Mixed Media
"Mixtio, mixtum, mixtura, smeša, mešavina, bućkuriš, umešanost, složenost, raznovrstnost, raznolikost, metež; media, medium, srednji stepen, sredina, okolina, sredstvo, ono što se nalazi u sredini ili što predstavlja sredinu, sprovodnik svetlosti, posrednik između ljudi i duhova u spiritizmu, stanje koje stoji između radnog i trpnog u grčkoj gramatici, medijevalan - srednjevekovni, Mediala."
*****
Na pisalni mizi mi leži lastnoročno fotokopiran izvod knjige Mixed media hrvaško-srbskega neoavantgardista in kasneje v Berlinu in Rovinju živečega pisatelja Bora Ćosića. Izvornik sem našel v NUK-ovem arhivu leta 2005 med pisanjem diplomske naloge o poeziji slovenskega neoavantgardnega gibanja OHO. Samizdat je bil na hrbtni strani zvezan kar z barvno vrvico. Fotokopirane strani sem štorasto obrezal in vtaknil v moder fascikel, ki je pred tem verjetno vseboval računovodsko papirologijo. Ob robovih strani se bohotijo nekakšne risbice, s katerimi sem si dvigoval razpoloženje med preddiplomsko melanholijo. Na mizi desno od modrega fascikla se bohoti nova izdaja Mixed media, izdana leta 2010 pri takratni beograjski izpostavi Založbe V.B.Z. – s početverjenim številom strani, črnimi platnenimi platnicami in naslovom, napisanim z ogromnimi črkami. Na tej točki vam bo, drago poslušalstvo, verjetno jasno, da moja z obema knjigama in ostalo pisarniško šaro nastlana miza sodi v kontekst mešanega medija, kot ga razume Ćosić. In da je moja uporaba avtobiografskih anekdot, v katerih naštevam to in ono, namerna, saj je to tudi metoda knjige, o kateri je govor. Ker je v knjigi tudi mnogo citatov, nadaljujemo s citatom iz knjige.
*****
"Duchamp, koji je opet savim “šviterovski” izmislio “tavanicu od vreća ugla” i tako dalje, »za svoje prijatelje izradio je jedno ručno koferče, umnoženo u 300 primeraka, u kome su reprodukovana sva njegova glavna dela: pravi mali pokretni muzej. U njemu se nalazi, kao uspomena izbeglice, i jedna staklena ampula sa pedeset kubnik santimetara pariskog vazduha.« Ovo je svakako prvi primjer “paketskog” aranžiranja umetnosti, mada se nešto slično možda nalazi već u antičkim urnama koje, poleg delova “vlasnika”, istovremenu sadže i ponešto artističkog materiala. U savremenom svetu, međutim, dišanovskom muzej-koferčetu najbliži je neseser, takođe jedna “antologija”, sada već “profanih”, prvenstveno toaletnih pojedinosti, koju, opet, fluksusovci sa svoje strane uzimajo za početnu inspiraciju pakujući i proizvodeći sopstevene kutije. U ovim duhovnim obrocima, nalik američkim vojničkim porcija-paketićima “Doručak”, “Ručak”, “Večera”, mogu se naći tekstovi, delovi nerazvijenih filmova, zabeležke i šare od isečenih hartljica, mudro dozirana sadržina, gotovo sve što je potrebno savremenom čoveku za jedan “mentalni obrok”, za utoljenje jedne unutrašnje gladi."
*****
Mixed media ni knjiga o mešani tehniki, Mixed media JE mešana tehnika. Na straneh so nanizane pomenske enote. Nekatere so v dolžini kratkega odstavka, druge dolgega, tretje se vlečejo čez nekaj strani. V novi izdaji je oblikovalska skupina Škart te enote tudi prostorsko razgibala in poslala naše oko v cikcakasto potovanje po knjigi. Pompozno platnico pa so prevzeli po letrasetu, ki ga je za izvornik oblikoval »100% nestrokovnjak Branko Vučićević«. Ali povedano drugače – knjiga nima pripovedne linije, niti se ne razvija skozi argument, temveč so posamezna vsebinska polja nekako asociativno zmetana skupaj iz manjših enot. Vsebina teh enot pa opisuje pojave in umetniška dela s prav tako kolažno strukturo.
