Materialistična dialektika in naddoločenost

Preden preidemo k temi prispevka, kratko pojasnilo. Gre za krajše predavanje, ki sem ga imel prejšnji teden v Živku Skvotcu v okviru dogodkov, posvečenih stoti obletnici oktobrske revolucije, kar naj pojasni določene sklice in nagovore publike. Predavanje je v večini nespremenjeno in razlika tako ostaja predvsem v tem, da so špikerji zadevo zmožni predstaviti bolje kot jaz.

Althusser – materialistična dialektika in naddoločenost

Kaj se je zgodilo pred dobrimi stotimi leti, mislim, da vemo. Boljševiki so ločili zemljo od neba, prekinili stik vladajočih z virom njihove legitimnosti in slednje poslali k tistemu, ki jim je enkrat bojda dal oblast nad ruskim tuzemljem. Carizem je padel, zgodila se je revolucija. Glede na to, da je dogodek, na katerem smo se skupaj znašli, posvečen točno tej revoluciji, nam vljudnost bojda veleva, da jo vsaj omenimo. Pa vendar si lahko priznamo, da med razlogi vljudnosti in zadostnimi razlogi, kar se tiče teorije, obstaja zadostna diskrepanca, ki terja, da omembo strmoglavljenja caristične režima podkrepimo še s kakšnim drugim vzrokom. No, zaenkrat se vrnimo k revoluciji in si priznajmo, da kljub pregovorni levi obsedenosti z množicami prej kot na le-te pomislimo na njih voditelje. Predvsem na Lenina. No, ta Lenin, ki smo ga danes že večkrat omenili, si je za časa te revolucije – uspešne revolucije, da pripomnimo – zastavljal naslednje vprašanje, s katerim se začenja Althusserjev spis Protislovje in naddoločenost iz leta 1962. Če parafraziram:

»Prva svetovna vojna je Evropo speljala v stanje splošnega razsula, stari kapitalizem je odvrgel svojo moralno fasado, imperializem je pokazal, kam lahko kapitalizem pelje, množice so bodisi mrtve bodisi nezadovoljne in protesti, stavke ter poskusi revolucij se vršijo po celotni Evropi – Nemčija, Madžarska, Francija in Italija. No, kako to, da je ravno v Rusiji, v tej najbolj zahojeni državi v Evropi revolucija triumfirala? Zakaj in od kod ta paradoksna izjema?«

K temu, da obstajajo izjeme, se še vrnemo. Zaenkrat ohranimo v glavi le misel, da slednje obstajajo in da Lenin poskuša MISLITI to izjemo. Pojdimo zdaj k stvari sami. Kot smo že rekli, je zunajteoretski razlog za dogodek priročnost stote obletnice. A vendar, tu smo predvsem zato, da nekaj izvemo o Marxu, ki naj bi namreč bil vsebina dogodka. Omenil pa sem tudi že Louisa Althusserja. Torej, kako lahko tri elemente – revolucijo, Marxa, Althusserja – zvežemo med sabo? Recimo takole: Tale revolucionarna izjema je primer, obstoječ v realnosti, ki je pojasnljiv prek določenih Marxovih konceptualizacij, te Marxove konceptualizacije pa nam najbolj razjasni ravno Althusser. Skratka – gremo do Marxa, prek Althusserja in s tem razjasnimo problem, ki ga želi misliti Lenin.

Poti, ki jih od tu naprej lahko uberemo, so, mislim da, tri. Vse tri bodo na prvi pogled delovale zelo anekdotično, a vendar bomo iz njih lahko pridobili osnovne elemente, osnovne koncepte, prek katerih Althusser misli Marxa, ki je zgolj mislil V njih, ni pa JIH mislil – osnovna Althusserjeva teza, da je Marx ustvaril novo znanost, znanost zgodovine ali historični materializem, da pa se je s tem izoblikovala tudi nova filozofija, ki je ostala nereflektirana, torej implicitno delujoča v novi znanosti in s tem prisotna zgolj v praktični obliki.

