Potovanje v približno

Pesnik              

           vedno           

                      vesolju dolžnik.

izjava

Na dan, ko so bile pred skoraj šestdesetimi leti, na meji neskončnosti, posnete besede kozmonavta Jurija Gagarina, smo imeli v Ljubljani okroglo mizo s sedmimi gosti in enim moderatorjem:

»Algoritem razvoja kozmonavtike«

se je imenovala. Beseda je tekla, četudi ni bila podmazana, toda o čem pravzaprav? O upanjih in razočaranjih človekovega potovanja v vesolje – za omizjem na odru se je razvila nehotena dialektika, nostalgični umetnik Živadinov je s svojim pajdašem Blažem Šefom po svoji navadi oznanjal nujnost teorema »kulturalizacija vesolja - kozmifikacija umetnosti«, medtem ko je druga, akademska stranka, še posebno profesor Javornik, opozarjala na zgodovinsko razvojno pot od revolucije duha v ideološko-propagandni stroj v službi mnogo manj romantičnih sil industrijsko-vojaškega kompleksa, kar so podprli primeri kulturologinje Natalije Majsove iz filmske kulture obeh tekmujočih držav.

Algoritem razvoja kozmonavtike je torej mogoče povzeti v podobi vesoljske nesreče: velikanska sila raketnih motorjev, potrebna za upor proti gravitaciji, nasilno reteritorializirana v atmosfero. Na nebu, kjer smo upali najti svobodo, presenečeni odkrijemo Očeta. S Šefovimi besedami: kakor bi se tradicionalni vzorci v vesolju še zaostrili:

izjava

Poslušali smo besede ameriškega astronavta Jerryja Linengerja, ki jih je zapisal na vesoljski postaji Mir.

Ko smo po zaključku dogodka, po običaju, stali z nekaterimi gosti in obiskovalci pred Pritličjem, je naša, nehote z algoritmom razvoja kozmonavtike v krog začarana beseda nanesla na vprašanja sodobne družbene alienacije in njenih odsotnih korelatov (praznega) upanja ter (piškave) solidarnosti. Združena v eno, desetletja staro sintagmo: zakaj ni alternative? To se pravi, zastavilo se je vprašanje, kaj se je pravzaprav zgodilo v umetnosti od zgodovinske avantgarde sem, da niti ne beleži niti ne animira nobene dušne fascinacije? Kajti: »Res ne mislimo, da je vredno truda priti v vesolje in tam živeti po enakih pravilih kot na Zemlji.«

Odgovor je, se mi zdi, dokaj očiten: ostajamo dediči dveh kopernikanskih revolucij. Do svojega srca kritiki. Prva naša težnja je torej vedno razsojevalna, ločiti zrnje od plev, postaviti se na pravo stran besede. Druga, morda pogubnejša, je, da postane vprašanje meje akutno, celo substancializirano, cela področja postanejo zaradi napačne ali šibke določitve meje nedostopna. In končno je mogoče s sklicevanjem na absolutno avtoriteto meje razveljaviti mišljenje in govor kot slaba izključno glede na serijo kategorij, določitev katerih pa je bila vedno šibka plat kritične filozofije. Vulgarno-kritični svet, v katerem živimo, ima tako najmanj tri območja, tri regije: najprej regijo reči na sebi, o kateri ni mogoče reči ničesar – so izven meja, je pa ta regija absolutno avtentična, drugič regijo slabih artikulacij - slabih sodb, ki so pomešale kategorije in napak razmejile področja izkustva ali mišljenja, zato so podvržene kritiki. Tretjič varno, domačo regijo, ki ji kakor mehkužcu njegova lupina daje obliko skrajna meja. Ta svet domačega uma razpre notranjo geografijo fenomenologije ali psihoanalize, pri kateri imamo vedno preveč opravka z lastnim pragom in njegovo nesnago, hkrati pa smo vedno zapleteni v državljansko vojno s škodljivci lastne notranjosti. S tega izhodišča laže razumemo navidez prazne razprave o svobodnem in sovražnem govoru, ki so se vnovič razrasle v zadnjem času, kakor tudi lamentacije nad frakcijskimi boji na levici in povsod drugod. Vrača pa nas tudi k izhodiščnemu vprašanju šank-filozofije: zakaj ni mogoče misliti alternative? Ker bi to pomenilo kartezično gesto: sprejeti gotovost pogojev lastne notranjosti in prečkati mejo.

