Par vsake živali

Ali niso januarski prizori odsluženih novoletnih jelk in smrečic ob smetnjakih na ulicah nekaj najbolj deprimirajočega? Le koliko teh drevesc ima za seboj zanimivo zgodbo, ki presega tolste kletvice tistih, ki jih osipajoče se po stopnicah privlečejo iz stanovanja v x-nadstropju; le koliko teh drevesc je bilo zaradi politike zategovanja pasu ali pa npr. čistega avanturizma požaganih na črno; in, če sledimo tej barvi še na ravni humorja, le koliko je ljudi, ki jih te »suhe enomesečnice« spomnijo na zloglasno in hkrati pogosto tudi zelo glasno gospodično Željko, ulično legendo oziroma lik ljubljanske soseske Tabor? Ta se je namreč nekega božiča v devetdesetih letih prejšnjega stoletja po svojo smrečico opita in na tabletah odpravila le čez cesto do sosednjega bloka ... Sredi belega predprazničnega dne je vsem na očeh požagala edinega iglavca na ulici, ki se je že tako ponašala le s tremi drevesi. In čeprav so svojo rast z rastjo smrečice primerjali vsi otroci temu primerne starosti z ulice, ni danes že davno in dokončno predozirani Željki takrat res nihče zameril. Naj nam skupaj z greenpeacovci in podobnimi tudi ne zameri gospa s Tabora, kateri se je Željka nekoč čez celo ulico drla: »Ubit ču te, kučko stara!« Slava ji!

Plesnivi ostanki prazničnih večerij in kosil; v reklami se možaka, ki spominjata na Marxa, prepirata »who's the real« Dedek Mraz. Hladen tuš, leden radiator, plašč, ki tanko piska? Pokvarjeni Božiček, Zadnja Kristusova skušnjava, Sam doma, dve, tri ... črne pike; ko bi svete tri kralje po pravilih lahko šele dodali v jasli, so slednje skupaj z novoletnimi zaobljubami že več dni v omari; ti si na tleh med odpadlimi iglicami in dlako, ki jo moralni maček pušča povsod; prazen kot plastični predalčki za kartonastimi polkenci adventnega koledarja, ki se ga je lotil debeluhar, ki zaudarja po vutri. Etikete praznične kokakole ti z enim potegom ni uspelo spremeniti v pentljo, ti je pa plastenko dokaj hitro uspelo spremeniti v vodno pipo. McHostja Menu; prosim, pusti mi srebati moje vino – tvojo kri, ljubi moj Jesus Christ Superstar.

Če s koncem decembra, ko dogorijo vse štiri svečke adventnega venčka, Jezušček z vsemi NOVOZAVEZNIMI okraski, ki gredo tako lepo z roko v roki z »očitno zmagoslavnim kapitalizmom«, na en mah leti nazaj v predale ali celo koše za smeti, se nam je na radiu zdelo primerno, da bi januarja udarili eno orto kontro in to s Staro zavezo. Sveto pismo rosno, zakaj res ne? En tak januarski alter after v stilu slogana »staro za novo« ...  Berímo ... Staro zavezo za novo leto!

Na to idejo nas je v veliki meri napotil v minulem letu medijsko precej prezrti izid Ilustriranega Svetega pisma - Velikih zgodb Stare zaveze pisatelja in biblicista Frédérica Boyerja ter ilustratorja Sergea Blocha. Gre za do zadnje Noetove daske domišljeno verzijo »knjige vseh knjig«, za katero bi prosto po Brechtu gotovo potrebovali orožni list; 520 strani grafičnega romana s petintridesetimi svetopisemskimi zgodbami Stare zaveze, ki je 29. septembra lani hkrati izšel pri francoski založbi Bayard in v slovenskem prevodu Aleša Bergerja pri založbi Družina.