*****
NEKOLIKO NOVIH ONOMATOPEJA - iz prakse novog stripa
"SCREEK - auto na krivini, VAMP - auto u požaru , ROARR - sudar, STRAP - skidanje-bučno-haljine sa žene, PUMSLAM - besno zalupljena vrata, VLAMM - giljotina u akciji, TUMB - glava koja leti, BONK - glava koja se otkotrljala u publiku."
*****
Jasno je, da se nahajamo v neoavantgardi. Najprej zato, ker Ćosić detaljno popiše in analizira vse njene relevantne predhodnike iz historične avantgarde – Merz interiere iz papirnatih kolažev Kurta Schwittersa, dadaistične nastope v Cabaretu Voltaire, slike nesmiselnih strojev sprva kubističnega slikarja Francisa Picabie, ready made objekte Marcela Duchampa, instalacije Marcela Duchampa, obnašanje Marcela Duchampa in risanje brčic na razglednici Mona Lize. Drugič, navede glavne neoavantgardne zvezdnike – hepeninge Allana Kaprowa, v konzervo zapakirani drek Piera Manzonija, gibajoče se mašine-skulpture Jeana Tinguelyja, 4 minute in 33 sekund tišine Johna Cagea, načrt za pregraditev ulice v Parizu s prostorsko instalacijo Christa ter partiture za izvajanje gibanja Fluxus. Sledijo heroji jugoslovanske neoavantgarde, kot so filmski režiser Dušan Makavejev in Zagrebški festival žanrskega filma GEFF, ki je potekal med 1963 in 69, nato slovensko gibanje OHO, daljše dele pa posveti srbskemu soborcu Vladanu Radovanoviću, s katerim je Ćosić sodeloval tudi pri svojem neoavantgardnem samizdatskem časopisu za »književnost in estetsko preizpraševanje realnosti« ROK iz let 1969 in 1970. Izpostavi Radovanovićev spoj vizualne poezije in diagrama Pustolina ter njegove šlatanju oziroma »pipanju« namenjene skulpture Taktizone oziroma »Pipazone«.
*****
"Uporedo sa ovim, jača uticaj “novih etida”, “dela” u ekstraktu, kao što su katalozi, spiskovi, bedekeri. Reklamne knjige velikih robnih kuća, oni famozni konkretni romani sastavljeni od blesavo-pragmatičnih podataka i sjajnih crteža “artikala”, več najmanje sto godina pripremaju današnje stanje stvari. Jedan sistem gimnastike kao i drugih fizikanih veštrina dr. Ernest-Augustusa Crockerja iz godine 1898, jedna stara sveska uzoraka robne kuće Kastner & Öhler s početka veka, nekoliko kuvara, najzad, jedan savremeni Plan Pariza, te knjige koje još uvek čekaju svoje prave kritičare pokazuju svojom visokom poetikom i izvanrednom odanošću prem stvarnosti kako ono što se danas dešava u toj oblasti nije ni najmanje slučajno, i kako je “konkretna umetnost” sa svojim zakonitim precima, bar dvostruko starija od dadaizma, a sami tim i od nadrealizma."
