Ekipa rdečega šefa

Drage poslušalke, dragi poslušalci, tokratni Objekt meseca posvečamo knjigi avstralske zgodovinarke Sheile Fitzpatrick z naslovom V Stalinovi ekipi: Leta nevarnega življenja v sovjetski politiki. Študijo je v slovenščino prevedel Marko Kržan, izšla pa je pri založbi Sophia.

Tako strokovne zgodovinske študije kot poljudne politične življenjepise, ki obravnavajo stalinistično obdobje, je do razpada Sovjetske zveze obvladovala percepcija Stalina kot paranoičnega in okrutnega samodržca. V tovrstnih razpravah je Josif Visarionovič, rojen Džugašvili, diktator, ki si je po prevzemu položaja generalnega sekretarja Centralnega komiteja Komunistične partije leta 1922 bliskovito podredil vse vzvode oblasti in tako boljševistični projekt zaokrenil v termidór. Obdobje radikalnih reform industrije in kmetijstva v sovjetskem realsocializmu, ki so ga na Zahodu tako na desnici kot na levici obsodili skoraj vsi, je bilo tako v prejšnjem stoletju nerazločljivo od despotske figure Stalina. Ta je po skrivnostnih mehanizmih poganjala ves realsocialistični razvoj, vse spremembe so bile posredni izraz volje »osebnega diktatorja« Stalina. Kot zapiše Fitzpatrick, so študije o Stalinu: »dolgo časa poudarjale njegovo karizmo, kult in vsemogočnost ter kot napačno zavračale pojmovanje, da so imele institucije, kot so partija, centralni komite ali svet ministrov, dejansko kako oblast. Toda ko so se v devetdesetih letih odprli arhivi, so prišli na dan prej nevidni vidiki političnega procesa, zgodovinarji pa so se začeli zanimati za odnose med Stalinom in ljudmi, ki so ga obkrožali, poimenovani spremstvo ali pa ožji krog.”

Lahko bi rekli, da je ambicija knjige Fitzpatrick skromna. Avtorica ne izpodbija konsenza o mogočnosti Stalina. Priznava, da je oznaka stalinistične Sovjetske zveze kot »osebne diktature« za praktične potrebe čisto ustrezna – Stalin si je res podredil partijo in državne institucije –, vendar pa je za zgodovinsko študijo odvečna ali celo moteča. Fitzpatrick namreč zanima, kako je Stalin dejansko uveljavljal svojo oblast. Knjiga takó stalinistično obdobje prikazuje v okviru dinamike Stalinove »ekipe«, neformalnega kroga sodelavcev, ki se je v približno tridesetletnem obdobju Stalinove vladavine delno prekrival z različnimi sestavami politbiroja.

Fitzpatrick poudarja, da Stalin ni bil dober govorec in v začetku dvajsetih ni spadal med vidnejše udeležence partijskih teoretskih razprav. Stalinu nenaklonjeni partijski akterji, kot je bil Trocki, so ga označevali za povprečneža in malomeščanskega politika. A Stalin se je že v času državljanske vojne uveljavil kot nadvse sposoben organizator, ki je spretno manevriral med partijskimi frakcijami. Med državljansko vojno je eno od teh vodil Trocki, Stalin pa se je pridružil Leninovi. Slednja je bila organizirana bistveno bolje od drugih, leta 1921 ji je uspelo formalno prepovedati frakcionaštvo in se utrditi v partijskem vodstvu.

Leninova frakcija se je za doseganje ciljev zanašala na konspirativne dogovore in skrivne sestanke. Tovrstnih metod se je po Leninovi smrti leta 1924 posluževala tudi Stalinova ekipa, ki se je formirala v boju za oblast z znotrajpartijsko opozicijo. Leninova prepoved frakcionaštva je bila zgolj formalna – v dvajsetih letih so bile v sovjetskem političnem življenju prisotne številne skupine, ki so zagovarjale docela drugačne pristope h gradnji proletarske države. Tabor Trockega ali levica se je zavzemala za razvoj centralnega planiranja in pospešitev industrializacije, desničarji, kot je bil Nikolaj Buharin, pa so zagovarjali zmernejše ukrepe in previdnost v odnosu s kmečkim prebivalstvom. V dvajsetih letih je Stalinova ekipa zagovarjala stališče desnice.