Za nekoga, ki ni ravno likovni izvedenec, je bil pa v Sloveniji rojen v osemdesetih ali devetdesetih, bi ga Blochove ilustracije lahko nemara spominjale na mešanico risanke Lolek in Bolek, naključno izbranega dela Leobarda Oblaka a.k.a. Barda Iucundusa, predinfarktnega kardiograma ter risb močno travmatiziranega otroka. To ni Gustave Doré, ali Dalí in njegov Sv. Janeza križani Kristus ... Tudi ne buljiš v strop v Sikstinski kapeli, da bi ti mravljinci gomazeli po celem telesu – kao Stendhalov sindrom pa to ...

Bloch med umetnike, ki so imeli nanj največji vpliv, prišteva, kot jih sam imenuje, »mojstre črte oziroma poteze«: npr. renesančnega nizozemskega slikarja Hieronymusa Boscha; surrealista Rolanda Toporja; slikarja absurda Michaela Chevala; socialnega realista Bena Shahna; pa ilustratorje in karikaturiste, ki so risali pri reviji The New Yorker, Saula Steinberga, Williama Steiga, Jeana-Jacquesa Sempéja ter Andréja Françoisa ... Predvsem pa Paula Kleeja. Slednjega velja izpostaviti tudi zaradi njegovega odgovora na komentarje, kritike in celo očitke, da so slike, ki jih je ustvarjal, kot otroške oziroma otročje ... Ne le, da po Deleuzu »otroštvo ni življenjsko obdobje in ne mine«, kot nanašajoč se na Lyotarda in mejo ne-izrekljivega zapiše v svojem delu Kritika in klinika. V prid njunega koncepta »postajati-otrok« z Guattarijem v Tisoč platojih navajata ravno Kleejevo zavrnitev domnevne otroškosti svojih del, ki temelji na uporabi čiste in enostavne linije oziroma črte.

Ta posredno opravi tudi z vsemi predsodki, ki so ob površnem pogledu na slikovno gradivo, kot je Blochovo, pogosti in bi jih bil lahko deležen tudi tokratni Objekta meseca: skratka, da gre za stripovsko poenostavljanje Biblije ali slikanico – »za otroke«!

Ne gre za to, da bi se Klee in Bloch skušala pri svojem ustvarjanju preobraziti v otroka, ga posnemala, ali da bi jima ta oziroma otroška risba služila kot model. Njuno gradivo »napravi vidno« otroštvo kot brez-osebno in pred-individualno postajanje, ki je onkraj človekove dejanske starosti, nima pa tudi nič opraviti s spominom na otroška leta. Pripisovanje otroškosti njegovi risbi, je menil Klee, naj bi izviralo iz linearnih kompozicij, s katerimi je poskušal združiti konkretno podobo, recimo človeka, s čisto reprezentacijo linearnega elementa. Če bi želel predstaviti človeka, takega kot je, bi zaradi vseh črt prišlo do zmede, čista elementarna reprezentacija pa sploh ne bi bila mogoča. Rezultat bi bil povsem nejasen in onkraj prepoznavnosti. Da bi vizualno gradivo ujelo nevidne sile, kot je postajanje, povsem zadostuje že čisto enostavna črta, ki jo spremlja ideja objekta in nič drugega; če pa črte po-množimo in skušamo predstaviti celoten objekt, ne dobimo ničesar drugega kot eno veliko zmešnjavo ...

Blochovo oblikovanje poleg preproste, a nagajive črte, ki večinoma riše osrednje like in dogajanje, dopolnjuje tudi barvna grafika, s katero avtor po eni strani poskrbi za ozadja, po drugi pa za nekakšen šablonski kontrast svoji divji risbi, ki bi jo lahko z Deleuzom mislili kot upodobitev koncepta postajati-otrok. Ko npr. Boyer sledeč Bibliji govori o flori in favni, delajo družbo krokodilom, ki so, kot bi jih načečkali prvošolčki, popolnoma proper ribe, kot skopirane iz gimnazijskega učbenika za biologijo. Ob tem gredo grafični vzorci, kot so barviti pikčasti in črtasti madeži ter zaplate, pogosto čez črto, ali pa se jim slednja ne prilega povsem ... Mimogredé mimo grêde; kot razmerje Boyerjeve verzije svetopisemskih besedil s tistim, kar je v resnici zapisano v Svetem pismu. Tudi Boyer gre s svojim posebnim zornim kotom često preko črte oziroma, bolje rečeno, preko črke, a o tem več v nadaljevanju. 

