Misliti arhitekturo #6: o Heglu, Lukácsu in umetnosti

Draga poslušalka, dragi poslušalec, dober večer. Naključje je dalo, da zaključujemo prvo sezono oddaje Misliti arhitekturo ravno na božični večer. To edicijo, v kateri smo v radijskem bralnem seminarju filozofskih del o arhitekturi prečesali postavke Walterja Benjamina, Theodorja Adorna, Manfreda Tafurija, Henrija Lefebvra in Fredrica Jamesona, smo namenili bolj materialistični perspektivi arhitekture znotraj filozofije. V novi radijski shemi na Radiu Študent smo tako vsaka dva meseca govorili o povezavi arhitekture z ideologijo, o delovanju arhitekture kot fantazmagorije, o spoju arhitekture in totalnega sistema ter njenemu potencialu, da se zastavi kot umetnost, govora pa je bilo tudi o urbanem, o odnosu med centrom in periferijo ter o postmoderni. Vse prejšnje oddaje si lahko zlijete v ušesa vsak trenutek tako,da odprete spletno stran Radia Študent ali se na Misliti arhitekturo naročite kot podcast.

Nocojšnja oddaja bo spela konec in začetek serije radijskega bralnega seminarja tako, da bo dodala poudarke dveh velikanov, ki sta s svojim razumevanjem arhitekture formirala odločujoče koncepte refleksije grajene umetnosti. Z razliko od prejšnjih oddaj, kjer smo nizali širšo analizo izbranega avtorja, bomo tokrat bolj kot ne le spustili v eter nekaj osnovnih postavk Georga Wilhelma Friedricha Hegla in Györgya Lukács o arhitekturi, brez da bi ob tem podajali kontekst delovanja filozofa ali njihove misli. Nocoj se bomo posvetili predvsem lahkotnim definicijam arhitekture in glasbi Milka Lazarja, da začetek spnemo s koncem, pa bomo priporočili še nekaj avtorjev, ki premišljajo arhitekturo iz bolj materialističnega polja – med njimi je Pier Vittorio Aureli – pa tudi nekaj zbornikov, ki jih velja vzeti v roke.

Sedaj, ko smo na zadnji postaji bralnega seminarja filozofskih del o arhitekturi, ki vznikajo iz materialistične perspektive, gremo in medias res k postavkam njemu nasprotnega idealizma iz časa razsvetljenstva, ki pa je ključno formiralo to perspektivo, ki smo ji tu na sledi. Gremo namreč k  glavnemu predstavniku nemškega idealizma, izrednemu sistematiku, piscu morda najtehtnejše velike zgodbe moderne (v času vznika moderne same) v obliki še nepresežene Fenomenologije duha, kapitalnemu nemškemu filozofu dialektike in opozicij, Heglu. Hegel v tretjem delu Predavanj o estetiki, ki jih imamo prevedena v slovenskem jeziku, obravnava arhitekturo in jo uvršča med umetnosti. Preden pogledamo, kam v svojem kompleksnem kozmosu sistematizacije estetike Hegel uvršča arhitekturo, bomo naredili še ovinek do neke večne in vselej nedokončane debate. Debate o tem, ali je arhitektura umetnost ali pač to ni? Hegel to debato v slogu svoje teleologije deloma tudi zaključi, vendar pa njegove pozicije brez širšega konteksta te diskusije ne moremo prijeti.

Med množico opredelitev arhitekture kot umetnosti stoji zagotovo kot kanonska ta iz 1. stoletja pred našim štetjem, ki jo je podal rimski pisec, arhitekt in gradbeni inženir Vitruvij, ki arhitekturo že izhodiščno opredeli kot umetnost gradnje. Enačenje arhitekture z umetnostjo za antiko sicer ni bilo vsesplošno, prav nasprotno. Šele v renesansi se je arhitektura vzpostavila kot umetnost. Prijatelj, mecen in tudi naročnik velikega renesančnega arhitekta Andrea Palladija, Giangiorgio Trissino, je zapisal: »Arhitektura se kot umetnost ukvarja z bivališčem človeka, ki nudi korist in užitek.«[1] Trissino tako v kratki sintagmi povzema klasično renesančno razumevanje arhitekture kot umetnosti, ki se afirmira v razliki do celotnega predhodnega obdobja, torej od antike dalje, in ki arhitekturo prvotno postavlja v polje tehnike oziroma obrti. Eden od teoretskih predhodnikov funkcionalizma, Michel de Frémin, je arhitekturo leta 1702 zopet definiral v bližini umetnosti, ko je zapisal: »Arhitektura je Umetnost grajenja, ki se nanaša na stvar samo, na osebo, za katero je grajena, in na kraj grajenja.«[2] Arhitekturo kot umetnost grajenja bo definiral tudi Fréminov sodobnik, predstavnik popolnoma druge struje, eden od stebrov francoskega akademskega ustroja, François Blondel, ki jo bo opredelil kot: »Arhitektura je umetnost dobrega grajenja. Zgradba je dobra takrat, ko je trdna, ugodna, zdrava in prijetna.«[3]