izjava

Potenco avantgarde in njenih predhodnikov ter naslednikov v Rusiji moramo razumeti prav s tega stališča: prisvojiti si svet, onkraj meje, ki nam ga meja odreka. Preskočiti transcendentalno mejo in njene imperative v jeziku, kozmosu in samem življenju. Govoriti je nujno ravno onkraj meja svojega jezika, živeti onkraj meja svojega telesa in potovati onkraj meja Zemlje. Izstopiti iz lastne misli, to je najvišji cilj. »Človeštvo bo vstopilo v vesolje, da bi napravilo kozmos za igrišče zadnjega upora: tistega proti omejitvam narave.«

I. Prebiti mejo

izjava

Poslušali smo signal prvega objekta v vesolju. Objekta, ki je prvi prebil mejo in silo zemeljskega. S kritičnega stališča se zastavlja vprašanje Hannah Arendt: Kaj vendar počnemo? Skrbi jo to prestopništvo, ki se noče več prestopati na mestu: »Če bi sledili,« pravi, »pozivu, da prilagodimo kulturna nagnjenja sedanji stopnji znanstvenih dosežkov, bi z vso iskrenostjo sprejeli način življenja, v katerem je govor brezpredmeten.«

Toda, spomnimo, ruski avantgardi in njenim predhodnikom je že od Fjodorova brezpredmetnost bolj želja kot strah. Govor je zanje, kakor za Arendt v znanosti, izgubil svojo moč komunikacije, postal je plehek, preomejen.

izjava

Toda namesto da bi kozmisti pozvali kakor Arendt h kritiki – čeprav je problem za oboje identičen, namreč izginotje političnega – k premisleku meja, vidijo v  meji izvor krize in pozivajo k njenemu prestopu. Arendt se iz ameriškega interierja zdi, da gre v kozmističnih parolah – »Človeštvo ne bo za vekomaj ostalo privezano na Zemljo«; »Zmaga nad Soncem« – za čisto deteritorializacijo človeškega, za odvezovanje tistega, kar je združila bodisi milost bodisi previdnost, toda da bi razumela rusko igro, ji manjka ključni koncept sobornosti. Ta koncept ortodoksnega krščanstva je v temelju prestopanja meje, h kateremu poziva kozmizem: sobornost je skupnost vseh živih in mrtvih, ljudi in stvari in živali. Poziv k prestopu meje v kozmične implozije jezika je treba zato razumeti kot poziv k novim ali vnovičnim srečanjem in svetovom. Prikazana z besedami Fjodorova ob primeru izobražencev se ta naloga glasi:

»Izobraženci so razred, ki izkazuje odtujenost od svojstva v ekstremni obliki prav tako zaradi tega, ker ima ta razred dolžnost, zmožnost in odgovornost obnoviti svojstvo. [...] Resnično moralno bitje ne potrebuje prisile in ponavljajočih se ukazov, da bi razumelo, kaj je dolžnost – nalogo si naloži samo in si predpiše, kaj mora biti storjeno za tiste, od katerih se je ločilo, kajti ločitev (prostovoljna ali ne) ne more biti nepovratna.«

Igra, ki jo predlagajo Rusi, je vsekakor nevarna: sprejeti življenje, v katerem je govor brezpredmeten, v katerem postanejo brezpredmetni tudi persona-identiteta, izvorni mit, izgubljeni raj, globina in integriteta. Vse postane zgolj vprašanje norega kodiranja – vemo, DNK vsebuje neznanske količine nesmisla. Kdo bi bolje kakor mi, ki živimo v svetu prav te igre, razumel nelagodja stanja, v katerem je »o vsakem objektu ali osebi […] mogoče razumno misliti v pogojih razstavljanja in vnovičnega sestavljanja«.