Preden se podrobneje posvetimo samemu besedilu, še besedo ali trinajst o Blochovi ilustraciji, ki se na trenutke zelo približa specifiki karikature. Omejimo se le na drugo poglavje z naslovom »Vrt ali zakaj oditi iz raja« ... Na prvi sličici so, gotovo ne po naključju, poleg na roko narisane rajske goščave še grafike makovih popkov in cvetov. Brezskrbno tekanje Adama in Eve med kumarami, češpljami, angelskimi trobentami ter paradižniki kot heroinska omama? Zemeljski proporci so out of the picture. Drevesne liste je mogoče nucati namesto cerade; jabolka, velika kot buče, so lahka kot peresce. Nihče nikogar ne žre; vse - Evo, Adama, volkove in ovce ter tako dalje, riše Bloch ali z blaženo priprtimi vekami ali pa na široko odprtimi očmi – kot bi bili vsi fino zadeti. Hkrati lahko bralec že na tem mestu podvomi, le zakaj vsi ti zlovešče ostri čekani, če pa so še vsi vegi?

Z drevesom spoznanja dobrega in hudega, »drugačnega od vseh«, se lahko podrobneje posvetimo tudi sami vsebini. »Drevo, v senci katerega zaspiš in sanjaš. Drevo vseh skrivnosti: rojstvo in smrt, odraščanje in staranje, delo, spočenjanje otrok ... Drevo vseh sanjarij: postati lep in močan, potovati kar najbolj daleč, uspeti in biti ljubljen ... Drevo vseh skušnjav: naslada, ljubezen, igra, prigode, bogastvo ... Pa tudi drevo vseh nesreč: smrt, uboštvo, utrujenost, vojna, izgnanstvo ...«

Epizoda s kačo se začne s preprosto Blochovo »čičko čačko«, kot bi želel po eni strani z njo prečrtati vse rajsko oziroma po drugi označiti trenutek, ko se začne porajati človeška ustvarjalnost. Kača! »Prijazna je, čisto gola, in rada ju sprašuje.« Od zavisti zelena mamba! Ljigava glista! »Če bosta jedla, bosta postala nekdo drug. Čisto drugače bosta videla. Odprle se vama bodo oči.« Slepec, belouška, kobra, ena izmed tistih, ob katerih se kriči ... »To niso l’dje, to so Gadi!« Še več! Ta, ki je izpodrinila gada. Modras. Modri as. Modri dirkač, najhitrejša kača na svetu! Hitela sta, mudilo se jima je ugrizniti v prepovedan sadež. Marquis de Sadež. Že tudi falični simbol ... kača - katere telo asociira na preprosto potezo oziroma črto ... črko ... ločilo ... Vprašaj?

Če potegnemo črto ~ je kača, ki rajsko síka ~ začetek jezikánja jezika z razcepljeno konico oziroma koncem?

»Kako se je začelo, ne bomo nikoli izvedeli.« Tako odpre prvo poglavje z naslovom »Stvarjenje ali prve besede« Boyer - z Blochovomi črnimi črkami na temno sivi podlagi - in nadaljuje: »Ampak imamo besedo in z njo se vse začenja. Ko je povsod tema, nekdo spregovori, nastane svetloba. Ko ni ničesar, nekdo izreče besede zvezda, bizon, drevo, gora, muha, kit.« Nadaljujmo ta besedni niz z naključnimi asociacijami, poigrajmo se z začetkom Biblije! Nietzschejeva formula igre: »Roditi plesočo ZVEZDO iz kaosa, ki ga nosiš v sebi«; »tatanka, buffalo«, BIZON, Pleše z volkovi; Malickovo DREVO življenja ali ...; GORA sranja, najvišja, na katero je treba splezati, kot poje mati prednica v musicalu Moje pesmi, moje sanje in spravlja v smeh Žižka; MUHA enodnevnica, ki leta okoli na obalo naplavljene crkovine belega KITA, Moby Dicka ...