Takih in podobnih definicij arhitekture kot umetnosti bi lahko, tudi v sklopu debate o dobrem okusu, našteli še veliko, vendar velike semantične razlike med njimi ne bi vzpostavili: enotno je namreč to, da se arhitektura giblje znotraj polja umetnosti in se nanaša na svoje zunanje okolje in uporabnike. Tristo let za Blondelom in Fréminom je v taistem polju umetnosti ostajal modernistični arhitekt Le Corbusier, ki pa je arhitekturo opredelil v razliki do njenega inženirskega razumevanja in zapisal: »Arhitektura je stvar umetnosti, fenomen čustev, ki stoji onkraj vprašanj konstrukcije.«[4] Dejstvo, da ravno Le Corbusier kot ključna konstitutivna figura za moderno in sodobno arhitekturo slednjo opredeli kot umetnost v razliki do konstrukcije, priča o trdoživosti, s katero je arhitektura pripeta na polje umetnosti. Kot kaj pojmujejo umetnost, pa navedeni avtorji običajno ne povedo.

Na skupni imenovalec definiranja arhitekture kot umetnosti lahko uvrstimo tudi zelo popularno primerjavo arhitekture z glasbo, ki pa je zaživela kmalu po antiki. Že Avguštin je arhitekturo in glasbo povezal kot dve sestrski umetnosti, saj obe temeljita na številu kot viru estetske popolnosti. Za nemškega filozofa Schellinga pa je »arhitektura v splošnem zamrznjena (zaustavljena) glasba«.[5] Goethe je to Schellingovo opazko nekoliko spremenil in zapisal, da je »arhitektura okamnela glasba« in se ob tem skliceval na mit o Orfeju.[6]

Kam se torej v tej debati zlivanja arhitekture in umetnosti postavi Hegel? Arhitektura je za Hegla prva med posebnimi umetnostmi in ima nalogo, da zunanjo neorgansko naravo spremeni tako, da je ta čim bolj podobna duhu. Arhitektura ima formo neorganske narave, ki je preko nje simetrično urejena. Vendar pa se v tem materialu in formi za Hegla ideal ne more realizirati kot konkretna duhovnost, saj realnost arhitekture ostaja zunanja ideji. Arhitektura je zanj tista umetnost, ki šele postavi zavetišče za čaščenje boga in varuje človeka pred naravnimi pojavi. In čeprav je arhitektura uredila neorganski zunanji svet, ga simetrično postavila in ga tako približala duhu, je njena meja v tem, da duhovno kaže kot nekaj drugega. Neskončna forma duha se lahko oblikuje za Hegla šele s kiparstvom, ki je po arhitekturi sledeča stopnja posebnih umetnosti. O tem Hegel piše: »Arhitektura je tedaj kristalizacija, kiparstvo pa organska figuracija materije v njeni čutno-prostorski totaliteti, slikarstvo je obarvana ploskev in črt, medtem ko v glasbi prostor nasploh prehaja v sebi izpolnjeno točko časa; dokler naposled v poeziji vnanji material postane brez vsakršne vednosti.«[7]

Ker je arhitektura med vsemi posebnimi umetnostmi znotraj Heglove estetike najbolj materialna in vezana na izpolnjevanje najosnovnejših človekovih potreb, stoji pri Heglu prav na izhodiščni točki vseh umetnosti. Kot taka daje umetnosti prostor za nastanek in razkazovanje, vendar je zaradi svoje materialnosti najbolj oddaljena od duha in zato po svojem izvoru zanj izrazito nenapredna in le osnovni okvir za razvoj drugih zvrsti umetnosti. Arhitektura je v okrožju Heglove estetike torej vsekakor umetnost, vendar njena najbolj primarna in osnovna oblika, ki jo presegajo vse druge oblike umetnosti. Arhitekturo tukaj torej nikakor ni mogoče razumeti kot prvo med vsemi umetnostmi po svojem bistvenem ustroju in vsebini, kot so to Heglovo opredelitev napačno brali številni domači in tuji arhitekturni teoretiki.  

