Nova kulturna zakonodaja – stara kultura?

Prvi julij je dan, ko se bo zaključila javna razprava o Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi, skrajšano ZUJIK,  takorekoč krovnega zakona s področja kulturnih in umetniških dejavnosti v Sloveniji, teden dni pozneje se bo zaključila tudi javna razprava o osnutku novega Nacionalnega programa za kulturo 2014 – 2017, v javni razpravi pa sta prav tako tudi Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva in pa Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu kulturne dediščine. Jesenski čas bo očitno čas temeljne spremembe zakonov s področja kulture, zakonov, katerih so se neuspešno lotili že na Turkovem superministrstvu. Da so spremembe v pogojih in smotrih delovanja kulturnih in umetniških dejavnosti nujne, se sicer strinjajo takorekoč vsi subjekti kulturnega in umetniškega ustvarjanja, ali, če namerno uporabimo novo pravno-ekonomsko govorico, ki sicer izhaja iz menedžerskega diskurza, vsi deležniki, od ministrstva do samih izvajalcev kulturnih in umetniških panog. Prav tako se zakonodaja ponesrečeno spreminja že zadnjih deset let. Vprašanje pa je, kakšne spremembe, pravzaprav kakšna, če sploh kakšna, nova jajca, prinašata osnutek NPK in osnutek novele ZUJIK, dokumenta, ki naj bi bila po obljubah ministrstva v redefinirani verziji sprejeta jeseni, dokumenta, skratka, ki na pravno-formalni ravni v rokah vihtita škarje in platno domače kulturne politike.

Ker je časa za javno razprava o predlogu NPK in osnutku sprememb ZUJIK še kar nekaj, smo za tokratne Oči, da ne vidijo pregledali in izpostavili le tiste navidez najbolj izstopajoče spremembe in probleme. Hkrati pa smo skušali iz konkretnih zakonodajnih dokumentov preiti na splošne probleme obstoječih modelov kulturnih politik.