Toda želja po vrnitvi v varni zemeljski interier Jerryja Linengerja – tako izrazita v današnjem času militariziranih meja – kjer besede udarjajo trdo kakor kamni, je na koncu poti fašizem napačne zavesti: jastogi in suženjstvo (v imenu osvoboditve, ne pa tudi svobode). Vrnitev k enemu ali drugemu čistemu gospostvu, k temu ali onemu naravnemu ali kulturnemu zakonu. Danes, ko sanje kozmizma postajajo nočna mora, ne da bi kozmos dosegla kaj več kot peščica, je »zmožnost življenja na mejah« pomembnejša kot kdajkoli.

Kaj torej počnemo? Zakaj pošiljamo objekt v vesolje, da poje v nečloveškem jeziku? »Iz žrela do zvezd se vzpenja beseda.« Združiti moramo prestopništvo s sobornostjo; vektor v vsakem primeru vodi k srečanju: »premik od koncepcije izhoda v fizičnih pogojih k izhodu v intenzivnih koordinatah«, k življenju, v katerem se »ljudje ne bojijo svojega družnega svojstva z živalmi in stroji, jih ni strah stalne delnosti identitet in kontradiktornih stališč«.

Sputnik je cvrčal kot zvezdni murn.

II. Jakobova lestev

Planet je zibel razuma, toda za vedno ni mogoče ostati v zibki.

Kaj počnemo? Kje smo?

Še v koordinatah avantgard, tega ne gre zanikati. Plešemo z mejami bodočnikov, rekodiramo njihove jezikovne eksperimente in koncepte, meje kvečjemu prestavljamo, ni še čas blitzkriega. To nam koristi, dokler se še vzpenjamo do točke, na kateri koordinatni sistem, če ni intenziven, ne velja nič več: »V vidno polje je prišla severnica, uboga reč tu ne velja nič.«

Še vedno se igramo z dialektiko: kritika-utopistika, meja-brezmejno. Vračamo se k predkritični metafiziki po oporo v boju proti kritični fiziki. Eno in drugo okolje, ena in druga zgodovina.

izjava

Astronavt in kozmonavt sta še vedno reduktibilna na dve zemeljski figuri, pionirja-pustolovca in učenjaka-pustolovca. Prvi se vedno, kamorkoli pride, reteritorializira, vkopava, ograjuje; drugi se vedno, kjerkoli je, deteritorializira, ločuje, blodi. »Zemlja in nebo sta bila vsa pomešana. Za trenutek sem mislil, da sem na zemlji, naslednji trenutek sem se zopet vrnil na Luno.« Če smo v imenu avantgarde še vedno raje na strani kozmonavtike, to še ne pomeni, da nismo histerični. Kajti velja si zapomniti, da je sinteza v tej dialektiki geopolitična: vesoljska tekma, ki se je končala brez ozemeljskih pridobitev, a je kozmonavta spremenila v Jerryja Linengerja, vsaj v svojih sledovih, kot lepo opiše na primeru filma Saljut 7 Natalija Majsova:

izjava

Ali nismo navsezadnje ostali negibni? Na začetku, ki je postal konec, kakor Črni kvadrat? Ali v najboljšem primeru zavezniki nekromanta Živadinova, ki hoče z rituali priklicati moči preteklih dob (učenjake-pustolovce) nazaj v življenje? Ali imamo še kako željo, še kako moč, ki bi ji bila le Luna primerno igrišče? Menda nismo pozabili, da in zakaj želimo svobodo?

Mislim, da ne, izgubili smo le »gladko vesolje in zunanjost, naseljivo skozi delo kolektivne imaginacije«. Tisto skovanko učenjakov-pustolovcev, ki je iz božje delavnice porojena za človekom:

izjava

Že res, misel je svobodna, »v smislu, da njena potenca ne more biti zamejena ali omejena, lahko postane aparat za prizemljitev politične realnosti, ki ni omejena, ampak odpira mogoče realnosti, ki niso onemogočene z vnaprejšnjo definicijo«. Ni pa čisto gladka. Svet je poln, kapitalizem je idealno prilagojen deteritorializirani navigaciji – in danes sega k zvezdam – in ne bo nas začudilo, če Muskovi volonterji naletijo na marsovske komuniste Bogdanova. »Duh komunizma se znova pojavi kot NLP.« Kozmos je postal nevaren kraj, kozmos ni nedolžen kraj – »kot bi se Deleuze in Guattari strinjala, v svojih treznejših trenutkih, se absolutne deteritorializacije zlahka končajo v smrti, norosti ali absurdu« –  poln je krivin in jarkov, pasti svobode, če hočete: da bi pluli po njem, potrebujemo vesoljsko ladjo, napravljeno za kaos.