*****
Veliko tega teritorija je poznavalcem neoavantgard že znanega. Gre za različne metode, ki izhajajo bodisi iz spontanosti in kaosa dade ali iz metodičnega načrtovanja konstruktivizma, da bi se z njimi: spodkopalo romantične ideje umetnika kot navdahnjenega genija, zarezalo v samozadostne žanre visoke umetnosti poznega modernizma ter provociralo na meji med vsakdanjsko življenjsko prakso in umetniškim. Ćosić tako opisuje pojave popularne kulture – recimo stripa; razmišlja o izložbah, trgovinah in veleblagovnicah kot kolažnih umetniških instalacijah; primerja oblikovanje smetanastega dekorja na torti s fasado baročne zgradbe; primerja žensko konfekcijo z modnih pist z načičkano, z balkoni našarjeno secesijsko fasado in tako naprej. Takšno enačenje pojavov potrošništva in visoke umetnosti je dokaj znan neoavantgardni teritorij, a Ćosić gre v svoji metodi dosti dlje. S tem, ko povzame idejo Divje misli Clauda Lévi-Straussa, da vse človeške kulture iz kateregakoli zgodovinskega obdobja oblikujejo enako močan simbolni red in družbeno sistematiko kot »sodobna civilizirana družba«, se odpre polje za antropološko preiskovanje kolaža in mešanih tehnik. Različne civilizacije so recimo dodajale izrezbarjenim kipcem ali prave živalske zobe ali pravo obleko ali druge materiale. Izdelava strašil je denimo stara in uveljavljena kolažna tradicija. Renesančni slikar Giuseppe Arcimboldo je sestavljal človeške portrete iz sadja in zelenjave, podobno so na paradi Dneva mladosti jugoslovanski koreografi sestavljali geometrične vzorce iz človeških teles.
*****
"Na dugom spisku opsenara, “medicinskih magnetičara”, hipnotičara i ostalih, najslavniji je svakako Giuseppe Balsamo, ili popularnije Veliki Kaft, odnosno grof Cagliostro. /.../ Za svoje medijumske scene, kao releja sa “duhovima” koristio je dečake i devojčice, koje je nazivao blago, “golubovima”. Jednom prilikom, iz stropa koji se je iznenada otvorilo, počeo da se spušta na pozlaćenoj kugli, sa zmijom u rukama i gotovo nag, ne bi li “rešio ogoljene tajne seksa” ovih posetiteljki. Pošto je dao nekoliko uopštenih saveta, Cagliostro se povukao istim putem. Međutim, sada iz poda, pojavili su se stočići, veoma bogato servirani. Balsamove produkcije, ili, kako bi se danas reklo, njegov living-teatar, potrajao bi vrlo dugo, da mu nije na pamet pala rđava ideja, da pod zidinama vatikanskim osniva neku vrstu “novog framasonskog reda”, što ga je, za tili čas, dovelo u šape inkvizicije."
*****
Po Ćosiću človek z aktom risanja oziroma ustvarjanja vzpostavlja red ali sistem, pri čemer so mu za osnovno kreacijo na voljo kateri koli materiali, ki jih najde. Ker so družbene forme in simboli vzpostavljeni arbitrarno, v sebi tudi vedno nosijo moment estetskega ali performativnega – recimo pustno rajanje, Škofjeloški pasijon, viteške igre ali natančno inscenirani javni spektakli pokore Auto-da-fé, v katerih so inkvizitorji preverjali iskrenost židov in pripadnikov drugih veroizpovedi, spreobrnjenih v krščanstvo, končalo pa se je z oprostitvijo obtožbe, bičanjem ali sežigom na grmadi. Ćosić daljši del knjige posveti raziskovanju zgodovine in tehnik mučenja, ki jih po eni strani opazuje kot kolažne prakse, v katerih človeško telo postane del smrtonosne instalacije ali performansa. Po drugi strani pa pokaže, da mučilne naprave apropriirajo stukturo iz drugih polj življenja – recimo namesto, da kuhamo juho, skuhamo ljudi, jih nataknemo na raženj, jih spremenimo v paket, se igramo z njimi »zdravnike« s smrtonosnim izidom in tako dalje. Izkaže se, da vso družbeno početje oblikuje nekakšno sistematiko, pri čemer je sistematika po svoji naravi estetska, posamezni vzorci pa se lahko selijo znotraj družbene strukture. Tako Ćosić lahko opazuje estetske učinke nacizma: v nedolžne kopalnice preoblečene smrtonosne komore; vagon, namenjen uničevanju proge, po kateri vozi vlak, da bi sovražniku preprečil njeno uporabo; prazna stanovanja, ki jih za sabo pustijo deportirane družine in se spremenijo v instalacije. Knjiga generalštaba, v kateri so taktična navodila enotam, pa je dejansko dramska predloga, po kateri vojno dogajanje preoblikuje stvarnost.
