Nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi

V teh neznosno praznih dneh, ki jih polnita samo sopara in švic, celih dveh dneh (sic!) brez fuzbala, ko niso več dovolj ne hrana, ne pijača in ne masturbacija, je tekom nevzdržnega brezdelja tudi ekipo Napihovanja spet spreletelo zavedanje o njenem poslanstvu: vsake toliko je vendarle treba kakšno stvar napihnit, napihovat, dokler se ne razpoči. Kdo bi med briljantnimi in posranimi goli, nizkotnimi udarci, sodniškim ciganjevanjem, Neymarjevimi solzami, vatrenim ponosom itn. sploh lahko počel karkoli drugega, kot bil povsem počen od tega nogometnega fiksa. A evo, v pavzi med izločilnimi boji nas je kot med hudo zmačkanostjo spreletelo – uf, saj imamo smisel na svetu. Gremo pihat.

Šport, sam po sebi prava apoteoza izgubljanju časa, je v svoji profesionalni varianti vendarle jaki globalni faktor, kamor in koder se stečejo in operejo milijarde, svetovno prvenstvo v fuzbalu pa njegova najvišja varianta. Že že, vsak Maribor ima svoje Viole in vsaka lokalna vukojebina sebi lastno grudo, a reprezentančni fuzbal je prenos črednih čustev na kar najširšo internacionalno raven. Kot OZN, samo z več haska. Vrli humanist, da ne rečem intelektualec ali celo kak polpismen literat, ki se mu zdi blazno kul, če se slabo razpisuje še o fuzbalu, bo poln ponosa v progresijo človeštva ves solzen dahnil: 'Poglejte, kako smo napredovali! Včasih so se gladiatorji pobijali. Danes pa je najhujše, če si v živem zidu pozabiš zaščititi jajca. Emocionalni efekt pa isti! Nekdaj so bile vojne, danes je nogomet.' Tako je tudi Saudova Arabija nehala brutalizirat Jemen in šla v Rusijo po bratsko arabsko preizkustit, kako je biti bombardiran. Z goli, seveda. Čustva so ista!

Fuzbal je torej kot vojna, samo naprednejši, žrtve niso fizične, temveč zgolj ali evforične ali depresivne, zato ni čudno, da se tekom poteka ruskega prvenstva dajo analitično hvaležo razbirati meddržavne politične smernice. Ekipa Napihovanj tako ponuja ekskluziven vpogled tako na površje kot v globlja politikantska dejstva, kakor so se le-ta odražala prav do tega dvodnevnega premora. In kako bi to lahko storili boljše kakor v situacijah, ki so vezane na naše prostore. Balkan, zažigalna vrvica svetovnih vojn. Če razen sodnikov in nenadrkljivih komentatorjev v Rusiji ni slovenske ekipe, imamo vsaj drugo najboljšo stvar – bivše bratske narode.

Verjetno najkontroverznejša tekma na prvenstvu med Švico in Srbijo, v nogometnih zgodovinskih analih poimenovana kot 'Veliki spopad orlov' oz. 'Bitka na orlovskem polju', je dokazala neko reč, na katero v dandanašnjih evropejskih časih radi pozabljamo. Ne mislimo čisto očitnih stvari, ambivalenco med domovinama dobršnega dela švicarskih reprezentantov ali zloglasnega Šačirijevega slavljenja, o katerem po naših informacijah mediji seveda niso poročali celovito; baje je najprej hotel z dlanmi in prsti v nasprotju z običajno prakso navadnega srčka izčrtati podobo nekega drugega srca - Kosova, a se je v zadnjem trenutku zmedel, in dobili smo, kar smo dobili. Niti ne mislimo srbskega obtoževanja, ki je po neuradnih virih ekipe Napihovanja dvosmerno: po eni strani bi sodnike postavili pred Haag, po drugi pa sodijo kot haaški sodniki, se pravi s predpostavko srbske krivde. Ne, stvar je v resnici očitnejša, morda ravno, ker si je nihče ne upa izgovoriti.