Revidirajmo se! Predelati moramo dihotomijo pionirja-pustolovca in učenjaka-pustolovca, astronavta in kozmonavta. Eden meje postavlja, drugi jih odpravlja, dobro. »Ta esej [pa] je argument za užitek v zmedi meja in za odgovornost v njihovi konstrukciji. Narava in kultura sta predelani; ena ne more več biti sredstvo za prisvajanje ali priključitev druge.«

»Ko se je smejala, sem se zavedal, da postajam vključen v njen smeh, njegov del, dokler njeni zobje niso ostali le še naključne zvezde s talentom za marš.«

III. Črepinje

Črepinje raja.

In kos pekla.

Kozmične meje so morda nevidne, konstituirane od neznanih in nezaznavnih entitet, toda obstajajo, če ne drugače kot intenzivne silnice, brazde, zarisane s prečenjem. Toda neskončnost prostora – absolutna deteritorializacija – pomeni, da nikoli ne gre za ozemlja, ampak za črepinje. V kozmosu je vse približno, vse razbito. Prašen je, poln svinjarije, sledov in ruševin, hrupa in signalov. Kozmos ni mir. Kozmos animira dvojna dinamika zavračanja in želje –  astronavta in kozmonavta. Ljudje, ki smo snovni in neprepustni, nismo niti blizu njegove pretočnosti. Toda okuženi smo z njim, tudi nas prečijo intenzitete, črepinje življenja in smrti – zavračanja in želje.

In pridružujemo se kozmičnemu življenju – ne s faličnimi raketami in pijanimi kozmonavti, ki vedno znova padajo na Zemljo, ampak z našimi najboljšimi stroji.

izjava

»Naši najboljši stroji« –  kozmični stroji – »so narejeni iz sonca; svetli so in čisti, ker niso nič več kot signali, elektromagnetni valovi, delček spektra.« Kozmos je poln takšnih strojev, poln takšnega brkljanja, kdo more reči, kateri atom je iz božje delavnice, kateri deli spektra živijo svoja življenja, katera črepinja je sled tujega koraka? »Naši stroji so vznemirljivo živahni« – pridružujejo se kozmosu – »mi pa smo strašljivo negibni.«

Naši stroji so intenzivni, mi pa še vedno – utopični.

Morda ne bomo nikoli nič drugega kot velikanski planeti za astronavte-klope, velikanske galaksije za kozmonavte-viruse. Že to bi bilo povsem dovolj – da sami postanemo meja: »Vztrajati pri hrupu« – srca-motorja – »zagovarjati nesnažnost, veseliti se v nezakonskih zlitjih živali in stroja.«

Toda »ali ne srbita nas lopatici obe, ali nam ne žele pognati krila? Stisnjeni smo, a nebo nima ne robov ne mej.«

»Tudi jaz sem tovarna.«

»Intenzivni užitek v veščini, strojni veščini, ni več greh, ampak vidik utelešenosti. Stroj ni več animirano, dominirano ali čaščeno »ono«. Stroj smo mi, naš proces, vidik naše telesnosti.«

Kaj je alternativa? Pojdite živet na mejo, pridobite zmožnost živeti približno.

IV. Glasovi:

Majkovski - Pogovor z dacarjem o poeziji - Pismo iz Pariza tovarišu Kostovu - Misterij Buffo - Ali ne srbijo vas lopatice - Pesnik-delavec - Association of Autonomous Astronauts - Meillasoux - Po končnosti - Eduardo Rothe - The Conquest of Space in Time and Power - Hannah Arendt - Vita Activa - Fjodorov - Filozofija skupne naloge - Donna Haraway - A Cyborg Manifesto - Stevphen Shukaitis - Space is the (Non)Place - T. S. Eliot - Histerija - Konstantin Ciolkovski - Na Luni

***

V Kozmos sta se z Linčevimi motorji izstrelila Špela in Benjamin.