Ko je Boyer razmišljal, o čem govori prvi svetopisemski stavek: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo,« se mu je kot ključno razkrilo to, da ni bilo nikogar zraven. Zgodba o začetku sveta sporoča predvsem to, da temu nihče ni bil priča. Vse izhaja iz tega, da v resnici ne vemo, kako se je začelo! Ampak, jebemtiboga, kako pa povemo to, da nimamo pojma oziroma blage veze, kako je Bog ustvaril svet? Finta Svetega pisma so besede ...

»Bog je želel, da je nekaj in ne nič.« Ter spregovoril ... Odločil se je rêči rečí ... »Kot mi, kot vi.« Bog kot nekdo, nekaj ali vsaj nek ne-nič, ič, ki nam polaga besede na jezik?

Boyer tako Toro, to je prvih pet knjig hebrejskega Svetega pisma, namesto s »Stvarjenjem« odpre s prologom evangelija svetega Janeza, ki pravi, da je »Vse [...] nastalo po besedi«. Na prvi strani ubesedenje prehiti stvarjenje – a le za rep shirane cerkvene miši! Word up! Ubesedenje začetka postaja konec spora, kaj je bilo prej in potem. Beseda je vmesni čas: vselej še pred našim štetjem in zmeraj že po Kristusu v paradoksu preseganja z mankom oziroma manjkanja s presežkom. »Meje mojega jezika so meje mojega sveta,« po Wittgensteinu, našem gospodu. Bog, veliki pokovec oziroma Jarryjev Panmuphle, svetovni gobec v družbi preostanka patafizične svete trojice, Dr. Faustrolla ter pavijana, ki ne zna reči drugega kot ha ha: »Bog je tangentna točka med ničlo in neskončnostjo.« Bog jeclja: za... za... za... začetek ima na koncu jezika. Geneza oziroma kreacija DOGAJA na meji stvari in propozicij; kot paradoks, ki ga uči Hrizip: »Kadar nekaj rečeš, gre to prek tvojih ust; če torej rečeš voz, se skozi tvoja usta odpelje voz«. Sveto pismo ... na poti iz božjih ust v naša ušesa: Zgodba praznuje gód.

Zgodba o izraelskem kraljestvu, zgodba o zgodovini utemeljitve nekega naroda, prava epopeja ljudstva, ki odkriva svojega Boga. Boyer se s pomočjo hebrejske Biblije spominja, kako je začelo neko zelo majhno ljudstvo obstajati, čeprav je bilo obkroženo z velikimi cesarstvi, kot sta Mezopotamija, Egipt, in kasneje s helenistično kulturo. Manjšina je hotela kralja, da bi bila podobna drugim narodom; želela si je klanjanja, a ni šlo brez klanja … Ena najbolj krvavih zgodovin, ki postaja zgodba o današnjem svetu, v katerem živimo, ter govori o ljubezni in moči, bratstvu in ljubosumju, zvestobi in izdajstvih, vojnah, preseljevanju, tujcih …

Knjiga vseh knjig je tudi NIGGA vseh knjig - bistveno manjšinska! »Ni ga Boga, kot je naš«, začne v nekem trenutku razglašati neka manjšina in že v naslednjem trenutku zmerljivka postane vera, ki ne potrebuje več Mojzesa, da bi se širila preko morja … Čudna so pota Gospodova, še bolj pa krvava; kot pravi Borgesov Abel v Hvalnici senci: »Kaj ne, Kajn, da je nekdo od naju ubil drugega? Ali veš, kateri, jaz se ne spomnim več!« Človeštvu se meša v lastni krvi; kako se mu tudi ne bi – ob Bogu, prizadetem z jezikom oziroma razliko ...