Razlog za srbski poraz je po skrbni dedukciji preprosto dejstvo, da je bil razpad Jugoslavije velika zgodovinska napaka. Kako drugače razložiti dejstvo, da neka ekipa, ki je po svojem sestavu pisano jugoslovanska, premaga ekipo, sestoječo zgolj iz enega naroda na področju bivše Juge. Resda je do zdaj že izpadla, ampak ali resno mislite, da bi Hrvaška premagala Švico? Švica, prek nogometa živ dokaz, da je jugoslovanska prosperiteta mogoča. Tudi in predvsem z Albanci! Potemtakem neke slovenske mokre sanje o drugi Švici zadobijo povsem nov pomen. Gre v bistvu za hlepenje po izgubljenem jugoslovanskem sožitju.

Nadaljujemo lahko z vsaj navidez nasprotno političnostjo, se pravi na anglosaksonski strani. Tu so se stvari seveda zakomplicirale že mesece pred prvenstvom. Po t.i. aferi Skripal, v kateri se je blamirala britanska zunanja politika, dalje celotna vlada, mediji ter sploh vsa država, so se pojavile težnje, da bi reprezentanca Anglije bojkotirala mundial v Rusiji. Na čelu te diplomatske briljance je bil sam zunanji minister. Putin je nenazadnje Hitler, svetovno prvenstvo v nogometu pa prek te komparacije postane olimpijske igre leta 36 v nacistični Nemčiji. Seveda se je verjetno v drobnem tisku med vrsticami nekje porazgubilo, da je bila edina država, ki je te olimpijske igre bojkotirala, Sovjetska zveza, medtem ko so angleški športniki ponosno salutirali. V stilu Sieg Heil.

Morda lahko tudi mi potegnemo kako vzporednico. Medtem ko Velika Britanja dandanes zelo tolerantno in na veliko prodaja orožje totalitarni Saudovi Arabiji, jo Rusija raje obstreljuje s streli na in v gol. Treba pa je vendarle dodati, da v slednjih briljira tudi reprezentanca Anglije, do zdaj je dosegla namreč najvišje število zadetkov, njen kapetan pa je najboljši strelec. Še Churchill bi zajokal. Kaj je razlog tega uspeha, lahko samo ugibamo oz., če povemo po pravici, niti ne, ker se je ekipa Napihovanj prebila do tajnih virov, ob katerih hitro postane jasno, zakaj je Anglija v resnici premagala Kolumbijo.

Britanski mediji so se dneve pred tekmo norčevali iz Kolumbije z raznimi poceni finticami na kokain, kot da je slednji na tistem zavrženem Otoku nekaj povsem nepojmljivega. Ker kokain ni nikoli čist, tudi to zajebavanje ni čisto izmišljeno. Kot rečeno, smo se namreč dokopali do podtalnega poročila, ki pravi, da so angleški vohuni tik pred penali Kolumbijcem izmaknili koko ter jo nadomestili s tako imenovanim novičokom. Ni čudno, da so se jim zatresle noge. 'Za časa Pabla je bila roba neoporečna, to, kar imamo zdaj, je sramota za medellinski kartel, sramota za državo,' je potožil neimenovani kolumbijski zdravstveni delavec v reprezentanci. Ko bi le vedel ...

To seveda sovpada z nedavno novo zastrupitvijo v Salisburyju, kjer v laboratoriju niso mogli zakriti svojega podmuklega kontraobveščevalnega početja. Švedska se zato mrzlično pripravlja na spopad z Angleži, baje švedska kraljeva diplomacija že protestira pri ruski, ki pa že povsem v defenzivni poziciji umirja strasti. 'Ne bomo dovolili tega napada angleških neevropejcev na Evropo. Novičok je mit. Če bi zastrupljali Rusi, bi pocrkal ves Salisbury s sosednjimi vasmi. Že Hruščov je rekel: 'Tri kurčeve bombe rabim, pa zradiram te nadute Britance z obličja Zemlje.' Ruski živčni strupi niso mešani s poceni sranjem,' je neuradno povedal anonimni vir iz Rusije. No, če hočejo Švedi Angleže izbrisat z obličja svetovnega prvenstva, jim bo zadoščala že ena. Držimo pesti.

Da ga med svetovnim prvenstvom ne fašete od zadaj, poskrbi Napihovanje.