Okoljistični altright

Najdražje poslušalstvo, na neskončni siesti, ki je neuradna uredniška politika ekipe Napihovanja v zadnjih letih, nas je spreletelo, da nismo napihovali in razpočevali že več kot dva meseca in pol! Tako je bilo treba pljunit v roke, poslat ekipo na teren ter deducirat, secirat in sintetizirat kovertne operacije, s katerimi so prepredene družbene infrastrukture. In kaj smo ugotovili? Že ob prvem vdihu so se nam zataknila pljuča, popadel nas je kašelj, da smo komaj prišli do druge sape. Khm khm khm. Očitno se nam dihalna pot še vedno ni sčistila.

Preveč čikov in premalo gibanja, smo pomislili v skladu z navodili za zdravo življenje. A saj ne kadimo! No, vsaj ne toliko. Čeprav človek ob vsem kadilskem antioglaševanju, s kakršnim medicinski lobi zastruplja ljudstvo v zadnjih dvajsetih letih, faše kašelj že ob pogledu na škatlo čikov ali zavoj tobaka. In tu nas je spreletelo. Gre za dihanje kot tako. Zrak. Okolje. Podnebne spremembe. Hegemonija protionesnaževalskega diskurza je tako efektivna, da že ob vsem, kar navajajo, da vdihujemo tako rekoč na suho, brez sladkih ali omamnih hlapov, fašemo antiplacebo efekt oziroma nacebo ter pokašljujemo kot v zadnji fazi pljučnega raka.

Tu se seveda ponuja marketinška priložnost za tobačno industrijo: pravijo, da je kajenje nezdravo? Pa kaj!?, zrak je itak z vsako minuto bolj strupen. Zakaj si ne bi prižgali čika? A kakorkoli že, ekipa Napihovanja se je podala na raziskavo tako imenovane okoljistične scene, boja proti podnebnim spremembam in za energetsko čistost, obnovljive vire energije ter prenehanje uporabe fosilnih goriv. Prav pri slednjih smo trčili na nenadejan, skorajda šokanten fenomen.

Če spomnimo, ob pogumni veliki mali Greti so se z ramo ob rami združili vsi: mladi, manj mladi, bolj mladi, stari, Evropejci in neevropejci, vsi ljudje dobre volje, ki damo kaj ne na našo prihodnost, ki je itak ni, ampak na prihodnost naših vnukov. No, vsi, razen Trumpovih Združenih držav Amerike, kar je gotovo največji dosežek tega vitalnega gibanja za okolje, tudi praktični, ne zgolj teoretski razkol med ameriškim imperializmom in ostalim svetom. Bravo, Greta!

Med vso to pisano in nasploh heterogeno združbo pa smo povsem nenadejano naleteli na sumljivo poznano okoljistično skupino. Kot nas je kajenje asociiralo na podnebje, je tudi ob tem soočenju in nadaljnjem poglabljanju zavel duh po že videnem, predvsem v njihovi argumentaciji glede energetskosti za bodočnost. Dotična skupina prvič ne sprejema samoumevnosti podnebnih sprememb, s katerimi operirajo liberalistične sile po svetu, saj da je bilo po nekaterih podatkih vreme nestanovitno tudi v srednjem veku. Zakaj bi se torej bali nekdanjih dobrih, starih časov? Posledično so tudi njihove energetske rešitve drugačne.

Sonce, veter in voda, tako imenovani obnovljivi viri, so namreč najmanifestivneje dani od Boga, tj. sem ter tja se postajajo po njegovi osvobojeni, kontingentni volji. Grdi gretistični ljudje pa bi jih radi koristili za tako pritlehne zadeve, kot so elektrika, pogon, ogrevanje. In še povsem jalovi, neučinkoviti so. Zato pozivajo k premisleku. Njihov moto je: "Nazaj h koreninam!" Nafta, premog, zemeljski plin; to so driska, kakci in prdci Zemlje, ki so nam predočeni posebej za to, da jih izkoristimo in porabimo. Tako kot katoliški benediktinski red najbolj časti lesk bogastva, ker se na njem najveličastneje izkazuje ves blišč božji, tako naši alternativni okoljisti pozivajo, da za tako nečimrno stvar, kot je energetskost, še naprej izkoriščano najbolj jedek zemeljski strup. Vrnimo se k tradicionalnim oblikam kurjenja!

Kar je bilo dobro za naše dede, bo dobro tudi za nas. Naša domača slovenska gruda ima v svojih žilah toliko kranjskega, pardon, zasavskega premoga, borci proti podnebnim spremembam pa bi radi to nadomestili z vetrnicami? Dokler je pod zemljo še kaj kolma, je vsak žarek sonca greh! Da pa ne bi ostali pri medenegretskih kritikah, okoljisti obsojajo tudi uvažanje iz Indonezije in drugih mitskih krajev. Noben fosil ne smrdi tako lepo kot slovenski, zato je treba zapreti meje ne le za migrante, temveč predvsem za tuje vire energije. Lepo vas prosimo, kako lahko govorimo o samooskrbi, če kurimo azijsko in rusko gorivo? Imejmo enake vatle tako za česen kot za premog.

Dalje pa se ukvarjajo tudi z bolj praktičnimi stvarmi. Dolgo časa že na primer nasprotujejo zapiranju mestnega središča naše prestolnice za promet. Še pomnite, tovariši, ko te je na Prešercu zbila trola?! To so bili časi. Naj mesto spet izgleda kot mesto, ne sintetiziran lunapark. S tem bi se učinkovito izognili tudi turističnim hordam iz vseh koncev sveta. Kot svetel zgled navajajo Toplarno Ljubljana v Mostah, ki pozimi poskrbi, da bližnje prebivalstvo spet začuti smog stare šole. Veter naj premika prah, ne turbine.

Tako ti nacionalni okoljski tradicionalisti, kot se neuradno imenujejo, dokazujejo, da ni vse tako zelo črno-belo oziroma zgolj črno, kot si izmisli in pravi neka mala Greta. Po njihovem so stvari še premalo črne, pri čemer je črna barva tu izključno stvar naključja. "Seveda bi radi, da bi bil premog bele barve, ki tudi sicer najbolj reprezentira naša stališča, a proti naravi se ne da. Lignit je pač črn na zunaj, znotraj pa bel, o tem ne dvomimo," je povedal naš anonimni vir.

Moto Ni planeta B se slednjič izkazuje po eni strani za neumnost, saj očigledno obstaja mnogo planetov. Električne avtomobile na Mars, je bil moto naših alter okoljistov že davno pred Space X in Tesla mahinacijami. Po drugi strani pa je Zemlja očitno le ena, a ji ne znamo izčistiti v njeni globini zataknjenih milijonletnih izločkov. Ne smemo je prepustiti same sebi, pustiti gnitju v njej, da gnije naprej, ni nobena rešitev. Zato, še en od številnih motov okoljističnega altrighta, naj velja še naprej: iz Zemlje v - zrak! Nam pa ostane le še, da si s končno spet čisto vestjo prižgemo čik.

Da ga med bojem za okolje ne fašete od zadaj, poskrbi Napihovanje.