Evo jo! Bog ima v svetopisemskih knjigah več imen. Elohim je množinska oblika za enega vsemogočnega Boga, ki izključuje vsako mnogoboštvo. Ali ni že to malce shizofreno? Eden v množinski obliki? Drugo ime za istega Stvarnika je Jahve. Bog pa je tudi Adonaj, kar pomeni Gospod; El eljon, Vzvišeni in El šadaj, Vsemogočni! Ampak ne pozabite, predvsem bog manjšine; ljudstva, ki ga nekje v času skoraj nič ni; ne nič, ampak ič! Čist’ hud ič! Čifut, čefur, nigga, muslič, tujec, tujek. Tu je K. Velika začetnica in pika. Okrajšana beseda. Nedokončana Knjiga ... Kača, kakopak! Nedokončani Koncept ... Nedokončana Kritika ... Nedoločeni Kriterij ... Okrajšava večnih vprašanj, kot so: Kdo?, Kaj?, Kako?, Kje?, Kdaj?, Koliko - krat ... Križani? Kierkegaard, Kafka ali pa K.Dot alias Kendrick Lamar in Brownsville Ka. Nedorečeni Križani in odpikano kronološko; koledar, okrajšan na trenutek. Kronos kot kamen in pika, Aiôn kot kamen in igra, ki piko prestavi za črko k in jo tako loči od besede »amen«.

Biblija, Knjiga z veliko začetnico in desetimi zapovedmi, ki jih je Bog s prstom vklesal v dve kamniti plošči. Ter mi, ki se po heraklitovsko igramo s kamenčki, ostanki te 3000 let stare mladenke. Boyer in Bloch; besede in podobe svetlobe in teme; koncev in začetkov; rojstev in smrti; Eve in Adama; Abela in Kajna, manjšine ter večine itd. Z dualizmi ... iz trenutka, ki se hkrati deli na preteklo in prihodnje, se izreka razlika ... in nekje vmes je Izak – otrok, spočet iz »nejevernega in neumestnega smejanja«, o katerem beremo v sedmem poglavju Boyerjeve oziroma Blochove Stare zaveze z naslovom »Abraham in Sarája«. Gre gotovo za najbolj humorno svetopisemsko zgodbo. Bog devetindevetdesetletnemu Abrahamu obljubi, da mu bo njegova devet let mlajša žena rodila sina. In zgubana starca se valjata po tleh in umirata od smeha, češ, le kako bi lahko iz najine gubanice od koitusa kaj nastalo ... Potem pa Abraham pogosti neke tujce in »smeh meso postane«; »iz [nejevernega] smeha se rodi nemogoče. Nepričakovano.« Otrokovo ime Izak je besedna igra hebrejskega glagola in v dobesednem prevodu pomeni »zasmejal se bo«; ker pa koren glagola izraža bolj posmeh kot veselje, so komentatorji verjetne razloge za smeh iskali v nejeveri, uporu in presenečenju, izhajal naj bi iz zagrenjenosti in sarkazma. »Obljuba, ki veže Boga z njegovim ljudstvom, je odvisna od smeha.«

Abrahama pa z Izakom kot eno najsvetlejših zgodb doleti še ena najmračnejših, saj zadeva žrtvovanje ljudi in celo otrok v Judeji. Oče uboga, kar Bog ukaže, sinu pa »n'č jasn'«, kje je žrtveno jagnje ... Ali je Abraham sploh pravilno razumel božji ukaz, se sprašuje Kafka. Ali gre za preizkušanje slepe vere? Ali človek raste s tem, ko se podreja neznanemu, ali to neznano omogoča človekovo rast tako, da ga sooča s temačnostjo njegove lastne osebnosti? Boyer v razlagi izbranih petintridesetih zgodb na koncu knjige ne pozabi omeniti, da se nekje med Kafkovimi in Kierkegaardovimi deli Abrahamu zmeša – v soočenju z nesmisli božjega zakona preprosto znori. Kot v humoristični nanizanki je enkrat »vitez vere«, drugič »morilec«, tretjič »bogati« Abraham, in spet »naivni« Abraham, pa »pošastni«, »antiherojski«, »zaposleni« ... in tako naprej v božjo mater. Abraham je »neskončna odpoved«, zapiše Deleuze v Razliki in ponavljanju. Bog ga izreka kot cepca, cepi ga z izključujočo izbiro med mišljenjem in vero. »Abraham se humoristično podredi zakonu, vendar v tej podreditvi odkrije singularnost edinega sina, katerega žrtvovanje je zaukazal zakon.« Abraha ha ...

