Majdin dnevnik

Napihovalci smo v uredništvo prejeli nadvse zanimiv dokument, ki nam je pričaral izkustveno izkušnjo otroštva v enem zmed težjih obdobij človeške zgodovine, letu 2020. Zapiski takrat 11-letne Trebanjke Majde Ažman so začeli nastajati že februarja 2020, ko je poleg osnovne šole obiskovala tudi ure klavirja in angleščine, s prijateljicami je poslušala Jallo Brata in Bubo Corellija, smučala na Dolah pri Litiji in hodila na izlete na Kum. Spomladi 2020 se je prvič zgrozila ob izbruhu epidemije v Metliki, aprila pa je okužba dosegla tudi trebanjske ulice. Takrat je njen dnevnik postal veliko več kot samo dekliški konjiček - pretresljivo pričevanje o strahu pred virusom, aerosoli in kašlju je pravzaprav srhljiv očitek človeštvu in njegovim ustanovam, da s Trebnjem umira vest celega sveta. Majdin dnevnik je preveden že v dvaindvajset jezikov in je svetovno javnost pretresel bolj kot vsakodnevni televizijski posnetki iz slovenskih bolnišnic. 

_______________________

Sobota, 14. marec 2020

Včerajšnji dan je bil prav zoprn. Pripravljali smo se, da bomo šli za konec tedna na Kum (ki je najlepša gora na svetu). Ko sem se vrnila iz šole, je mama jokala, očka pa je imel na sebi uniformo. Ko mi je povedal, da je bil vpoklican v civilno zaščito, sem v grlu začutila vozel. V solzah sem se stisnila k njemu in ga prosila, naj ostane doma in naj nikar ne odhaja. Rekel mi je, da je to njegova dolžnost. Odšel je in z mamo sva ostali sami. Mama je kar naprej jokala. Telefonirala je prijateljem in sorodnikom. Vsi so takoj prišli na obisk (David, Diana, Keka, mamin brat Braco, teta Milica in ne vem kdo še). Očka bi se moral vrniti pojutrišnjem. Hvala bogu!

Nedelja, 15. marec, 2020

V Metliki je prav zares epidemija. Grozno so se okužili. Ljudje so v kleteh in zakloniščih, brez vode, elektrike in telefona. Na televiziji kažejo grozne prizore. Očka in mama sta izredno zaskrbljena. Ne morem verjeti, da bi uničili tako čudovito mesto. Očka in mama sta v skrbeh za mojega botra Marjana in njegove starše – Marjan živi in dela v Metliki, njegova družina pa je v Trebnjem. Kako prenaša vse to? Ali je sploh še živ? Poskusili smo ga poklicati s pomočjo radioamaterjev, a zaman. Metlika je odrezana od sveta.

Četrtek, 19. marec 2020

V Metliki je vedno slabše. Od radioamaterejev smo izvedeli, da je Marjan živ in da mu gre dobro. Kar kažejo na televiziji, je prav grozno. Ljudje so lačni. Očka in mama ne marata, da gledam poročila na televiziji. Ampak odrasli ne morejo preprečiti otrokom, da bi videli grozote, ki se dogajajo. Marjanu bi radi poslali paket. S pomočjo Karitasa bo najbrž šlo. Očka, ki še vedno služi v civilni zaščiti, prihaja domov utrujen. Kdaj bo konec vsega tega? Očka pravi, da prihodnji teden. Hvala bogu!

Četrtek, 2. april 2020

Moj bog! V Trebnjem postaja vroče. V nedeljo (28. marca) je majhna skupina civilistov (tako so rekli na TV) okužila enega od povabljencev na svatbi in tudi duhovnika. V ponedeljek je bilo mesto že polno barikad in skafandrastih zdravnic. Tisoč jih je bilo! Ob šestih popoldne je bilo ljudem vsega dovolj in šli so ven, na ulice. Ti so šli v sprevodu od Galerije likovnih samorastnikov mimo hotela Opara in čez vse mesto so kričali in peli: »Janša, odstopi!« in »Pridite ven!« Špiker Lovrenc je po radiu rekel, da se v tem trenutku piše zgodovina. 

Ponedeljek, 1. junij 2020

Zmagali smo! Epidemija je poražena. Mama in očka pravita, da je to zato, ker je naša vlada delovala preudarno in se pravilno odločala. Mene politika ne zanima, vesela sem, da bom šla lahko v šolo, videla svoje prijatelje in bo spet vse po starem. Janša nam je ob zmagi nad epidemijo pripravil pravi spektakel, celo Slovenijo je preletelo šest ameriških letal F-16 in trije slovenski pilatusi PC-9. Nad Trebnjim so bili točno ob 14.08. Jaz sem jih zamudila, očka pa pravi, da je bilo veličastno. 

Četrtek, 15. oktober 2020

Dragi dnevnik,

kako se počutim? Grozno. Zajel nas je drugi val virusa. Aerosoli dežujejo na novejše predele mesta – pri cerkvi, na drugi strani Temenice in pri šoli. Vse je uničeno ali zaprto, stanovalci pa so v zakloniščih. Tu, v središču mesta, se nič ne dogaja. Vse je mirno. Na svetu ni hujše stvari, kot je virus. Zmagali bomo mi, ne pa virus, kajti v virusu ni nič človeškega. Očka je rekel, da lahko zdaj, ko nad Trebnjim vihra bela protikoronska zastava in imamo aplikacijo, upamo, da ne bo epidemije.