A kaj je Stalinove sodelavce razlikovalo od privržencev drugih partijskih veljakov? Kot Stalin tudi ostali člani ekipe niso bili kozmopolitski intelektualci, kot so bili na primer privrženci Trockega. Večina Stalinovih sodelavcev ni nikoli prestopila meja Sovjetske zveze, niso bili vešči zahodnoevropskih jezikov, sploh pa niso bili teoretiki. Člani ekipe so imeli delavsko ozadje, večinsko pa so bili Rusi, Armenci in Gruzijci. Edini Jud v ekipi je bil Lazar Kaganovič, ki je pred tem prav tako pripadal Leninovi frakciji. V svojih vrstah je Stalin imel predvsem sposobne birokrate, kot je bil poznejši zunanji minister Vjačeslav Molotov. Njihovi nasprotniki so jih zaradi neizobraženosti pogosto zbadali. Trocki je Molotova v eni od debat v politbiroju tako označil za »brezdušnega partijskega birokrata, kakršni s svojimi kamnitimi zadnjicami zdrobijo vse oblike svobodne pobude in svobodne ustvarjalnosti«.

Stalinovi nenavdahnjeni aparatčiki so se dobro zavedali svojih pomanjkljivosti, Molotova je občutek manjvrednosti ob izobražencih ‒ teh je kot dolgoletni zunanji minister srečal veliko ‒ spremljal skozi celo življenje. A ekipa je bila delavna in vešča zarotniških tehnik. Manko teoretske omike in skupnih političnih prepričanj jih ni oviral v učinkovitem izigravanju opozicijskih taborov. Eden za drugim sta bila poražena Trocki in drugi Stalinov tekmec za vodstvo v partiji, vodja Kominterne Grigorij Zinovjev. Stalinovi konkurenti so padali postopno, po metodi »doziranja«. Namesto da bi Stalin nasprotnike uničil z eno potezo, jih je postopoma izključeval iz procesov odločanja. Fitzpatrick pravi, da se je te metode prvič poslužil med letoma 1924 in 1925, ko se je začela sestava politbiroja dobivati brez Trockega na ločenih sestankih. Izključitvi iz politbiroja je sledila izključitev iz centralnega komiteja in naposled še iz partije. Tovrstnega postopnega pristopa se je Stalin posluževal iz previdnosti. Člani ekipe bi lahko odstranitvi kakšnega nasprotnika ugovarjali, zato je postopno »doziranje« vodji omogočalo, da pri izločanju popusti, če bi nezadovoljstvo sodelavcev postalo preveliko. Obenem pa je počasno zastrupljanje izločence držalo v negotovosti in jih sesulo v živčne razvaline, ki so vodjo na koncu prosile za odpuščanje.

Ko je ekipa opravila s čiščenjem partijskih kadrov, je odvrgla desničarski plašč in se lotila sunkovite modernizacije. Leta 1928 je bila ukinjena nova ekonomska politika, ki je do neke mere ohranjala obstoj zasebnega sektorja. S prvim petletnim programom pa se je začela pospešena industrializacija in kolektivizacija malega kmetijstva. Stalin se je tako oddaljil od desnih politikov – sprl se je z nekdanjima prijateljema Buharinom in Mihajlom Tomskim, ki sta svoj konec srečala pred strelskim vodom. Ta je v tridesetih kot konec postopka doziranja nadomestil izključitev iz partije. Ko je ekipa konec dvajsetih let utrdila svoj položaj v partiji ter se lotila industrializacije in kolektivizacije, je bila večina njenih članov premeščena na vodstvene položaje v gospodarstvu in vladi. Z izjemo Mihaila Kalinina, partijskega starešine, ki je bil formalni voditelj sovjetske države že v Leninovem času in je funkcijo opravljal do smrti leta 1946, so bili člani ekipe vsestranski birokrati, lahko bi jim rekli kar operativci. Člani so zastopniške položaje v različnih gospodarskih panogah pogosto menjali, sam Stalin pa je nad institucionalnim okvirom bdel kot razsodnik. Do institucionalnih interesov je bil nezaupljiv, kot pravi Fitzpatrick, je menil, da birokracije vedno zahtevajo bistveno več, kot potrebujejo. A da je lahko deloval kot mediator med interesi različnih panog, je od sodelavcev pričakoval zagreto zagovarjanje interesov njihovih področij. Po Stalinovem mnenju je bilo institucije treba priganjati in nadzirati, saj same vedno skušajo omiliti izpolnjevanje radikalnih ukrepov. Kot se je izrazil, ko je slišal za predlog, da bi kulakom povrnili državljanske pravice: »Prav vedel sem, da se bodo morali ti malomeščanski in filistrski bedaki splaziti v to mišjo luknjo.«