*****
DODATAK ZBIVANJA U ĆSSR - 16.-25. januar 1969. godine
"Jan Palach, student filozofije (21 godina), zapaljeni, samozapaljeni predmet na Vaclavkim Namjestima konstrukcija načinjena od čoveka - još živog - i vatre - izazvane prolivenim benzinom, kao i varničenje glave šibice. Zapaljeni pokretni predmet - pri pokušaju da ga ugase, potrčao vičuči: »pustite me, ja moram, da izgorim!« Sledeča četiri dana: ljudska mixed-tvorevina koja umire, misli i govori. Legura gareži, 85%, i kože, 15%, Melanž, naprava, kolaž od elemenata “egzistencijalnih”, fizioloških, bioloških i onih drugih, moralno-filozofskih. Do trenutka smrti 19. januara neka vrsta konkretne skulpture, za razliku od Segalovih, crne. Potom, kao i uostalom pre toga, istorijin znak, monument, spomenik."
*****
Osrednja metoda Ćosičevega branja družbenega in umetniškega skozi isto lečo je obravnava treh struktur, ki so hkrati literarne oblike in življenjske prakse: naracija, podlistek in esej. Naracija je glacialno premikanje poljedelskega življenja z venomer istimi opravki, jesenskim obiranjem grozdja, zimskim basanjem s hrano, v ta počasen tok istega, ki ga narekujejo letni časi, pa se dogodki zarežejo kot dramatični in usodni - plaz, vojna, smrt, krvno maščevanje. Ta vzorec, ki ga Ćosić najde le še tu in tam na podeželju, je zamenjal podlistek kot nabor klišejskih načinov obnašanja, ki jih najdemo v ljubavnih romanih, telenovelah, zdaj tudi spletnih serijah in modnih trendih s socialnih omrežij. Podlistek je po svoji naravi birokratski in se vede kot vase zaprta celota, ki je popolnoma umetna in v kateri interpelirani posamezniki niso zmožni komuniciranja in obnašanja onkraj teh obrazcev. V podlistku lahko vidimo birokratiziran jugoslovanski socializem ali v klišeje ukalupljeno sodobno potrošništvo in recepte: kaj početi na prvem zmenku; kako se obnašati na razgovoru za službo; za katero fuzbal ekipo se navija in kako; katero plato moraš poslušati, da boš »kul«.
Esej je oblika, ki s kombiniranjem različnih medijev in diskurzov nudi izstop iz podlistka. Esej je kolažna mešana tehnika. Esej je način, na katerega je pisana Mixed media. Esej napoveduje intertekstualni postmodernizem osemdesetih let prejšnjega stoletja in tudi past, v katero je ta zašel. Namreč, tudi esej lahko postane samo varianta podlistka z veliko širšim naborom obrazcev: kako govoriti na socialnih omrežjih kot pripadnik ljubljanske intelektualno-kulturniške elite; katere glasbe ne smeš poslušati kot sodelavec Radia Študent. Esej s svojo kolažno metodo vendarle nudi najboljše orodje za pregnetenje kulturno-socialne situacije, v kateri se kot posameznica ali posameznik znajdemo, a šele ko iz njega odstranimo še zadnjo, vedno prisotno senco podlistka. S tem esej ni le še ena montaža starih dejstev, pač pa lahko po Ćosiću postane poskus vzpostavljanja nove psihološke in emocionalne galaksije.
*****
KONFERENCIJA; RAZGOVOR; DIALOG
"Konferencija još kako-tako zadržava svoju ritualsku disciplinu kada je u posredi izglasavanje neke rutinske odluke: mehanizam diganja ruke ti je skoro neokrnjen. Ritual, međutim, gubi mnogo od svog dostojanstva dok govornik “izlaže svoju poruku”, dok je sam nasprut svima na sceni. Formalizem konferencije u tom trenutku doseže svoj vrhunac: jedan lako predvidljivi i čak obavezan razpored obavlja se, otaljava se “bez osobenosti”. Tako bi konferencija mogla, da se smatra čak i najsuvljim, maksimalno lišenim sadržaja ritualom, ritualom gotovo bez “učesnika”. Da jedno lice predstavlja izvor informacije a svi ostali pasivno konsumiraju ono što izvor pruža, dogođaj je sam po sebi prilično paradoksalan."