Naša prva točka je Leninov problem. Zakaj se je revolucija zgodila in celo uspela točno in samo v Rusiji, zakaj obstaja ta izjema? Čisto na kratko lahko rečemo – to bi bil verjetno nek takojšnji odgovor – revolucija v Rusiji se je zgodila zaradi določenih okoliščin. Ampak kaj so te okoliščine? Lenin jih opiše. Dejstvo, da caristično Rusijo v istem času režeta vsaj dve veliki protislovji. Po eni strani, seveda, v klasični marksistični maniri, protislovje med delom na eni in buržoazijo na drugi strani. V tistem času recimo v Petrogradu obstaja največja tovarna na svetu, ki zaposluje 40.000 delavcev. Ampak to protislovje lahko v glavnem fokusiramo na mestne in predmestne predele, pa območja z rudniki … podeželje po drugi strani – tam še vedno vlada tako rekoč fevdalni režim. Govorimo o tlačanih, ki jih istočasno tlači aristokracija, in poskusih, da se odpravi fevdalizem in uvede nov produkcijski način. Tako lahko v Rusiji istočasno najdemo v oči bijoči protislovji med delom in kapitalom na eni strani in med tlačani in pripadniki starega fevdalnega reda na drugi. A v isti točki lahko prav tako govorimo o protislovjih znotraj vladajočih razredov: med aristokracijo, ki ji je po godu fevdalni režim na eni strani, in veleburžoazijo, ki ji gre na drugi strani carizem na živce, in pa na koncu med vsemi naštetimi in malomeščanstvom, ki mu ne ustreza ne prvi ne drugi red – ker so zaenkrat preprosto preveč revni, da bi jim karkoli od tega ustrezalo. Da je vse skupaj dodatno v kurcu zavoljo prve svetovne vojne, vladajočim razredom ni pretirano v prid.

Govorim zelo shematično, ampak to bo dovolj, saj me zanima samo splošna shema, za katero bi lahko rekli: specifična akumulacija vseh mogočih protislovij popolnoma različnega izvora in smisla na istem mestu v krizni točki prepreči, da bi bili vladajoči razredi enotni, in na drugi strani poenoti celo mnoštvo različnih tipov podrejenosti v eno samo silo, ki dobesedno vžge revolucijo. Vžge pa jo ne zaradi enega samega, tj. izčiščeno ekonomskega protislovja – recimo primarnega protislovja – med delom in kapitalom, ampak zavoljo vseh slučajnosti, recimo sekundarnih protislovij. Pa vendar: če so ta sekundarna protislovja nujna za to, da se revolucija zgodi, ali so res tako nepomembna?

Vzemimo drug primer: nemški socialdemokrati na koncu 19. stoletja pričakujejo, da se bo revolucija zgodila ravno pri njih, ko pa je vendar protislovje v glavnem zreducirano na izčiščen odnos med delom in kapitalom. Vse ostalo so bojda zgolj nepomembne slučajnosti – važen je zgolj razvoj protislovja med produkcijskimi silami in produkcijskimi razmerji. Na to računajo in pozabljajo, da slučajnosti, okoliščine, v katerih živijo v Nemčiji, ki ji vlada močan in poenoten državni aparat, v Nemčiji, ki ji je za buržoazno revolucijo že zdavnaj vseeno, kjer so se buržuji že zdavnaj zadovoljili z Bismarckom v zameno za ogromne profite -, da ekonomsko protislovje obstaja zgolj v teh okoliščinah. In ja, vemo, da iz upov socialdemokratov ni bilo nič. Istočasno kot v Rusiji splet okoliščin torej omogoča uspeh revolucije, jo v Nemčiji preprečuje. Istočasno kot je ekonomsko protislovje nezadostni pogoj možnosti revolucije v Rusiji, je nezadosten pogoj tudi v Nemčiji. Istočasno kot je izjema Rusija, je izjema Nemčija. Obstajajo namreč le izjeme. Ali če parafraziramo Althusserja: »Če bi obstajala situacija, zvedljiva na to enostavno protislovje, bi bila ta situacija izjema. Vendar pa takšne izjeme ne poznam.«