Člani Stalinovega notranjega kroga so v tridesetih letih tako obvladovali ključna gospodarska področja in glavne vladne sektorje – gospodarsko planiranje, železnice, težko industrijo in preskrbo s hrano. Zaradi zastopanja interesov posameznih področij je med člani ekipe nemalokrat prihajalo do nesoglasij, a so bila ta za vodjo ekipe sprejemljiva. Za ideološka in osebna nesoglasja pa v ekipi ni bilo prostora. Kalinin, ki je bil v dvajsetih letih blizu desničarjem in je bil v javnosti znan kot prijatelj kmetov, tako ni nasprotoval levičarski, maksimalistični modernizaciji gospodarstva.

Stalina pa je posebej motilo, če so bili člani ekipe popustljivi do družinskih članov, znancev ali lastnih kadrov. Voditeljev sonarodnjak Sergo Ordžonikidze, ki je od leta 1932 do 1937 vodil ministrstvo za težko industrijo, je na svojem področju veljal za posebej uspešnega voditelja. Podrejeni so mu pripisovali zasluge za nagel razvoj sovjetske industrije v prvi polovici tridesetih, sam pa se je trdovratno zavzemal za vse podrejene, ki jih je preganjal NKVD. Zavzemanja za uvrstitev lastnega področja na prioritetni seznam so že bila sprejemljiva, nekaj povsem drugega pa je bilo zavzemanje za lastne kadre. Tovrstne intervencije v delovanje vzvodov oblasti so bile v ekipi posebej nezaželene – zvestoba članov skupnemu cilju je bila pomembnejša od zvestobe lastni stroki. Ordžonikidze je na koncu prekršil temeljno ekipno pravilo, ki ni dopuščalo branjenja lastnih družinskih članov. Ko je njegovega brata aretiral NKVD, so Ordžonikidzejeve prošnje za izpustitev pri Stalinu naletele na gluha ušesa. Njegov odnos z ekipo se je poslabšal, leta 1937 pa je neposredno po sporu s Stalinom naredil samomor.

Neuspeh Ordžonikidzejevega zavzemanja za osvoboditev njegovega brata v delovanju ekipe ni bil osamljen primer. Konec štiridesetih let je antisemitski val odnesel Polino Žemčužino, Molotovo ženo, ki je tudi sama zasedala visoke partijske položaje, med drugo svetovno vojno je bil zaprt sin Anastasa Mikojana. A vendarle se samomor Ordžonikidzeja zdi presenetljiv, če v obzir vzamemo skoraj prijateljsko vzdušje, ki je v ekipi vladalo v dvajsetih in prvi polovici tridesetih let. Člani ekipe so se tedaj skupaj s partnerkami, ki so bile tudi same partijske funkcionarke, družili po kremeljskih stanovanjih in dačah.

Odločilno spremembo v ekipnih odnosih je leta 1934 prinesel umor vodje leningrajskega partijskega komiteja in Stalinovega tesnega prijatelja Sergeja Kirova. Po umoru je NKVD, sprva pod vodstvom Genriha Jagode, nato Nikolaja Ježova in na koncu Lavrentija Berije, začel izvajati poostreno preganjanje političnih osumljencev, ki je leta 1937 kulminiralo v montiranih procesih in velikih čistkah.