*****
Mixed media je današnjemu kulturniku nemara najbolj tuja v svojem načinu političnega angažmaja. Slovenska neoavantgardna skupina OHO – ki ji je po Ćosiću manjkal smisel za humor – se je recimo načrtno izogibala političnega polja in vztrajala v utopičnem zgolj-motrenju stvari-kot-so. Ćosić se po drugi strani loti vsega – nacizma, samoupravnega socializma, vojne, trpinčenja –, a stalno ostane na humorni razdalji, s katere je figuralika nacistične mučilne naprave enako fascinantna kot skulpture iz mavčnih odlitkov ljudi Georgea Segala. Ni nobene angažiranosti. Nobene dvignjene pesti. Namesto tega humorno drsimo po neoavantgardni planjavi neskočne igre, tisti točki nič, od koder so se razmajali še zadnji ostanki hierarhij in metafizike – dokler jih podlistki niso spet obudili od mrtvih. Vsak drobec, ki vstopi v knjigo Mixed media, postane enakovreden kateremu koli drugemu, s čimer Ćosić spodkoplje pretenzije na višjo moralno ali estetsko vrednost, ki bi si jo tak drobec želel vzeti. In v tem je neka vrsta individualne svobode posameznika, ki mu je vse družbeno enako pritegnjeno, a se mu to hkrati ponuja kot produktiven poligon za oseben akt kreacije.
*****
"Lače na bug, vesela kravatla,
sat, cigaršpic, tabakera zlatna,
gamaše, žileti, sedefasti gumbi,
faercajg. štrumpantl, tompus među zubi,
špigl, špil pjatnikov, ključi od svih vrata,
geltašn, žetoni, srećka, kragn s vrata,
slike krasnih žena u dvanajst poza,
rubac s monogramom, karta brzog voza,
penkalo, manžete, iskaznica, novci,
šibice, kalendar, rum u žepnoj boci,
pertli, kajš, kišobran, talon s konjskih trka,
brkovez, kefica ako ima brka,
brlijantin, kolonjska, odolova pasta,
novine u ruki, koje pišu svašta,
tih artikla ko bar pol imade
svaku živu zaluditi znade."
(Tutori)
*****
Izvorna knjiga iz leta 1970 nekako v stilu sočasnega strukturalizma in poststrukturalizma splete decentralizirano igrivo mrežo, ki pa je vendarle dovolj močna, da bi lahko vanjo dodali še druge drobce in elemente, pa bi celota še vedno ostala do obisti Mixed media. In ravno to je storila izdaja iz leta 2010, ki je početverila število strani s citati iz romanov, proizvedenih v Ćosićevi kasnejši plodni pisateljski karieri; z odlomki iz Ćosićevih nebrojnih kolumen v famoznem splitskem tedniku Feral Tribune; ne manjkajo pa niti citati svakojakih filozofov, pisateljev in pametovalcev - Lacana, Benjamina, Heideggerja, Barthesa, Pereca, Krleže in drugih. V petdesetih letih od prve do druge izdaje pa se je vendarle spremenil karakter te igrive mreže. Izvorna izdaja je organizirana po logiki kolaža, skozi katero vstopimo v takratne umetniške prakse, in najverjetneje je knjiga bralcem tedaj nudila tudi relevantne informacije, do katerih je bilo težje priti – recimo do nekaj strani Fluxus partitur. Iz rež v kolažu vejejo duh neoavantgarde, zanos študentskih revolucij leta 1968 in začasna svoboda padca velikih pomenskih paradigem. Izdaja iz leta 2010 pa je organizirana kataloško, namreč vsaka od 2094 pomenskih enot ali drobcev je oštevilčena, v začetek knjige pa nas vpeljujejo odstavki o pravilih, redu, katalogih, predalih, policah in drugih metodah poljubne sistematizacije.