Druga pot, ki bi jo lahko in jo na nek način tudi bomo ubrali, je obdelava levičarske reakcije na leto 1917, in to ne danes, temveč leta 1917: skratka – Gramsci in Luxemburg recimo … Sicer pa bi lahko rekli, da tudi danes, saj aktivistični moralizmi, ki jih najdemo kot odzive na leto 1917, v bistvu predstavljajo model za vse leve moralizme, ki jih najdemo danes, vsakič ko se govori o humanosti, o socializmu s človeškim obrazom, o svobodi, Človeku in odpravi njegove odtujitve. Lahko bi rekli, da v celotni rubriki v bistvu nisem počel drugega kot kritiziral ponovitve moralfegovskih odzivov na leto 1917. Morda levičarstvo, ki sem ga v rubriki napadal, le ni bilo tako abstraktno in prazno, kot se mi je občasno očitalo, saj moja kritika svojega predhodnika najde v velikem Leninu. Morda celo ne bi končal v gulagu in bi tam pristali tisti, ki mi slednjega obljubljajo? Morda, a verjetno ne.

Kakorkoli, sanjarije na stran: za nekakšno skupno geslo te reakcije, ki jo najdemo tako leta 1917 kot danes, lahko citiramo Gramscija: »Boljševiška revolucija je morala zmagati nad Kapitalom.« Mišljen je Das Kapital, da ne bo pomote. Čisto na kratko, šlo je za napad na ekonomizem oziroma mehanicizem II. internacionale. Torej napad na tip teorije, ki vso mnogovrstnost družbenih fenomenov – politiko, ideologijo, filozofijo, umetnost itd. – zvede na funkcijo pojava ene in edine instance, ki je notranja esenca teh zunanjih pojavov: ekonomije. Tip kavzalnosti, ki na tem mestu deluje, Althusser imenuje ekspresivna kavzalnost. Kavzalnost, ki je sicer zmožna misliti učinkovanje celote na svoje dele, vendar na način, da vsak del kot totalni del, pars totalis, zgolj izraža bistvo, ki je skupno vsem delom – esenco ekonomije v tem primeru. Z drugimi besedami: dobimo predstavo družbene celote, ki v svojem drsenju skozi zgodovino na vsaki točki časa omogoča operacijo, ki jo Althusser poimenuje esencialni rez. Operacijo, ki na vsaki točki empiričnega časa, v vsej mnogovrstnosti instanc najde prisotnost iste esence.

Če prehitevamo, lahko rečemo, da bo Althusser v obrisih Marxovega dela našel še neko drugo kavzalnost. In če še enkrat prehitevamo, lahko rečemo, da se bo ta druga kavzalnost vezala na ovržbo empiristično zasnovanega običajnega časa, ki je pogosto nekritično povzet pod imenom zgodovina. Ne bo šlo več za to, da imamo en čas, ki nam v vsakem trenutku omogoča esencialni rez, temveč za to, da ima vsaka od teh mnogovrstnih instanc lastno časovnost, ki je deloma avtonomna, deloma določena s svojo artikulacijo, Gliederung, z drugimi instancami družbene celote. Vsa časovnost bo posledično opredeljena prek strukturirane artikulacije instanc, vsaka referenca na nek osnovni referencialni čas empiričnega pa bo s tem postala popolnoma irelevantna. Toliko vnaprej – zaenkrat se vrnimo h kritiki ekonomizma.

V njej se formira tista klasična shema, ki se ji običajno reče ekonomski redukcionizem in proti kateri so se vzdignile razne frakcije, ki so železni nujnosti ekonomskih zakonov tako ali drugače oporekale z obstojem resničnih konkretnih ljudi in njihovo voljo, s prakso, praktičnim angažmajem. Njihova kritika je v osnovi v tem, da ekonomizem reducira vso mnogovrstnost človeške prakse v eno samo obliko dejavnosti, sami pa nasproti tej abstraktnosti ekonomije poudarjajo konkretne ljudi, njihovo voljo in napore … In kaj je drugo ime za to konkretnost, za prave ljudi, ki nadomestijo prazne miselne abstrakcije farizejskih teoretikov? To drugo ime je konkretna zgodovina konkretnih bojev. Saj veste: po interpretaciji Engelsovega tipa, ki je dolgo vladal, je Marx od politične ekonomije prevzel OBJEKT raziskave, ki ostane nespremenjen, od Hegla dialektiko, tj. ZGODOVINSKO metodo, ki je v bistvu zgolj drugo ime za empirični, tj. živeti čas. Marxov preboj je potemtakem v njegovi zgodovinskosti, Gramsci pravi »v njegovem absolutnem historicizmu«.