Četudi člani ekipe niso uživali popolne varnosti, jih je večina v primerjavi z ostalimi akterji sovjetske politike obdržala glave. Pred velikimi čistkami so imeli člani ekipe občasno pravico, da se zavzamejo za podrejene ali družinske člane, a v času poostrenega preganjanja političnih nasprotnikov je bila ta pravica zamrznjena. Politbiro je sprejel odločitev, ki je članom prepovedovala vmešavanje v delo NKVD-ja, obenem pa so se zavedali, da v boju s sovražniki niti sami nimajo imunitete.

V času velikih čistk so bili člani ekipe tako njihovi izvajalci, obenem pa potencialne žrtve. V čistke so bili vpleteni skoraj vsi. V montiranih procesih je bilo od njih pričakovano, da pričajo proti svojim podrejenim. Ko se je leta 1939 po petih letih poostrenega preganjanja političnih osumljencev naposled sestal osemnajsti partijski kongres, je bila med delegati zgolj petina tistih, ki so se v partijo včlanili pred vojno. Na prejšnjem kongresu, ki je potekal leta 1934, je bilo starih delegatov kar štiri petine. Mikojan je pomlajeni kongres nagovoril rekoč, da so od zadnjega kongresa: »uspeli odkriti in uničiti žarišča kontrarevolucije, odstraniti okužena mesta v telesu naše partije, zaradi česar je partija postala še močnejša, bolj zdrava in vplivna ter združena okrog svojega centralnega komiteja in tovariša Stalina, kot je bila kdaj koli prej.« Kult osebnosti v stalinističnem obdobju je sicer v večji meri res temeljil na poveličevanju Stalinovih dosežkov, a v času pred drugo svetovno vojno so bili velike pozornosti deležni tudi preostali člani ekipe. O njihovih dosežkih so redno poročali časopisi, po njih so bili imenovani kraji, tovarne, kolhozi in inštituti, opevale pa so jih tudi številne pesmi.

Dokončna utrditev položaja ekipe v partiji je terjala visoko ceno. Čistke so zdesetkale kadre rdeče armade, ki še ni bila pripravljena na obrambo države pred agresorji. Sovjeti so vedeli, da jih v bližnji prihodnosti čaka vojna z Nemčijo, proti kateri se je Sovjetska zveza odločno angažirala v protifašističnem boju. Kominterna je leta 1935 spremenila svojo usmeritev – ni več obračunavala s socialdemokrati, temveč je začela zagovarjati politiko ljudske protifašistične fronte. Sovjetsko vodstvo je jezila neodzivnost zahodnih držav ob nacističnih teritorialnih ambicijah in nezanimanje zahodnjakov za možnost protifašističnega zavezništva. Tako so Britanci leta 1939 na počasni ladji v Leningrad na pogajanja poslali nekega drugorazrednega diplomata in Sovjetom je prekipelo. Avgusta 1939 je bil tako z Nemčijo podpisan pakt o nenapadanju Molotov-Ribbentrop, ki je bil nujen za pridobitev dodatnega časa za modernizacijo vojske. Ob nemškem napadu na Poljsko je Sovjetska zveza zavzela drugo polovico države, priključila si je tudi baltske države, vojno s Finsko pa končala s klavrnim premirjem.

Res je, da je nenaden nemški napad na Sovjetsko zvezo Stalina presenetil. Rdeča armada je bila ohromljena zaradi Stalinovih zahtev, da ne sme biti nasedanja na provokacije – tako je bila večina letalstva uničena na tleh, vojska in prebivalstvo pa so cepali kot muhe. Stalin se je v prvem tednu napada umaknil na svojo dačo in se ni oglašal na telefonske klice. Fitzpatrick poudarja, da je Stalin morda mislil, da ga bo ekipa odstavila. V času voditeljeve odsotnosti so člani pod začasnim vodstvom Molotova ustanovili nov vojni organ – Državni obrambni komite –, ki naj bi ga vodil Stalin. Ko ga je ekipa nenapovedano obiskala, se je odzval skromno in se strinjal s prevzemom vodstva novega organa, ki je v vojnem času nadomestil politbiro, a so ga prav tako sestavljali člani ekipe.