Arhitekturo so v dolgi zgodovini z definicijami vlekli v najrazličnejša polja človekove dejavnosti, med katerimi gotovo prednjači ravno umetnost. Včasih so jo enačili z inženirstvom in tehniko, včasih spet z družbo samo, nekateri so v njej videli izpopolnjeno naravo, arhitekta pa kot velikega kreatorja, ki ga velja istovetiti z bogom. V zadnji oddaji Misliti arhitekturo v tem letu na Radiu Študent, kjer spuščamo v premislek nekaj napoberkovanih definicij te dejavnosti ustvarjanja prostora, se bomo ustavili še pri madžarskem filozofu Györgyu Lukácsu, ki je arhitekturo postavljal nekje vmes med temi polji.  

Lukács je kot madžarski komunist, zaprisežen disident v 20. letih 20. stoletja, oporečnik, sodelavec režima in potem njegov nasprotnik, čaščen in spet prepovedan avtor, simpatizer frankfurtske šole na eni stran in samoborec na drugi, imel burno življenje, polno udarcev, črnjenja, zaporov, hvale in končnega prepoznanja veljavnosti njegove misli, ki ni umanjkalo. Lukács je med prodornimi idejami formiral tudi koncept narave, ki ga je nato prevzela frankfurtska šola. Ločeval je prvo naravo ali naravo per se, kar je razumel kot tisto naravo, ki ni posedovana preko družbe ali preko človekovega mišljenja, pri čemer se občasno ob večjih naravnih katastrofah pokaže njena neizpodbitna moč. To prvobitno, prvo naravo pa je ločeval od t. i. druge narave, ki je posredovana preko družbe, preko družbenih sistemov (kapitalizma) oziroma kulture, torej preko človekovega razmišljanja in doživljanja narave, ki se očitno spreminja skozi zgodovino in različne politične sisteme. Lukacs je tako vpeljal tudi razliko med konceptom narave pred razvojem kapitalizma, ko je človek sam prideloval svoje surovine in svojo hrano, ter današnjim časom, ko človek pridobiva hrano, les in druge surovine preko dodatnih posrednikov iz celega sveta.

Med Lukácseva temeljna dela spada Zgodovina in razredna zavest, po kateri se lahko podamo v slovenskem prevodu, veliko pa je naslavljal tudi estetiko, kjer se je v člankih izrekal o pomenu ekspresionizma in realizma v času prevlade socializma, fašizma in kapitalizma. Za sabo je pustil nedokončano delo Ontologija društvene biti, deloma posvečeno estetiki in arhitekturi. Ta domala pozabljen spis, preveden in izdan letos v hrvaškem jeziku, je dosegljiv v knjižici Poglavje o arhitekturi.[8] Tukaj madžarski filozof poudari neprijateljski značaj prostora, kjer je moral človek naravo podrediti svojim ciljem in tako ustvariti prej omenjeno drugo naravo. Lukács arhitekturo definira kot specifično umetnost, ki je svetotvorna. Že v prvem stavku tega spisa Lukács Schellingovo pozicijo, da je arhitektura kot zamrznjena glasba, ovrže kot domala nebulozno in nedostojno kritike. Na poti do svoje konceptualizacije arhitekture kot specifično idealistične in zgodovinsko nekonsistentne ovrže tudi Heglovo razumevanje arhitekture, h kateremu pa se zaradi svoje ukoreninjenosti v akademskem, teoretskem dojemanju arhitekture večkrat vrača. Domala vsi avtorji, ki smo jih obravnavali v tej sezoni, svoje postavke o arhitekturi gradijo na negaciji Heglove stave.

V kratkih, verodostojno argumentiranih pejsažih Lukács preide do jedrnega estetskega vprašanja arhitekture: ta je zanj ustvarjanje prostora. Če želimo govoriti o arhitekturi na filozofski način, piše Lukács,[9] moramo vzeti v obzir način oblikovanja prostora, ki zadovoljuje družbene potrebe, njegove socialne naloge in estetsko ustvarjanje. Temeljna vloga arhitekture kot umetnosti zanj leži v ustvarjanju človeškega lastnega sveta. Pri tem se Lukács ne drži nekega ustaljenega načina naracije zgodovine arhitekture oziroma ne podaja analize uveljavljenih arhitekturnih elementov. Prehaja namreč prosto od Stonehenga do italijanskih palač, govori iz vidika družbenega vtisa arhitekture na vsakdan človeka, saj želi zagovarjati tezo, da je arhitektura kot umetnost vselej tista, ki človekova dognanja oziroma znanstvene rezultate prisvaja na način, da jih preoblikuje v svoj lastni medij in postavlja med prvimi v dejanskost, v prostor. S tem arhitektura vsakič znova, kot nek kolektiven fenomen, preliva znanstveno utemeljene konstrukcije v lasten človekov prostor in izkazuje neko dano specifično družbeno-zgodovinsko stopnjo razvoja.

