Kvir SK8

Skejtanje naj bi od nekdaj veljalo za dejavnost, ki se upira institucionaliziranim normam, ki hodi po tanki meji med izjemno nevarnostjo in samopoškodovanjem ter se nikoli ne podreja avtoriteti. Zelo zanimivo je, kako lahko tako navidezno odprto in trdoživo skupnost pretrese obstoj skejterk, ki so pripadnice LGBTQI+ skupnosti. V današnjem Objektu meseca se bomo torej posvečale skejtanju na obrobju, specifično temu, kako znotraj urbane aktivnosti živi kvir skupnost, kako se njene prakse razlikujejo od »mainstream« skejtanja in kaj bi lahko problematizirale.

Kvir skejtanje je resnično vzniknilo šele v zadnjih letih. Septembra 2016 je profesionalni skejter Brian Anderson v dokumentarnem filmu za Vice Magazine delil svojo zgodbo. Ta trenutek ima resnično velik pomen, saj se je pred sedmimi leti Anderson javno razkril in tako postal prvi javno prepoznan skejter, ki je bil odprto kvir.

Šestindvajsetminutna izpoved je bila sprejeta relativno dobro, deloma tudi zaradi njegovega kultnega statusa znotraj skejt scene. Anderson je leta 1998 postal skater of the year, s čimer si je prislužil najbolj prestižno nagrado, ki jo od leta 1990 vsako leto podeljuje Thrasher magazine. Dokumentarec je bil prav tako poln izjav velikanov skejt industrije, ki so pripovedovali o tem, kako so vedeli o Andersonovi »skrivnosti« in kako je to vplivalo na njihovo dojemanje ali odločanje v povezavi z njegovo kariero.

Skejterji so torej zares začeli razmišljati o pripadnikih kvir skupnosti šele, ko so ugotovili, da je eden njihovih najljubših skejterjev gej. Nekaj mesecev po objavljenem prispevku je Jeffrey Cheung, ki ga je navdihnila Andersonova izpoved, začel s projektom, ki ga je poimenoval Unity skateboards. Deloval naj bi kot platforma za spodbujanje, grajenje in kultiviranje kvir skejtanja. Unity še vedno deluje v tem duhu, po Združenih državah redno prirejajo dogodke, ki združujejo kvir skejterke, letos so se oglasili celo v Evropi.

Kmalu za tem je Unity ustvaril tudi svojo lastno skejt znamko There skateboards, ki je bila prva izključno kvir naravnana znamka desk. Sledila ji je še Glue skateboards, ki jo je skupaj z nekaj prijatelji ustanovil Leo Baker, ki velja za enega prvih resnično prepoznanih trans skejterjev. Središče kvir skejtanja je še vedno v Ameriki, kjer je načeloma koncentrirana velika večina skejt industrije. Kljub temu lahko opazimo različne skupine in društva, ki se trudijo kultivirati skejt sceno tudi v Evropi, na primer v Malmu, v Parizu in v Insburgu. Kakšne so bile njene prve izkušnje s kvir skejt sceno, nam opiše profesionalna skejterka Arin Lester.

Izjava

Pri nas še čakamo, da scena vzklije; naj bo tudi to besedilo neke vrste klic in poziv vsem kvir osebam, ki jih zanima skejtanje. Toda zakaj točno sploh govorimo o nečem, kot je kvir skejtanje? Ali je res tako zelo drugačno in pomembno? Od mainstream skejtanja se loči v dveh zelo pomembnih aspektih. Prvi je skupnostni vidik, kvir skejterska scena je mnogo bolj povezana, se trudi aktivno vključevati nove člane in je veliko manj fokusirana na konvencionalne rolkarske sposobnosti. Drugi vidik se nanaša na sam izraz, videz in umetnost, ki jo kvir skejt skupnost proizvaja. S svojo reinterpretacijo posameznih rolkarskih konvencij pripadnikom kvir skupnosti uspeva ponovno definirati, kako bi skejtanje moralo delovati.

Skupnost je pri skejtanju venomer igrala ključno vlogo. Zaradi urbane narave dejavnosti in relativno majhne številčnosti njenih udeležencev so se zelo hitro začele tvoriti male skupinice, ekipe ali »crewi«. Čeprav je skejtanje dejavnost, ki jo načeloma posameznica izvaja sama, je potreba po izmenjavi navdušenja nad sfuranimi triki in medsebojno podporo skoraj univerzalna. Skejtanja se skoraj ne da misliti v socialnem vakumu, saj je medsebojna interakcija neizbežna. Deljeni skupni prostori za skejtanje in želja po snemanju in ustvarjanju skejt filmov posameznico prisilita v to, da se na neki točki zbliža z ostalimi.