V prvih letih vojne se je v ekipi obnovil model kolektivnega vodstva iz časa prve petletke. Člani ekipe so bili ponovno zadolženi za posamezna področja, pri katerih so lahko delovali avtonomno. Odnosi z vodjo so bili dobri, njegovim sodelavcem ga je pogosto uspelo prepričati, da spremeni svoje odločitve. Kljub katastrofalnim porazom v prvih letih vojne se ni zdelo, da bi stalinistično vodstvo kadarkoli ogrožala notranja opozicija. A ko se je vojna sreča obrnila v korist Sovjetov, se je spremenilo tudi Stalinovo obnašanje. Člani ekipe so začeli opažati, da postaja vedno bolj aroganten in muhast, maršal Georgij Žukov pa je menil, da je Stalin postajal ljubosumen na svoje vojaške poveljnike.

Zaradi pozitivnega povojnega vzdušja in dobrih izkušenj s Stalinom v kolektivnem vodstvu so si člani ekipe obetali ponovno vzpostavitev »demokratičnih praks« političnega sistema dvajsetih let. A kaj kmalu se je izkazalo, da se bo Sovjetska zveza povrnila k samovoljni represiji tridesetih let, zunanjo politiko pa so obvladovali hladnovojni odnosi. Četudi Fitzpatrick poudarja, da je Stalin ob sprejemanju odločitev želel odobravanje ekipe, njeni člani sami niso podajali predlogov, ki bi bistveno odstopali od voditeljevih načrtov. To izpostavljamo predvsem zato, ker je bila večina članov ekipe osebno naklonjenih reformizmu. Vendar so se podredili Stalinu. Dozdeva se nam, da Fitzpatrick interpretacijam, ki zagovarjajo Stalinovo samodrštvo, vendarle ne odvzame vse veljavnosti. Tudi če je Stalin želel dajati vtis, da je ekipni igralec, je vendarle na koncu obveljala njegova volja.

V povojnih letih je Stalin ekipo začel pomlajevati s člani, izobraženimi v letih po oktobrski revoluciji. Eden od teh je bil ekonomist Nikolaj Voznesenski, ki je svoj čas veljal za Stalinovega naslednika. V Voznesenskem in ostalih mlajših članih je stara garda videla arogantne konkurente, ki bi se jih utegnili znebiti, in tako se je med člani ekipe začela konspiracija. Konec štiridesetih let se je zgodila nova čistka – tako imenovana leningrajska zadeva, ki je bila odziv na domnevno zaroto nekaterih pripadnikov leningrajskega partijskega komiteja. V čistki je svoj konec dočakal tudi vzhajajoča zvezda Voznesenski.

Poznejši vodja Sovjetske zveze Nikita Hruščov je sumil, da so imeli pri leningrajski zadevi prste vmes Berija in ostali pripadniki stare garde, ki so v tem času že izgubili Stalinovo naklonjenost. Ko je voditelju v petdesetih letih začelo pešati zdravje in je vse več dela opravljala ekipa, je postajal vse bolj nezaupljiv. Fitzpatrick kot možen razlog za voditeljevo paranojo izpostavlja samovšečnost, zunanjemu ministru Molotovu naj bi tako zavidal pozornost, ki so mu jo v povojnih letih posvečali zahodni mediji. Prikazovali so ga kot reformističnega naslednika starega Gruzijca, ki bo Sovjetsko zvezo zbližal z Zahodom. Tako je dolgoletnega sodelavca z doziranjem začel izločati iz ekipe, čemur pa so se drugi člani ekipe uprli. Ko ga ni več vabil na ekipna druženja, ki so takrat že potekala v obliki prisilnega popivanja do poznih nočnih ur, so diskreditiranega člana o druženjih obveščali ostali člani ekipe. Ko je Molotov z drugim diskreditirancem Mikojanom nepovabljen prišel na voditeljevo rojstnodnevno zabavo, ju je ta kot ostale člane sicer lepo pozdravil, vendar jima je preko Hruščova čez nekaj dni sporočil, da je jezen, ker sta prišla: »Ni več vajin tovariš, zato noče, da bi prihajala k njemu.«