Blochova in Boyerjeva ilustrirana verzija Svetega pisma je le še en zorni kot raziskovanja svetopisemskega spomina - toda kakšen!? Zaradi odločitve, da bo že na začetku prišlo do malenkostnega odmika od izvirnika, se pravi, da bo nebo in zemljo zamenjala beseda, je ta Biblija že od samega štarta malo premaknjena! Je slavljenje perspektivizma, češ, razlika se izreka, odkar vemo za Boga ... Bogu se je vse stvarstvo preprosto zareklo ... Berimo Becketta in našega Andreja Tomažina: prvi je zapisal, da je »vsaka beseda nepotreben madež na tišini. Tišina [...] kot univerzalna prvina. Nekaj, na kar lahko vsakdo zapiše besedo, a jo težko vzame nazaj.« Drugi pa, da »nihče ne pomisli na to, da je tišina že vase zavita beseda, ki se le kaže kot njej nasprotna pojavitev. Da je že umazana in da so tako črke kot tišina, na katere padajo, posrane že od prej«. Bog ga je skratka posračkal in stegnil svoj predolgi jezik, zdaj pa opleta z njim tako, kot da se je ta strgal z verige ... Le še vsake toliko se ugrizne v jezik ali požre besedo ... Beseda je meso postala, z izgonom iz raja pa je človeštvo postalo mesojedo. Le kako ne bi samo sebe žrlo v neskončno - med besedami in rečmi – med jesti in govoriti: »Starec, ki umira od lakote [in] otrok, porojen iz besede [...] smrt zaradi lakote daje pravico do ponovnega začetka ...«  Finiš in štart, vmes pa »par vsake živali« ... Abraham ham?

Abraham je Boyerjev najljubši lik v Stari zavezi; z njim se namreč ves čas sprašujemo, kaj pomeni zavezati se Bogu; zavezati lastnemu sinu božji zakon, »ko zna zašto«, kot zanko okoli vratu – killer loop! Abrahamovo na trenutke že prav  glupo slepo vero v božjo obljubo je treba imeti pod lupo ... Na podlagi njegove usode se oblikuje vera v ENEGA Boga, piše Boyer, ne pozabimo pa, da ta Bog zahteva žrtvovanje smeha! Podobna je Jobova zgodba »poljubnosti zla in njegovega upravičenja«, ki ga povzema Avguštinovo vprašanje iz Izpovedi: »Od kod torej je zlo, ko pa je dobri Bog ustvaril vse dobro?« Boyer s Kierkegaardom odgovorja, da Bogu Job ni vzel vsega, saj mu, četudi je izgubil vse, ostaja beseda, možnost pritožbe in ugovora! »Job predstavlja slehernika v težavah, ki vzdigne glavo in spregovori, da bi zahteval pravico in čiste račune.« Namen Jobove knjige naj bi bilo osvoboditi ljudi, ki jih je družba nepravično in surovo zavrgla; hkrati pa naj bi zavračala vsa branja Svetega pisma iz druge roke ter vabila k samostojnemu branju. Preberite Boyerjevo in Blochovo Staro zavezo, potem vas bo gotovo firbec matral, kaj v resnici piše v »izvirniku« in če je tudi tam toliko »vlačug« ... JOBITE SE!