Še ena izmed specifik skejterske skupnosti je ta, da je zelo tesno povezana. K temu prispevata dva glavna dejavnika. Prvi je sama objektivna zahtevnost dejavnosti. Da nekdo napreduje v skejtanju, mora vanj vložiti sorazmerno več časa kot v kakšno drugo aktivnost, napredek je zelo počasen in mnogokrat vključuje tudi boleče padce in poškodbe. To je dovolj, da mnoge odbije od tega, da bi sploh poskusile ali pa jih na eni ali drugi točki v postopku učenja odvrne od nadaljevanja. Rezultat tega je skupnost vztrajnih posameznic, ki druga za drugo vedo, da so v dejavnost vložile ogromno časa in truda, saj do nje premorejo veliko ljubezni.

Drugi dejavnik pa je neposredna posledica prvega. Zaradi majhne številčnosti pripadnikov skupnosti se ta odmakne in navzven zapre. Postane navidezno nedostopna in izoblikuje se neke vrste »gatekeeping«, vratarji pa so vsi člani skupnosti. Mnogi argumentirajo, da je to eden izmed ključnih faktorjev, da so skejterske skupnosti tako povezane, ker ne tolerirajo ničesar, kar ni v skladu z njihovimi načeli. Tu pa se kot navadno zataknemo, ker je ključno, kdo je tisti, ki ta načela piše in kdo jih uveljavlja.

Vratarjenje bi bilo v idealnem svetu videti tako, da bi pripadnice vsakič, ko opazijo nespoštljivo vedenje, toksičnost in slabe namere, to obsodile. S tem bi se znotraj skupnosti takšno vedenje sčasoma izkoreninilo, saj bi bili pripadniki, ki to prakticirajo, izločeni ali prešolani. V realnosti vratarjenje mnogi razumejo na popolnoma drugačen in mnogo bolj problematičen način. Namesto da bi zavračali pripadnike, ki se neprimerno vedejo, izključujejo začetnice, ženske in pripadnice kvir skupnosti. Tu se pokaže, da je skejtanje še zmeraj izrazito moško dominirana aktivnost.

To je zelo jasno razvidno na vseh ravneh skejtanja, če nanj gledamo kot na šport, hobi ali svojevrstno subkulturo. Količina potencialnih skejterk, ki so bile odvrnjene od dejavnosti zaradi njene ne-inkluzivne narave, je izredno visoka. Svojo izkušnjo z nami deli Johanna Mühlbacher,  ena izmed članic in ustanoviteljic FLINTA skejt skupine Boobiebrettler.

Izjava

Podobno kot na ženske skejterska skupnost gleda tudi na pripadnice kvir skupnosti. Obe skupini si še vedno poskušata izboriti svoj prostor v skejterski kulturi in industriji. Kot pravi Johanna, se v zadnjih letih stanje izboljšuje, a smo še zmeraj zelo oddaljene od tega, da bi bili ti dve skupini rolkark tretirani enakovredno kot njihovi moški vrstniki.

Če se za trenutek posvetimo še delovanju skejterske industrije, lahko opazimo, da tudi tam ni prav dosti bolje. Število profesionalnih skejterk je v primerjavi z moškimi, ki jim skejtanje predstavlja zaposlitev, znatno manjša. Podobno, a še bolj potencirano to lahko opazimo pri kvir skejterkah.

Glavna kulturna produkcija skejterske skupnosti je vedno bil skate video. Ima svojo specifično formo in pravila. V njem posameznice skejtajo na glasbeno podlago, njihove trike pa spremljajo posnetki prijateljev in druge izvirne vizualije. Videi so osrednjega pomena tako za skejtersko industrijo kot za širšo skupnost, a igrajo v obeh primerih zelo različne vloge. Homie video ali video, ki ga posname skupina prijateljev oz. lokalni crew, je namenjen predstavitvi njihovega pogleda na skejtanje, njihovega izraza in njihovih lokalnih spotov. Navadno je fokus predvsem na povezovalnem elementu, ti videi so izraz ljubezni do same dejavnosti.

V skejterski industriji pa skejt video igra vlogo pomembnega sredstva za doseganje različnih položajev. Sprva kot predpogoj, da skejterko sploh opazijo različne firme oz. sponozorji. Sponsor me tape je uveljavljen del zgodovine in do neke mere tudi današnje prakse. Ko skejterka enkrat skejta za določen brand, naj bo to korporacija, ki zalaga skejt deske, kolesa, podvozja, čevlje, oblačila ali karkoli drugega, je pričakovano, da zanje snema videe oz. skejt parte.