Ampak kaj sledi iz tega? V osnovi zgolj druga oblika redukcije – tokrat na enoten pojem prakse, ki spet ukine raznovrstnost instanc, tokrat ne z redukcijo pojavov na ekonomsko bistvo, ampak prek aktivistične redukcije na zgodovinski angažma. Formule, ki jih najdemo v tej shemi, se pogosto napajajo pri Engelsovi frazi »zgodovina kot industrija in eksperiment« in omogočajo, da razglasim zgodovino in filozofijo pa seveda politiko za znanost. Sheme, po katerih se to počne, so genialno neumne. Colleti na primer reče, da ima zgodovina strukturo hipoteze, in ker isto velja za znanost, je zgodovina kar sama po sebi znanost, realni objekt kar naenkrat isto kot spoznavi objekt, spoznanje zgodovine pa zgodovinsko.

S tem se spet ukine, tako kot v ekonomizmu, raznovrstnost različnih družbenih instanc ter s tem specifične oblike produkcije, ki instancam pripadajo. Teorija recimo za razliko od produkcije v ožjem pomenu proizvaja vednosti, in ne menjalnih vrednosti, spoznavne predmete, in ne realnih predmetov. A s tem, ko njena relativna avtonomija pade, izgine tudi razlika med spoznavnim predmetom, tj. produktom teoretske prakse, in realnim predmetom, tj. zgodovino, ki ga ta teoretska praksa v spoznavnem predmetu spoznava. Polje spoznanja pa se posledično zapolni s kupom nereflektiranih empiricističnih zmot. Empiricističnih zmot, ki tudi niso preprosta danost, ampak neumnost popolnoma konceptualne narave. Marx to recimo pokaže, ko kritizira pretenzije klasičnih ekonomistov, da bi spoznali ekonomske fakte kot danosti, s tezo, da slednji za samo določitev kriterija ekonomskosti uporabijo koncept antropologije, ki je vse prej kot dana.

Nasproti temu Althusser pravi, da je spoznanje zgodovine toliko zgodovinsko, kolikor je spoznanje cukra sladko. Filozofija in teorija sta od ekonomije in politike relativno neodvisni instanci. Njihova relativna avtonomija pa je razvidna zgolj, če ne mešamo zgodovine z enotnim empiričnim časom, temveč če za vsako instanco skonstruiramo koncept njene neempiristične specifične časovnosti. Historicistična branja namreč ne naredijo drugega kot to, da prek besede zgodovina referirajo na konceptualno neobdelan, empirični, tj. ŽIVETI čas, in ne na specifično artikulacijo časovnosti strukturiranih, relativno avtonomnih instanc družbene celote. In spomnimo se: ideologija je živeto razmerje individuumov do njihovih lastnih eksistenčnih pogojev.

Ohranimo v spominu: antihistoricizem, relativna avtonomija instanc družbene celote, kritika ekonomizma in ekspresivne kavzalnosti ter razlika med spoznavnim in realnim predmetom.

Tretjič – in ta pot je najmanj neposredna in se bolj tiče Althusserja kot Marxa – za predmet zanimanja si vzamemo Althusserjev odnos do Lenina. Nekateri veste, da je to lahko – no morda, vsaj zame - zgolj žalostna zgodba, ki v veliki meri pokaže na to, da se je Althusser nanj pogosto skliceval ravno iz razlogov tiste vljudnosti, ki smo ji na začetku odrekli teoretsko veljavo. S to razliko, da ni govoril ljudem v Rogu, temveč francoski komunistični partiji. Nekateri prav tako veste, da je Althusser v svojem življenju uporabil vsaj dve veliki definiciji filozofije. V delih Za Marxa in Brati Kapital tako naletimo na formulo filozofije kot Teorije teoretske prakse, tj. Teorije z velikim T, materialistične dialektike – ali recimo kar zgodovine znanosti, ki reflektira specifičnost OBJEKTA problemskih polj specifičnih znanosti. Objekt Marxovega Kapitala ni objekt politične ekonomije, ampak nov filozofski objekt, ki kot impliciten akter nove znanosti potrebuje eksplikacijo v novi filozofiji.

No, potem pa od leta 1967 naprej, od predavanj za znanstvenike, literate in ostale – Filozofija in spontana filozofija znanstvenikov – predvsem pa v Elementih samokritike in verjetno najbolj poznanih Odgovorih Johnu Lewisu ter Leninu in filozofiji naletimo na novo formulo: filozofija je razredni boj v teoriji. Odslej reze, ki jih je Althusser okoli leta 1965 sopostavljal v filozofiji in znanosti, zamenja logika sosledja: če je včasih vznik nove znanosti sočasno z nastankom nove problematike impliciral nastanek novega filozofskega objekta, se rez zdaj naprej zgodi v filozofiji in šele nato in zato v teoriji. Z eno veliko zanko. Filozofija je tako rekoč enačena s politiko – imamo materialistične filozofije, ki koristijo znanosti in seveda služijo proletariatu, in imamo idealistične, za katere vemo, kaj počnejo – in to pogosto zgolj na osnovi izrekov, kot je »filozofija tako kot politika razmejuje«, ki ne povejo ničesar.

No, ta Lenin je uporabljen zato, da legitimira tako prvo kot drugo pozicijo. Recimo v Brati Kapital lahko Lenina ugledamo kot predstavnika tistih, ki je zagovarjal avtonomen značaj teorije v razmerju do politike, kot nekoga, ki je vse drugo kot pa beda z imenom proletarska znanost. Prav tako je Lenin nekdo, ki je doumel Kapital kot velik praktik. No, potem beremo Heinricha in vidimo, da je Lenin z zaslugami za svetovnonazorski marksizem eden glavnih razlogov za historicistična branja Kapitala – torej za tisto, kar Althusser razglasi za največjo neumnost. Pa recimo, Althusser ob spremljavi vseh zveličavnih pridevnikov doda, da je Lenin genialec, a da so njegove ugotovitve deskriptivne in abstraktne – in to v spisu, kjer sta pojma deskriptivnost in abstraktnost obravnavana z isto mero spoštovanja kot carska družina v Jekaterinburgu.

No, kaj naj bi odobraval ta Lenin v času SFZ, Lenina in filozofije, Elementov in Odgovorov, si lahko mislite: filozofija je razredni boj v teoriji, tj. filozofija in politika nista več relativno avtonomni instanci. V spominu ohranite vsaj to, da sem poudaril pojem relativno avtonomne instance in da bomo Althusserja obravnavali s stališča leta 1965, da torej zagovarjamo avtonomijo instanc in s tem vlogo filozofije kot Teorije teoretske prakse oziroma tiste, ki reflektira objekt, lasten nekemu problemskemu polju. Pokazalo se bo, zakaj. Zaenkrat recimo le: kar se tiče teorije – zbogom, Lenin!

Kaj smo torej dobili s temi tremi anekdotami? Prvič: iz Leninovega problema smo izčrpali opis družbene strukture, ki obstaja v obliki več instanc in neizvedljivosti revolucionarnega uspeha iz centralnega protislovja med delom in kapitalom. Revolucija je očitno revolucija le takrat, ko se sprehodi tudi skozi druge institucije neekonomske narave. Ekonomski antagonizem sam po sebi jo poddoloča. Drugič: iz problema historicistične reakcije na ekonomizem redukcijo spoznavnega predmeta na realni predmet ter kritiko logike pojav/fenomen bodisi v njeni ekonomistični ali historicistično-humanistični obliki. Z drugimi besedami: kritiko ekspresivne kavzalnosti in empirične časovnosti. Tretjič: iz problema Althusserjevega odnosa do Lenina definicijo filozofije kot teorije teoretske prakse oziroma materialistične dialektike kot refleksije filozofskega objekta novega problemskega polja. Preden gremo naprej, prehitimo sklepanje in recimo, da je ravno ta novi Marxov filozofski objekt tisto, kar omogoča mišljenje Leninovega problema.

Zadevo z OBJEKTOM opravimo na hitro. Recimo le, da vsaka znanstvena problematika vsebuje specifičen filozofski objekt, ki mu pripada specifična struktura. Rez v znanosti s preobraženjem problematike preobrazi tudi OBJEKT te znanosti. Klasična ekonomija je recimo svoj objekt definirala prek povezave med homogenim prostorom ekonomskih faktov s subjektom potreb, ki te fakte sploh šele opredeljuje kot ekonomske fakte. Objekt klasične politične ekonomije je skratka antropologiziran. Vemo, da objekt Marxove kritike politike ekonomije nima pretirane veze z antropologijo; da so človeške potrebe zelo majhna regija njegove konceptualizacije; da ima njegov OBJEKT torej popolnoma drugačno strukturo kot objekt politične ekonomije in je zato nov OBJEKT nove PROBLEMATIKE.

Marxova težava po Althusserju je, da tega novega objekta ni zares mislil in je posledično dopustil, da so se v njegovo delo prikradle interpretacije historicističnega tipa, ki smo jih na kratko ošvrknili. Stvar je pač v tem, da znanost večinoma lahko funkcionira, ne da bi zares reflektirala svojo metodo, problemsko polje … znanost pač izvaja sklepe naprej, ne da bi zares reflektirala lastno prakso. Zato Althusser tudi razlikuje med dialektičnim materializmom kot filozofijo, ki reflektira rez, ki je prisoten v zamenjavi objekta neke znanosti, in to znanostjo samo – historičnim materializmom. Prisoten v praktični obliki, ki terja naknadno filozofsko refleksijo. Približno tako kot se pri Spinozovi Razpravi o izboljšavi uma razprava o metodi godi post festum sklepanja, je ideja ideje in v večini primerov ne pogoj tega, da imamo resnično idejo.

Ampak kaj je zdaj ta novi Marxov objekt, v katerem Marx misli, kolikor ga proizvaja, a ga ne misli in ga zato misli Althusser? Če pogledamo, kaj je bila stalnica vseh navedenih anekdot: poudarjali smo pravilo Izjem, relativno avtonomnost posamičnih družbenih instanc, zavračali logiko ekspresivne kavzalnosti, ki je vse zvedla na manifestacijo enega bistva. Z drugimi besedami: ekonomijo smo določili kot regijo znotraj obče strukture, ki pa ne obstaja nikjer drugje kot v svojih okoliščinah, ki jim je treba posebej pripisati relativno samostojnost. Govorili smo torej o celoti, ki je prisotna zgolj v svojih elementih, v njihovi kombinaciji, tako kot je Spinozov bog obstoječ zgolj v neskončno deljivem sosledju končnih modusov. Kako torej misliti učinkovanje te celote na elemente, ne da bi zapadli v ekonomicistično ali historicistično obliko ekspresivne kavzalnosti?

Odgovor je verjetno znan vsakomur, ki je kadarkoli ošvrknil Althusserjevo delo. Nastopa pod dvema različnima imenoma. V Za Marxa pod imenom naddoločenost, v Brati Kapital pa pod imenom strukturna vzročnost, tj. relativna avtonomija instanc, med katerimi ena prevzame funkcijo dominantne strukture in je v zadnji instanci determinirana z ekonomijo. Pravim dominantne strukture, saj kompleksnost instanc potrebuje obstoj dominantne strukture, ki hierarhizira instance in s tem šele omogoča kompleksnost. Determinirano z ekonomijo, saj je ta determinacija točno določene instance v dominanto nujna, če hočemo prikazati, da določitve strukture niso zgolj splet naključij, seštevanka pluralnosti, temveč nasprotno specifične določitve, podkrepljene s specifično logiko. V zadnji instanci – fraza, katere prisotnost nam daje vedeti, da se zagotovo gibljemo znotraj althusserjanske šole mišljenja. Kaj je ta v zadnji instanci? Kje in kdaj nastopi ta zadnja instanca? Leninov problem neobstoja ekonomskega protislovja kot takega, njegova celostna prisotnost v artikulaciji z drugimi protislovji in instancami nam omogoča, da izpeljemo koncept naddoločenega protislovja, ponovimo Althusserjev sklep in pokažemo njeno specifično obliko, časovnost: »Samotna ura zadnje instance nikoli ne odbije.«
 

Pisal je Matija Jan. Brala sva Lovrenc in Rasto. Za tehniko sta skrbela Blaž in Jure.