Ponedeljek, 19. oktober 2020

Dragi dnevnik,

SPET JE EPIDEMIJA. Groza. Upam, da bodo kmalu spet letala preletela Slovenijo in bomo imeli mirno zimo. Očka pravi, da bodo spet vse zaprli in se bomo morali skrivati po kleteh, a Janša je na Twitterju napisal, da »razglasitev epidemije neposredno sproži le aktiviranje civilne zaščite. Vsi ostali ukrepi morajo biti sprejeti posamično, kar se bo dogajalo sorazmerno potrebam od danes naprej. #OstaniZdrav.« Tako da me ni strah. 

Sreda, 21. oktober 2020

Dragi dnevnik,

ljudje zapuščajo Trebnje. Na železniški in avtobusni postaji je obupna gneča. Na televiziji sem videla veliko ganljivih sloves. Ločujejo se družine in prijatelji. Nekateri odhajajo, drugi pa ostajajo. Med temi, ki odhajajo, je veliko maminih in očkovih znancev. Ko so odhajali, so jima vsi po vrsti zatrjevali: »Nekega dne se bomo prav gotovo spet srečali.« Žalostno. Žalostno in ganljivo. Tako žalostno je, da bi človek jokal. Vsi ti ljudje, otroci, ki niso ničesar krivi. Občutek imam, da ne vedo, kaj bi storili – ostali ali odšli. Ne eno ne drugo ni rešitev.

Ponedeljek, 2. november 2020

Dragi dnevnik,

zdaj ni več nobenega dvoma: šole je konec. Virus je kriv, da je pouka konec, da so občine in šole zaprte, otroci pa namesto v šolo hodijo v kleti. In sploh vse je zaprto. V redovalnicah ne bo ocen prvega trimesečja. 

Sobota, 7. november 2020

Dragi dnevnik,

sploh ti ne pripovedujem več o sebi, pač pa o virusu, smrti, bolnikih, okuženih, aerosolih, žalosti, samoti in obupu. Skoraj vsi moji prijatelji so odpotovali. Vanja in Andrej sta odšla v Metliko k Marjanu. Kako žalostna sem bila zaradi virusa v Metliki. Ampak nikoli, niti v najhujših sanjah si ne bi bila mislila, da bo virus nekoč prišel sem, v Trebnje. V najlepšem delu Trebnjega se je danes okužilo vsaj 12 ljudi. Skrivamo se v kleti, kjer je temno, turobno in mraz. Nisem več prepričana, ali je to res naša klet. V temi, ko sem se stiskala k očku in mami in se grela ob njiju, sem premišljevala o tem, da bi odšla iz Trebnjega (kot najbrž vsi Trebanjci). Najbolje bi bilo, če bi odšli vsi trije.

Sreda, 18. november 2020

Dragi dnevnik,

porodnišnica, v kateri sem se rodila, je zaprta, v njej bodo nastanili okužence. Prihodnji novorojenčki in prebivalci Trebnjega na žalost ne bodo imeli možnosti, da bi se rodili v njej. Ljudje umirajo, mesto se zapira pred našimi očmi, dojenčki, prihodnji Trebanjci, pa kljubujejo virusu in vseeno prihajajo na svet. Jaz in na stotine otrok tega mesta, ki se zapira, jokamo, tarnamo nad svojo usodo in upamo na pomoč, ki je ni od nikoder. Ampak zakaj nam to delajo? Žalostna sem. Najraje bi se zjokala. Jokam.

Četrtek, 3. december 2020

Dnevnik,

danes imam rojstni dan. Svoj prvi epidemični rojstni dan. Dvanajst let. Čestitam, Majda. In vse najboljše. Dan se je začel s poljubi, čestitkami in osmrtnicami. Po tem smo bili doma, ker je epidemija.

Tudi jaz bom odšla. Odločitev je padla. V Olimje grem, v Atomskih toplicah sta David in Diana. Vlak odpelje jutri ob sedmih in štiri minute. Mami in očku ne bom povedala, ker mi bosta poskušala preprečiti pobeg. Žalostna bosta. Jaz sem tudi. Zaželi mi srečo ob prehajanju občinskih meja.

Petek, 4. december 2020

Dragi dnevnik,

uspelo mi je, že eno uro sem v Atomskih toplicah, ob 12-ih sem prispela. Pa da ne boš mislil, da je bil mačji kašelj. Ni bil. Na vlaku je bilo mirno, a zato precej srhljivo. Imela sem samo dve maski, tako da sem že v Radohovi vasi porabila vsa zaščitna sredstva. V Ljubljani, kjer sem 36 minut čakala na prestop, sem se zaklenila v stranišče in razen dveh brezdomcev večje nevarnosti ni bilo. Vsi policisti so, kot kaže, razporejeni na občinskih mejah. Hvala bogu, modrih ni bilo niti na vlaku.

Zato pa so bili v Celju, kjer sem čakala 33 minut. Imela sem srečo. Niso preverjali domačega kraja, saj so bili pozornejši na nadzorovanje zapovedi »obvezna uporaba oprijemalne ograje«, ki velja na vseh železniških postajah. Spregledala sem jo, zato so me policaji ošpotali. S prepovedjo kajenja na vlaku nisem imela težav – za zdaj še ne kadim, to je za odrasle. Tako kot politika. A zaradi nje sem tudi morala pobegniti iz Trebnjega. Kajenje je veliko manj nevarno.

Sreda, 9. december 2020

Dragi dnevnik,

novinarka z Radia Študent se je vrnila v Ljubljano in te odnesla s seboj. Odnesla je moje izpovedi, da bi jih objavila v Ljubljani. Ljudje jih bodo brali in se za droben trenutek počutili bližje meni in Trebnjemu. Še naprej ti bom pisala in ti pripovedovala o svojem bednem življenju.

Majda.