Arhitektura tako močno poseže v vsakdanjik in ga s svojim delovanjem spreminja, saj arhitekt z arhitekturnim prostorom preobrazi vsakodnevni človeški prostor, pri tem pa spreminja »vsakdanjega človeka v človeka arhitekture«. Lukácsev luciden tekst izkazuje kritično, poglobljeno refleksijo arhitekture kot svetotvorne umetnosti, ki obenem obračuna s celo vrsto pozicij svojih filozofskih predhodnikov ter jih večinoma zavrača kot preveč abstraktne, z zgodovinskim razvojem neutemeljene postavke. Lukács podaja poudarja družbeni pomen arhitekture, tudi v odnosu do kapitalizma. 

Ali je torej relevantno vprašanje, ali je arhitektura umetnost, ali je nemara bolj relevantno vprašanje, kaj arhitektura počne v družbi in kakšna je tu njena vloga? Zagotovo ta druga pozicija mika in giblje to oddajo. Če fokus vprašanja od spoja med arhitekturo in umetnostjo preusmerimo na vprašanje spoja med arhitekturo in ideologijo, smo obenem v srži debate o arhitekturi znotraj materialistične perspektive. Če pa ta fokus zožimo na dogajanje v sosednji Italiji v drugi polovici prejšnjega stoletja, kjer govorimo o operaismu, Aldu Rossiju, Archizoomu, avtonomiji, Manfredu Tafuriju in drugih aktivističnih gibanjih, pa smo na straneh knjige italijanskega arhitekturnega teoretika Pier Vittoria Aurelia The Project of Autunomy. Aureli je v tej knjigi dosledno predal naracijo boja arhitekture proti ideologiji, proti oblasti, ki se je bíla v Italiji na straneh knjig in revij, kot je Contropiano, ali pa na ulicah, bere pa se kot napet roman družbenega dogajanja.

Za konec še priporočilo za klasiko iz tega polja, zbornik Architecture, Criticism, Ideology, ki ga je 1985 s spisi več sodelujočih kritikov uredila Joan Ockman in za katerega pravijo, da je bil povod za prvo teoretsko srečanje Fredrica Jamesona z arhitekturo. V roke velja vzeti tudi zbornik The Political Unconscious of Architecture: Re-opening Jameson's Narrative, ki ga je s članki morda najbolj relevantnih mislecev materialistične perspektive 2011 uredil Nadir Lahiji. Na konec tega butičnega seznama dodajamo še na internetu prosto dostopno knjigo švedskega filozofa Svena-Olova Wallensteina Architecture, Critique, Ideology.

V sezoni svežega leta bo oddaja Misliti arhitekturo zavila v fenomenologijo. Ali je s tem konec marksizma, leve kritike, ideologije, materializma, arhitekture v družbenem kontekstu? Vsekakor ne. Vendar arhitektura med filozofi, kot so Martin Heidegger, Georg Gadamer, Gianni Vattimo, diši drugače, čeprav gre za podobno formulacijo, ki pa se daje na refleksijsko drugačen način. Prvič se med fenomeni in arhitekturo spet snidemo na frekvenci 89,3 v ponedeljek, 26. februarja, ob 20.30.

Bral sem Marko, za tehniko je skrbel Blaž, v podlagi je bil album Millka Lazarja Prêt-à-porter Variations, oddajo je pripravila Mateja Kurir.

[1] Povzeto po Giangiorio Trissino, v: Hanno-Walter Krauft: A history of architectural theory, from Vitruvius to the present, Princeton Architectural Press, 1985, str. 84.

[2] Povzeto po Michel de Frémin, v: Hanno-Walter Krauft: Ibid, str. 139.

[3] Povzeto po François Blondel, v: Hanno-Walter Krauft: Ibid, str. 131.

[4] Le Corbusier: Towards a New Architecture, Dover Publications, 1986 (1931), str. 19.

[5] Schelling tu navaja mit o Ampionu, ki je s svojo liro povzročil, da so se kamni stopili skupaj in ustvarili zid v Tebah.

[6] Orfej naj bi arhitekturo razumel kot zaključeno harmonijo – zvoki so se že porazgubili, harmonija pa tu še ostaja.

[7] Hegel, G.W.F.: Predavanja o estetiki – uvod; DTP, Zbirka Analecta, Problemi, letnik 41, Ljubljana 2003, str. 113.

[8] György Lukács, Poglavje o arhitekturi, Prevela Ivana Perica, Biblioteka Dobrolet – prostor arhitektonske kritike – Knjiga 1, Zadruga Praksa, Pula 2017.

[9] Več o tem glej György Lukács, Poglavje o arhitekturi, ibid., str. 43.