Napihovanje kot paradigma

Velecenjeno slušalstvo, najlepše pozdravljeno v novem napihovalskem podvzetju. Vsak čas brez slišanja je predolg in vsako srečanje prekratko, četudi, paradoksalno, se zabušantske suše našega molka zdijo najnaravnejše stanje. In najpoglavitnejši pojem današnje izvedbe je prav paradoks. Slednjega ne mislimo globinsko, kot osnovno enoto mišljenjskega, dialektično-progresivnega pingponga, temveč skorajda povsem površinsko, tako rekoč naturalistično, da kar se sprva kaže kot logični nesmisel, postane nova nulta točka postajanja. Slišite, kako smo se predriblali, iz globine smo prešli na površje, potlej pa na tej popreproščenosti zakomplicirali in povsem zabluzili. A pustimo ta pojmovna vozlišča in se osredotočimo na konkretno stvar.

O čem hočemo govoriti. O lepi preteklosti in kruti zdajšnjosti, seveda. Še pomnite, tovariši napihovalci, ko so bili naši umotvori avantgarda nakladanja, zabavanja in zajebavanja, naše prepovečevanje pa je pokalo na vse strani. Nikjer drugje slišan demant onanirajočega parodiranja. Od vrhunca teh časov stare slave smo s strahom spremljali razvoj javnega diskurza, vse do današnjega dne, ko lahko rečemo, da je naša forma kot posebnost mrtva. Donald Trump ni ubil le levoliberalnih poskusov humorja, ki imajo pač smolo, da je Trump skozinskoz smešnejši od njihovega norčevanja, temveč je postresničnost formo napihovanja prenesla v javni diskurz, in to kot mainstream.

Dovolj s tem metajamranjem. Naj pravkaršnje nakladanje ponazorimo na najboljšem možnem primeru. S čim drugim kot z našim najljubšim orbanovskim derivatom, Novo24, ki je v svoji briljanci videti, kot da ga ne le ureja, temveč kar piše sam veliki vodja. Janez Janša, največji Slovenec v zgodovini in najslavnejši doktorand prištinske univerze vseh časov, kako puščobna bi bila naša gruda brez tvoje temačne blagorodnosti! Prevzemi že oblast in vnesi malo razburjenja in aktivizma v naš vsakdan, da bomo končno spet protestirali kot enotno ljudstvo na novih vseslovenskih vstajah! Saj že senca tvojega premierstva povzroča nepomirljive nočne more.

Začnimo od začetka. Spet je minilo par mesecev od zadnje uzbune intelektualcev, kakršna je bila npr. ona zahteva po odstopu Pahorja, ker se je nekaj nerodno izrazil o Ukrajini in Turčiji. Tokrat je svoj glas s prvopodpisanim dvojnim doktorjem Rudijem Rizmanom na čelu povzdignilo 75 uglednih akademikov, ki jih tudi sicer poznamo po aktivnem državljanstvu, aktivistični drži ter borbi za svobodo oz. proti totalitarizmu. Svetlana Slapšak, Boris Vezjak, Spomenka Hribar, Darko Štrajn in desetine doktorjev in doktoric njihovega kova. Ne v pakt z Janšo!, stop koaliciji sovraštva, za medijsko in vobčo svobodo.

Ker gre v glavnem za kopipejst, s kakršnim neumorno opozarjajo javnost cirka vsaki dve leti oz. ob propadu novega Kučanovega nameščenca, se kot napihovalski material ponuja kar sam od sebe. A poslušaj, tu vstopi Nova24 z monumentalnim člankom, ki je v bistvu razvlečen ekspoze še enega Janševega mojstrskega tvita. In osupnemo, saj so stvar napihnili onstran naših moči. Kaj takega. Poslušajmo samo nekaj nenadjebljivih sintagem: ugledni akademiki postanejo znani privilegiranci iz akademskega sveta. Pismo so objavili vsi mediji v lasti tranzicijske levice. Gre za notorične lažnivce in bog pomagaj študentom, ki jih poučujejo te, na denar požrešne karikature. Brez zajebancije!

Ekipi Napihovanja dobesedno jemljejo besede z jezika! Ni čudno, da določena mestna in primestna gospoda in gospeda včasih ne razločuje prispevkov Radia Študent od Nove24. A kaj so te specifične besedne zveze v primerjavi s širšim asociativnim kontekstom. V enem samem veličastnem sosledju nas prvorazredni novinarski prispevek pelje od Janševega tvita naravnost v samo srž zla tega sveta - omrežje nevladnih organizacij, teh zlih Soroševih plačancev. Od tu nazaj na brezhrbtenične politikantske podgane s Šarcem na čelu. In dalje do Mladine, okrvavljenega in z bankovci okitenega Repovževega portreta, nakar nas kulturni marksizem ne butne v pravo demokratično resnico - posmrtne ostanke žrtev v Hudi jami.

Ko napihovalka obmolkne, ker jo utiša sicer neuravnovešen, a vendar v samoopredelitvi satirično nezaznamovan novinarski prispevek, je vendarle napočil konec nekega obdobja. Velemojstrski trol, virtuoz spina in avtor slovenske osamosvojitve je shekal medijsko intertekstualnost in dovršil ero, v kateri smo mislili, da obstaja nekaj takšnega kot smešenje političnih razmer. Satira hira. Postmodernizem, postresnica, postsatira. Ker pa tako konec kot začetek pravzaprav ne obstajata in sta le zasilni šabloni, rojstvo in smrt sta naš stik z onostranstvom, na tej točki vendarle vznikne cel spekter kompleksnih intersubjektivnih odnosov.

Da podamo preprosto sosledje. Prvotna intelektualna panika je sprva seveda nereflektirana in patetična, čeprav razumljiva in pričakovana. Po brutalnem kontranapadu na naši štiriindvajseturni novi, ki je seveda nenadrkljiva parodija same sebe, jo je nemogoče brati kot zgolj akademski opomnik, temveč “javno pismo levičarskih elitistov”, se krohotamo po novem, saj tako rekoč vsaki dobronamerni liberalni sintagmi pritakne svojo udbaško hrbtno stran. In tako ne vemo, kaj je osupljivejše, do nejevernosti smešen slovenski antikomunistični lunatizem ali strah pred njim, ki trese kosti najprominentnejših slovenskih intelektualcev.

In smeh se hitro pretoči v solzo. Smrtna resnost proti zasmehujočemu cinizmu slednjič postane tragična. Morda je edini tragičnejši lik od prestrašenih borcev za demokracijo ubogi sleherniški Janez v svoji kleti pri mami in štiriintridesetih, ki se mu janševistična fašistoidnost razodeva kot čista resnica. Kako se nam tak lik zasmili do dna duše, da bi ga objeli ter peljali v Roga na pelinkovec in kuskus. No, saj se nam smilijo tudi srboriti upokojenci na janšističnih zborovanjih. In pred njimi trepetajoči upokojeni dvojni doktorji.

Da ga ne fašete od zadaj, poskrbi Napihovanje. In Nova24.