O sodobnih samomorih Revisited

V enem od prejšnjih Napihovanj smo že poročali o tragičnem samomoru Aarona Schwarza. Reakcije poslušalcev in bralcev na ta članek so bile, kar so bile. Očitno je kritika samomora še vedno tabu tema v naši družbi. Dediščina protireformacije 17. stoletja – vsaj delno. Nedotakljivost sodobnega aktivizma? – nedvomno tudi to. A Napihovanje ni nikoli pokleknilo pred ideološkimi pastmi sodobne družbe. Kvečjemu so napadi na nas prav tisto, kar nas formira ali, še bolje rečeno, deformira. Zato bomo danes govorili o še bolj tragičnemu samomoru, kot je bil samomor mladega kiberaktivista Aarona Schwartza. Gre seveda za samomor ljubice Micka Jaggerja – stilistke L’wren Scott.

Ena stvar je očitna, nič ni tako inspirativno za wikipedijske molje kot samomor. V primeru L’wren Scott, od 2006 do 17. marca 2014 okrog 100 intervencij. Potem v slabih treh dneh, ki so sledili samomoru, čez tristo. Torej, tudi če se samomor nerado kritizira, je treba reči, da ta tragični dogodek nedvomno zelo stimulira diskurz.

L’wren Scott je bila, kot je to večina od nas izvedela ravno zaradi njenega samomora, znana modna oblikovalka, ki je oblačila in svetovala številnim ljudem iz sveta šovbiznisa. Kot smo že rekli, bila je tudi dolgoletna partnerica pevca Rolling Stonesov. Po samomoru smo izvedeli celi kup različno interesantnih pikanterij. Bila je depresivna, bila je na robu bankrota, ni hotela sprejeti finančne pomoči svojega bogatega partnerja, bila je ljubosumna na tipično družinsko življenje, ki ga je vodila njena sestra v nekem zakotnem delu zvezne države Utah. Na pogreb svojih staršev je v to zakotje prišla v spremstvu varnostnikov, ne glede na to, da jih tam dejansko ni potrebovala, bila je ponosna in ne glede na depresijo je hotela ohraniti idealno sliko svojega življenja itn.

Morda je glavno vprašanje, ki se postavlja pri sodobnem samomoru - Zakaj? Če si se v preteklosti ubil kot kristjan, kot vernik, si v bistvu ubil boga v sebi. Al kako že? Ko si se ubil kot prebivalec sleherne kraljevine, si prikrajšal suverena za del njegove lastnine in za to si bil tudi kaznovan. Torej vprašanje ni bilo, zakaj si se ubil, temveč kako si si sploh drznil vzeti življenje, ki je pripadalo nekomu višjemu nad teboj.

Če smo bolj natančni, vprašanje, ki se danes postavlja v primeru samomora, ni zakaj oziroma ni samo zakaj, temveč se postavlja bolj kompleksno vprašanje, ki ga ni mogoče postaviti z eno besedo. Tisto, kar je danes treba razvozlati okrog samomora, je problem umestitve samomorilca v kompleksno mrežo odnosov s posamezniki in družbo na splošno. Posameznik si ne more vzeti življenja zaradi pomanjkanja volje, ali iz dolgočasja, ali iz radovednosti. Takšni razlogi enostavno niso možni v sodobni logiki. Posameznik je sam po sebi organizem, ki ima a priori notranjo željo do življenja. Mašina ne more sama sebe izključiti.

Tisto, kar povzroči samomor, je neko neskladje, ki ga samomorilec izkusi s svojo okolico. Torej, krivi so Mick Jagger oziroma ogromna ljubezen do Micka Jaggerja, ki ji je onemogočala družinski tip življenja, kriva je sestra, ki je ta družinski tip življenja živela, krivi so kratki članki na wikipediji, premalo klikov na twitterju, krivi so finančni problemi, kriva je ekonomija lastnega uspeha ali neuspeha.

Če je bila L’wren Scott ravnodušna in depresivna v svojemu tuzemskem življenju, lahko vsaj upamo, da bi bila ponosna, če bi lahko spremljala medijski pomp okrog svojega samomora. V nekaj dneh je kot feniks vstala iz polpopularnosti in kmalu bo tako kot večina mrtvih potonila v pozabo.

Da ga ne fašete od spredaj, ampak od zadaj, poskrbi Napihovanje.