo Tafuri: ibid, str. 7

[10]     Manfredo Tafuri: Projekt in utopija, str. 7

[11]     Manfredo Tafuri, Benetke in renesansa: Religija, znanost, arhitektura, prevedel Janko Zlodre Gerdol, Ljubljana: Krt, 1992, str. 9.