Fitzpatrick izpostavlja poskus izločitve Mikojana in Molotova kot primer neuspešne izvedbe taktike doziranja. Meni, da je njun primer jasen indikator moči Stalinovega ožjega kroga, ki ni bil zgolj tolpa kimavcev rdečega carja. V zadnjih letih Stalinovega življenja je ekipa prevzemala vedno več odgovornosti, saj je bil voditelj pogosto odsoten za daljša obdobja. Po njegovi smrti leta 1953 je ekipa kolektivno prevzela oblast in odpravila številne ukrepe, ki so bili uvedeni v stalinističnem obdobju. V tem času so bili člani ekipe zelo občutljivi na pretirano ambicioznost svojih kolegov. Berija, ki je med drugim pomilostil številne »sovražnike ljudstva«, vzporedno s političnimi nasprotnikimi obsojene v tridesetih letih, in v neruskih republikah izvajal pospešeno politiko derusifikacije, se je izkazal za preveč ambicioznega reformatorja. Povrh vsega pa je z bogokletnimi izjavami: »Socializem?! Kakšen socializem? Nehati bi morali brezglavo čvekati o socializmu v Nemčiji!« jezil staro gardo ekipe.

Ker ni spoštoval nenapisanih načel kolektivnega vodstva, je bil nekdanji šef NKVD-ja, ki se je po Stalinovi smrti prelevil v skrajnega reformatorja, na koncu aretiran zaradi izdaje in usmrčen. Po smrti je poleg nekdanjega šefa postal priročen grešni kozel za teror stalinističnega obdobja, medtem ko so si ostali člani lahko lastili zasluge za razsvetljevanje zločinov stalinizma. Že nekaj let po Berijevi smrti pa se je nad večino v ekipi vendarle uspelo povzdigniti Hruščovu, ki je člane drugega za drugim izločil iz političnega življenja. Hruščov se je pregovorno obdajal s kimavci, a Fitzpatrick se ne strinja s prevladujočim prepričanjem, da se je z njegovim vzponom sovjetski sistem vrnil v naravno stanje – »osebno diktaturo«, ki ji pomaga partija. Prav z očitki o kršitvah norm kolektivnega vodenja so se Hruščova leta 1964 lotili Leonid Brežnjev in njegova ekipa ter ga naposled odstavili.

Tudi Brežnjev in poznejši voditelji naj bi po Fitzpatrick oblast izvajali s pomočjo delovnih skupin, v katerih naj bi bil voditelj prvi med enakimi. A četudi priznavamo tezo o kolektivnem vodstvu kot naravni obliki udejanja oblasti, se zdi, da je ekipno dinamiko prav v stalinističnem obdobju narekovalo samodrštvo prvega, ki je bil daleč nad enakimi. To priznava tudi avtorica, ko pravi: »Ekipe so kolektivi, kar pa ne pomeni, da morajo biti demokratične in da njihovi kapetani ne morejo postati diktatorji.« V ekipi, ki je po smrti dosmrtno nesmrtnega vodje izvedla tranzicijo, je že leta pred prevzemom oblasti vladal konsenz o nujnosti reforme stalinistične ureditve države, ki so jo člani naposled izvedli. Dokler pa so bili pod jarmom prvega med enakimi, so delovali skladno z njegovimi načrti, čeprav so jih mestoma sicer lahko zavirali. Tako se Stalinova ekipa konec koncev ni bistveno razlikovala od posvetovalne skupine. Stalin pa v njihovi družbi ne od rdečega carja. Pod Stalinom so člani delovali kot stalinisti, po Stalinu pa kot reformisti.

Oddajo je pripravil Tibor. Lektoriral je Aleš. Tehniciral je Toljo. Brala sva Biga in Schwa.

___

foto: DALL·E 2 in predelava