*****
MIXED MEDIA: UPUTSTVO ZA UPOTREBU
"Nesižejni tekstovi imaju izrazito klasifikacioni karakter; uspostavljaju izvesan svet i njegovo ustrojstvo. Kao primjeri nesižejnih tekstova mogu da budu kalendar, telefonski imenik ili lirska nesižejna pesma. Ovi teksti imaju svoj svet." (Juri Lotman)
*****
Nova izdaja izpopolni nekatere potenciale originala, denimo potencial postati špeh od knjige, ali pa potencial za razdelano grafično oblikovanje, ki je bilo v izvorniku zaradi omejitev samizdata bolj vsebinsko obravnavano kot izvedeno v praksi, v novi izvedbi pa bralca varno pelje po prostranstvih kataloškega univerzuma. Ob pomenski enoti 138 je tudi citat, da se časopise in monografije tiska zato, da se jih citira, ne pa bere – torej, nič bat, če kaj ostane še za naslednjič. Nova Mixed media nemara nima več naboja aktivizma in utopizma, ki jo je imela leta 1970, a v svoji novi dodelanosti pravzaprav deluje kot poseben literarni žanr, ki nemara obsega samo dve knjigi: Mixed media iz 1970 in Mixed media iz 2010. V nizanje mnogoterih enot zažrto ravnovesje med strukturo in humorno igrivostjo nam še vedno daje upanje, da je izstop iz podlistka mogoč. Če je struktura knjige že čemu podobna, nemara s strukturalno mrežo enakosti in razlik, v katero tu in tam posežejo naključja in pobrkljajo sistem, odseva strukturo sveta. S tem Bora Ćosić ponudi trenutno najboljši približek eseja, ki zmore izstopiti iz podlistka.
*****
"Verovatno če mnogi primjetiti da savremeni američki ludak, lažni kazahstanski profet, kapitalni šeret, grozomorni skandalist Borat, jedan je novi Groucho Marx: liči na njega, govori nekontrolisane ludosti kao on, hoda kao on. Marksizam tako prodire u američko društvo onda kada mu je to najpotrebnije, jer život bez marxizma, ovakvog ili onakvog, nije ništa. Šta bi bilo bez Oktobarske revolucije, bez filma Noć u operi? Ovako svi odjedanput postanemo zavitlani u jedan kosmos, daleko od trule svakodnevice, Komunistički manifest filmske komedije sveta jedini nam je spas." (Feral Tribune)
*****
Oddajo je skupaj zmetal Samo. Lektorirala je Irena. Zmontiral Arne. Performirala sta in Juš in Valentina.
*****
Čaki, a ni to, da je Borat poslednji up marksizma, defetistično hihitanje nemočnega posameznika? Vendarle moramo omeniti, česa iz izvirnika nismo našli v novi ediciji, namreč Fluxus partitur za izvajanje. Ko Ćosić v verziji iz leta 1970 povleče enačaj med kolažnimi praksami neoavantgardistov in estetskimi mehanizmi, po katerih se vrte družbena kolesja, nato pa doda še »esej« kot možnost pobega iz družbene mašine, se na presečišču teh polj nahajajo kolektivne umetniške prakse, ki so z obnašanjem v javnih prostorih želele spremeniti družbeno realnost. Razbijaški, kolektivni, ne povsem kontrolirani hepeningi in urbane provokacije nizozemskega gibanja Provo na eni strani ter dekonstrukcijsko-predavateljski Fluxus koncerti na drugi. Ponujena je bila možnost ne ostati zgolj hudomušni opazovalec, pač pa na kreativen način behavioralno poseči v družbeno krajino. Za kar je seveda potrebna širša skupnost podobno mislečih vrstnikov - ki je bila leta 1970 živa, danes pa jo je popapcal individualistični cinizem. Na koncu torej nazdravimo duhu leta 1968 z navodilom za izvajanje.
*****
TRI TELEFONSKA DOGAĐAJA, George Brecht, 1961
Kad telefon zvoni, može se pustiti, da nastavi sa zvonenjem, dok ne prestane.
Kad telefon zvoni, diže se slušalica, zatim spusti.
Kad telefon zvoni, odgovara se.
*****
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj