Boštjan M. Turk vs. Udbomafija

Vse študentke in vsi študentje, ki ste v preteklih treh tednih šli na filofax, strojno ali, bog ne daj, v zdravstveni dom na Aškerčevi zdravit katero izmed spolno prenosljivih bolezni, to šibo božjo študentske populacije, ste gotovo zaslutili, kaj bomo napihovali danes. Ni namreč mogoče, da bi lahko prezrli z belega zidu zdravstvena doma zločestno bohotenje najnovejšega med Udbinimi zločini. Govorimo seveda o grafitu. O grafitu, katerega sporočilo je tako odvratno, da je povzročilo cel splet dogodkov, spletk, obtožb, tožb, laži, zanikovanj ter člankov v Reporterju in Žurnalu. Poslušalci z nežnejšimi dušami in slabšimi želodci preklopite na drugo frekvenco, tisti pa, ki nam boste sledili v močvirje, v katerem se na življenje in smrt spopada zdrav krščanski del slovenskega naroda s stoglavo hidro boljševistične Udbe, zajemite sapo, razkrivamo vam vsebino grafita! – grafit se glasi: »Profesor Boštjan M. Turk usodno sem se zaljubila in to v marksista.«

Napis se je pojavil nasproti filozofske fakultete na predvečer valentinovega in že naslednji dan je bila njegova fotografija objavljena v partijskem glasilu, časopisu Delo. Za zdaj pustimo ob strani šušljanja po hodnikih filozofske fakultete, češ da naj bi bil ta marksist, v katerega se je usodno zaljubila, sam Miha Kordiš, zloglasni revolucionar, vodja zasedbe filozofske fakultete in lomilec damskih src. Najprej odgovorimo na vprašanje, ki, dragi poslušalec, verjetno že nekaj časa trka na tvojo zavest. Namreč: Kdo za vraga je Boštjan M. Turk in zakaj bi ga zanimale usodne ljubezni študentk, pa celo, če se te zaljubijo v marksista?

Boštjan Marko Turk je izredni profesor francoščine na filozofski fakulteti, širši javnosti bolje poznan predvsem kot bojeviti kolumnist Reporterja, ki prav v vsaki številki te revije razkrije novo zaroto Udbe. Seveda ima kot prvoborec za krščanske vrednote in prostotržno gospodarstvo v družbi, ki jo obvladujejo temne sile komunizma, mnogo sovražnikov. V svoji najnovejši kolumni je razkril, da je omenjeni grafit le kamenček v mozaiku zarote, ki naj bi se vlekla od seje oddelka za filozofijo daljnega 19. februarja 2013. Takrat naj bi na seji zoper njega povzdignil glas znani boljševik Igor Pribac, ki se je pred širšo javnostjo proslavil kot vodja volilnega štaba ob zadnji, neuspeli kandidaturi Danila Türka, sicer pa je profesor politične filozofije na filozofski fakulteti. Kaj točno naj bi bilo jabolko spora in kaj naj bi se na tej seji pravzaprav zgodilo, Boštjan M. Turk ne zapiše, pove pa le, da o tem obstaja debel pravni dosje, ki bo, tako obljublja, poslan v Pariz, Bruselj in ZDA. Zakaj bi se ljudje, stanujoči na teh naslovih, zanimali za spore na lanskoletnih sejah filozofskega oddelka, lahko le ugibamo.

Česar ne ve Boštjan M. Turk, to ve ekipa Napihovanja. Kot pravim raziskovalnim novinarjem nam je z velikimi napori uspelo dobiti vpogled v skrbno varovane tajne dokumente filozofske fakultete, iz katerih je razvidno, da Igor Pribac na usodni seji 19. februarja sploh ni bil prisoten. Pribac, tako se zdi, torej vendarle ni del te boljševistične zarote, saj ni ničesar prispeval k obravnavi Turka na seji. To so namreč storili študentje, ki so izredno kritični do Turkovega pedagoškega dela, ne le na oddelku za filozofijo, pač pa tudi na njegovem matičnem oddelku romanistike. Iz njihovih pripomb se da razbrati, da mu očitajo širok spekter pomanjkljivosti, od nepoznavanja slovnice do predčasnega končevanja ur, a zdi se, da jih najbolj moti Turkovo agresivno poudarjanje vrednot krščanske desnice. Kot primer navedimo, da je Boštjan M. Turk med svojimi predavanji spraševal študente, ali verjamejo v angele in ali so verni, in ko je dobil negativen odgovor, je poudaril, da v predavalnici niso sami, saj je namreč prisoten tudi bog.

Ko se je moral kot izredni profesor Boštjan M. Turk ponovno habilitirati, je, kot vsakdo, za to potreboval tudi pozitivno mnenje študentskega sveta. A glej ga zlomka, državno oblast je v rokah takrat že držala vlada tranzicijske levice pod taktirko Alenke Bratušek, ki je, kot v Reporterju piše Turk, prepoznala nevarnost, ki ji jo sam predstavlja, in se zato odločila, da ga spravi z univerze. Očitno je tudi študentski svet filozofske fakultete le orodje v rokah Udbe, saj je bilo podano študentsko mnenje negativno, kar Turku onemogoča izvolitev v naziv. Študenti fakultete, ki slovi po propagiranju tako imenovanega kulturnega marksizma, so očitno že tako indoktrinirani s strani te brezbožne ideologije, da so nastopili proti dobremu profesorju, ki je njihove duše poskušal obraniti večnega ognja.

A tudi tokrat ni šlo brez zapletov, laži, utaj in ponaredb, postopkov, ki sem jim Udba očitno nikdar ne more upreti. Potem ko je Boštjan M. Turk izpodbijal veljavnost študentskega mnenja z argumentom, da ga je podpisala le roka predsednika sveta – Janoša Ježovnika, ne pa tudi roka oddelčnega svetnika, kar pa na veljavnost mnenja ne vpliva, je v kolumni v Reporterju že prešel na novo zgodbo: Ježovnikov podpis naj bi bil namreč ponarejen.

Seveda je nadvse čudno, kako da tega ni prvi opazil Janoš Ježovnik sam, saj je prav on profesorju Turku razložil, da njegov podpis, torej podpis Ježovnika, zadostuje za veljavnost tega mnenja. Je mar Ježovnik, čigar simpatiziranje z levico ni skrivnost, marksist? Je mar on dovolil ponaredbo svojega podpisa? Ga ni morda ponaredil kar sam? Je mar Igor Pribac nagovoril študentko, naj se usodno zaljubi v Ježovnika, da bi ga s tem nagradil za sodelovanje pri metanju polen pod noge nevarnemu svobodomislecu Boštjanu M. Turku? Odgovorov na vsa ta vprašanja zaenkrat še nimamo, saj se na naša poizvedovanja Janoš Ježovnik le skrivnostno ovija v plašč molka in dvoumnih namigovanj.

Zanimivo je, da je pravzaprav ednini resen greh, ki ga Boštjan M. Turk očita Pribcu v Reporterju, masturbacija. Resnost tega greha je nedvoumno navedena v bibliji, a kako Turk ve za to nedostojno početje svojega nasprotnika? Njegova argumentacija je tako izvirna, da je celo vsega vajeni ekipi Napihovanja od navdušenja zaprlo sapo. Boštjan M. Turk namreč vidi onkraj ideologije pravil zahodne logike ter se prepušča intuiciji skozi divje in drzne asociacije: V znanem romanu Doberdob Prežihov Voranc namreč opiše lik zasvojenca s samozadovoljevanjem in ga poimenuje Pribman. Mar ne opazite? Kar štiri črke priimka so enake! Stojijo celo v enakem vrstnem redu! Boštjan M. Turk, prevajalec del Ferdinanda de Saussura, niti za hip ne podvomi o nearbitrarnosti označevalca in označenca – če masturbira Pribman potem lahko z gotovostjo zatrdimo, da na enak način greši tudi Pribac!

Boštjan M. Turk, osamljen božji bojevnik na fakulteti, na kateri totalitarni boljševistični režim s svojo tajno policijo, ki ji nič ni sveto, še zmerom vlada, se, kot vidimo, neprestano sooča s sovražniki. Ne glede na to ali udarijo z onaniranjem ali grafitom, s ponarejanjem svojih lastnih podpisov ali z zaljubljenostjo v marksista, Boštjan M. Turk zna vselej odbiti napad na pravi način. Kot strateški mojster vedno ve, kaj storiti, le temu in božji pomoči se ima zahvaliti, da kot edini stoji med komunistično indoktrinacijo in študenti. Tako se je pravilno odzval tudi na grafit za valentinovo. Ker zgledi vlečejo, je poskrbel, da je varnostna služba filozofske fakultete skrbela, da je bil grafit prekrit s polivinilastimi plahtami, saj kam pa bi prišli, če bi študentke zaljubljenost v marksista lahko oznanjale javno?

V začetku prejšnjega tedna so grafit prebarvali, a zdi se, da se s tem ta zgodba še ne bo končala, saj so, kot je po naših informacijah zaljubljeno študentko tolažil marksist, s tem le naredili prostor za novega.

Da ga ne fašete od zadaj, ampak od spredaj, poskrbi Napihovanje.