Meso in (kontra)revolucija

Pomembnost tega, kar damo v usta, ni bila nikoli posebej podcenjena. Vede, Tora, Sveto pismo in Koran so le peščica izmed mnogih tekstov, ki predpisujejo razmeroma striktno kodificirane prehranjevalne prakse. Ludwig Feuerbach v Bistvu Krščanstva opisuje uživanje hrane kot eno temeljnih iniciacijskih prvin židovske religije in sam Feuerbach je eden prvih v literaturi, ki napiše ''Der Mensch ist, was er ißt.''  - človek je, kar jé. S tem seveda tega ne misli dobesedno v smislu kake potencialne reinkarnacije v katero izmed pogostejših gojenih živali, temveč naznanja neposredni učinek, ki ga imajo naše prehranjevalne navade na naše mentalno življenje in na naše karakterne dispozicije.

Nič čudnega, da je to tudi eno izmed področij, ki se ga lotevajo avantgarde prve polovice dvajsetega stoletja. Marinetti posveti posebno pozornost hranjenju in njegovi vlogi v transformaciji tradicionalnega Italijana v novega človeka futurizma. Treba je modernizirati kuhinjo in zamenjati pribor in krožnike za pripomočke, bolj značilne za kemijski laboratorij, katerega potenciali v kuhinji še čakajo na koriščenje. Ekstrakcija vonjev iz enih hranil in dodajanje le-teh drugim je praksa, ki jo je Marinetti uvidel in ki je danes ena običajnih tehnik molekularne gastronomije. Toda ni dovolj, da zamenjamo same načine priprave, videz hrane, način serviranja, semiotične komponente. Treba je prilagoditi tudi same hranilne snovi.

Marinettijevo poslanstvo je upreti se tiraniji testenin, ki so po njegovem Italijane naredile za lenobne, počasne in servilne, popolno nasprotje drznih futurističnih pustolovcev, ki potrebujejo meso, da naredi človeka vitalnega in agresivnega, ravno pripravnega za rušenje muzejev in avtomobilske dirke. Subverzivnega potenciala mesa pa ne zaznajo le v sosednji Italiji. Slovenski katoličani že v dobri stari Avstro-Ogrski vedo, da meso dela ljudi nasilne in nagnjene k puntu, kakor nam poroča Žižek v kultni Jezik, ideologija, Slovenci. Tako naši predpisujejo obratni ukrep – Slovenec mora jesti čimveč ogljikovih hidratov, tu v podobi močnikov in žgancev za razliko od italijanskih testenin, zato da bi pridneje služili domovini.

Toda če je meso hrana znanilcev novega reda, revolucije, naj bo ta progresivna ali konzervativna, kam nas to postavi danes? Mar se vrste progresivnežev ne slabijo z vsakim novim vegetarijancem? Je vseprisotnost veganstva med anarhisti in demokratični socialisti kriva za njihovo impotentnost? Če je temu tako, potem se moramo bati, kajti sovražnik je pridobil novo orodje krepitve svojih vrst. Paleolitska dieta, ki se počasi uveljavlja kot eden dominantnejših načinov prehrane mladih branilcev liberalnega in patriarhalnega reda, zna kmalu postati še eden izmed razlogov za zmago kontrarevolucije. Zavračanje kulturnih poljščin in vnovično odkritje živalskih maščob bosta obudila primordialne energije telesa, ki črpajo iz same matere narave. Življenje in moč živali, ki jih paleojedci spravljajo vase, jih bosta naredila za nove prazgodovinske ljudi, ki si bodo z enako lahkoto spolno podvrgli pravega deca čakajoče feministke, kot so si svoj čas mamute. Njihova plodnost, moškost in nebrzdana volja bodo sprevrgle obstoječe vzorce dekadentne post-socialne družbe in vrnile svet v naravno stanje človeka proti človeku, kjer je pravica vprašanje moči.

Le kako bodo lahko progresivne sile preživele ta udarec? Shirana, bleda telesa jedcev poljščin se bodo uklonila pred mogoto novih Vikingov. Na prvi pogled se zdi, kot da je situacija brezupna in čeprav nas veliki mesojedi predstavnik progresivnih sil Žižek, katerega teoretska silovitost najbrž ni le naključno povezana s prehranjevalnimi navadami, s svojo sedaj že slavno izjavo o prihodnji degeneraciji homo sapiens herbivoris v opice opozarja, kako huda strateška pomanjkljivost levice je njena vegetarijanskost, ostaja njegova modrost neslišana. Res, zdi se, kot da je prodajanje vegetarijanstva kot neke napredne družbene agende le zarota sil neoliberalizma, ki bo ukanila raznorazne anarhiste in preostale levičarje tako, da jim bo vzela moč in libido.

Toda, kot je v pesmi zapisal Hölderlin in kot rad poudarja Heidegger: ''kje nevarnost rase, tam tudi rešilno!'' Krotkost, ki jo povzroča v ljudeh vegetarijanska hrana, ni njena edina posledica. Raziskave namreč kažejo, da je stranski učinek manjšega vnosa živalskih beljakovin v telo tudi v povprečju daljše življenje. Strategija levice mora glede tega vprašanja biti bolj trajnostne narave. Nove Vikinge bo ukanila moč putike, ki bo zmanjšala hitrost njihovega telesa in skrajšala življenje. Zdi se, kot da bi se živalski duhovi zaradi vseh muk, doživetih v klavnicah in baterijskih rejnicah, odločili vrniti udarec tako, da počasi in vztrajno vlivajo seč, ki je zaradi strahu tekel po tleh prizorišč njihovega predčasnega konca v sklepe njihovih jedcev. Absorpcija moči telet in prašičev tako prihaja s ceno – in temeljno vprašanje je, ali bo ta cena predstavljala dovoljšnjo strateško prednost za to, da progresivne vegetarijanske sile prek nje najdejo pot do zmage.

Da ga ne fašate od zadaj, ampak od spredaj, vsake toliko časa poskrbi Napihovanje.