Da nekdo v skejtanju lahko postane profesionalec, torej je za svoje skejtanje plačan, pa mora slediti zelo ustaljeni praksi. V javnost mora izdati vsaj enega, ne škoduje, če več, svojih skejt videov, nato pa ga njegov deck brand, torej firma, ki skejterko zalaga z deskami, preseneti s pro deckom. Pro deck je deska, na kateri piše skejterkino ime in priimek, to je znak, da je nekomu resnično uspelo. Skejt industrija deluje na način, da producira skejt videe, v katerih lahko ljubiteljice skejtanja opazujejo svoje najljubše proje. Ker jih njihovo skejtanje navduši, tako kupijo njihove produkte, na primer deske, kolesa, podvozja, ležaje, čevlje ali oblačila z njihovimi imeni.

Zato je skejt video osrednji element tako skejterske kulture kot same industrije. Kako pa ga kvir skejterke vzamejo v svoje roke in ga reapropriirajo? Najprej moramo našteti nekaj osnovnih elementov oz. se posvetiti načinu, na katerega so strukturirani. Do neke mere je skejt part, izsek videa, v katerem skejta določena oseba, neke vrste nastop. V njem skejtrka izraža predvsem svoje skejterske sposobnosti, obenem pa tudi svojo lastno kreativnost in svoj zorni kot, s katerega gleda na skejtanje. To lahko stori z izborom trikov, selekcijo lokacij, na katerih bodo ti triki izvedeni, z glasbeno podlago in z oblačili, ki jih med določenim trikom nosi.

Vse naštete elemente kvir skejterke spretno uporabijo, da bi nasprotovale konvencijam dosedanje skejt scene. V skejt videe vključujejo veliko večji del skupnosti, ne glede na posamezničin nivo znanja ali dovršenost trikov. Vsak je dobrodošel, da prispeva s svojim skejtanjem. Tako je na primer ekipa There skateboards veliko večja in manj strogo definirana kot zasedba katere bolj znane in uveljavljene skejterske entitete. Nadaljuje Lester.

Izjava

Praviloma je glasba, ki jo skejterka uporabi v svojem partu, precej pomembna; ne sporoča le njenega glasbenega okusa, temveč pogosto tudi to, kako se želi predstaviti publiki. V kvir skejt videih je precej pogosta uporaba hyperpopa, glasbenega žanra, ki ga večinoma producirajo pripadnice kvir skupnosti same. Eden izmed prvih, ki je skejtal na komad The Walls Are Closing In avtorice Laure Les, je bil Chandler Burton v lanskoletnem videu Ruining skateboarding, ki ga je posnela ekipa There skateboards. Video nosi ogromno težo, saj je to prvi full length, ki je vključeval zgolj kvir skejterke – torej video daljšega formata okoli ene ure, kakršni so v skejterski kulturi načeloma cenjeni kot najbolj čista in razvita verzija skejt filma.

Poleg glasbene selekcije smo v videu lahko zasledile tudi druge subverzivne vložke. Kien Caples, nebinarna transfeminilna oseba, je na primer med skejtanjem skoraj izključno nosila krila, kar je načeloma videno kot nepraktično in neumno, vendar je to popolno sovpadalo z njenim načinom skejtanja. Morda najbolj jasen in nazoren primer je, ko je Chandler Burton skejtal v dregu, neizpodbitni kvir izrazni formi. Burton tudi v svoji lastni produkciji pod imenom Bottom feeder spaja dreg in skejtanje, rezulati pa so čudoviti in nadvse unikatni.

S svojimi estetskimi in umetniškimi odločitvami tako poskušajo pripadnice skupnosti pokvirti tudi obliko in videz skejt videa, glavnega kulturnega produkta skejt skupnosti. Podobno kot druge firme v industriji poskušata tudi There in Glue producirati svoje lastne videe, ki bi lahko imeli vpliv na širše občinstvo. Izdajata pa tudi izrazite kvir skejt produkte, na primer deske, na katerih so upodobljena trans telesa, ali majice z napisom »all fags go to heaven«. Kvir tematike in sporočila se tako počasi, a vztrajno širijo tudi skozi samo industrijo.

Na žalost pa je center kvir skejt kulture, tako kot tudi same industrije, še vedno Los Angeles oziroma Združene države Amerike. Ker je kvir skejtanje še tako novo in se počasi širi, nismo bile v Evropi deležne še skoraj nobenih kvir skejt videov. Kot eno izmed izjem lahko izpostavimo ekipo Boobiebrettler. Kakšna je razlika v produkciji skejt videov med Slovenijo in Avstrijo, deli Johanna.

Izjava

Obstoj kvir skejterk je torej neizpodbiten. Njihova želja po izražanju in ustvarjanju je jasna, v dejavnost pa vliva nove poglede in prakse. Če je skejtanje od nekdaj pomenilo upiranje proti institucionaliziranim normam, potem je kvir skejtanje najbolj radikalen glas znotraj te kulture. Upira se rigidnim pričakovanjem in sistemom znotraj lastne skupnosti, da bi izboril prostor za vse, ki ga drugače ne bi imele.

Furala je Lea, tehniciral je Budiz, brala pa Pia in Biga.

Foto: @big_nakie