Zmaga nad soncem

- All is well that begins well!

- What about the end?

- There will be no end!

We are striking the universe

»Začetek dober, vse dobro« – s temi besedami se začenja prvo dejanje prve futuristične opere Zmaga nad soncem, ki je bila premierno uprizorjena decembra 1913 v Sankt Peterburgu. Izzvala je velik škandal in postavila prelomnico tako v razvoju umetnosti 20. stoletja kot tudi v slikarstvu znanega ruskega umetnika Kazimira Maleviča, ki se je večkrat skliceval na leto 1913 kot na leto začetka suprematističnega gibanja.

Opera je bila delo štirih ruskih futuristov: libreto je napisal »zaumni« pesnik Aleksej Kručonih, prolog Velimir Hlebnikov, glasba je bila delo Mihaila Matjušina, načrte za kostume in scensko postavitev pa je izdelal Kazimir Malevič. Gre za prvi primer futurističnega gledališča na svetu. Opera je vsebovala atonalno glasbo, »zaumno« poezijo, absurdne zveze in kubo-futuristično scensko postavitev.

Odločitev za postavitev opere je bila sprejeta julija 1913 na »Vseruskem kongresu pesnikov prihodnosti«, ki je bil pravzaprav sestanek treh ruskih futuristov (»bodočnikov«) – Matjušina, Kručoniha in Maleviča. Ob tej priložnosti so sestavili deklaracijo, s katero so najavili vojno celemu svetu. Po znanemu manifestu Klofuta javnemu okusu iz leta 1912, v katerem so zmetali Puškina, Dostojevskega in Tolstoja z ladje sodobnosti, so trije avtorji tokrat naznanili, da je bilo klofut dovolj in da je nastopil čas dokončnega uničenja stare umetnosti. Destrukcija pristnega in milega ruskega jezika, destrukcija logike in zdravega razuma je bila zgolj začetek – leta 1913 so se spravili tudi nad rusko gledališče. V operi Zmaga nad soncem so v enem zamahu opravili z naturalizmom in tradicijo, obenem pa so gledalce odrešili tudi realizma Stanislavskega in Mejerholdovega simbolizma. Z eno predstavo je bilo tako vzpostavljeno novo poglavje ruskega teatra in umetnosti, ki je na vseh nivojih obračunal s tradicijo preteklosti. Uspelo jim je, da so v trenutku sedanjosti pokazali, kakšen občutek in videz bo imela prihodnost. Z zmago nad soncem, enim izmed najpomembnejših mitičnih simbolov 19. in 20. stoletja, so osvojili prihodnost.

Zanikanje mita prek minus postopka vodi k novemu antimitu, ki postaja nov mit – tako se prek negacije preteklosti mistificira »svetla prihodnost.« Mitični utopizem Zmage nad soncem temelji na slavljenju urbanizma in antitradicionalizma, osnovni strategiji pa sta destrukcija in zavrnitev klasične naracije. Z demistifikacijo in opozicijo tradicionalnim težnjam meščanskega gledališča se avtorji zavestno uprejo okostenelim sistemom človeštva in obrnejo hrbet vsemu, kar je sakralno in trivialno.

Premagati sonce pomeni premagati naravo, ki izgubi tradicionalni položaj in konotacijo posvečenega. Človek se je narave od nekdaj bal zaradi njene nepredvidljivosti in nenadnih pojavov, ki jih je poskušal razložiti z mističnimi razlagami. Prihod dobe tehnologije in stroja je človeku omogočil, da se odreši strahospoštovanja, ki ga je gojil do narave, in zapusti vlogo opazovalca. Človek se je tako končno ugledal v vlogi stvarnika, človeka boga, ki lahko sam odloča, v katero smer bo potekala evolucija. S tehnološko superiornostjo je človek prelomil z naravo in harmonijo. Bil je pripravljen na glasne zvoke tehnologije, ki so mu predstavljali zvok prihodnosti. V trenutku, ko se je človek dvignil nad naravo, si je dovolil sanjati o drugačni prihodnosti, kakršno si bo ustvaril po svoji meri. Obračun s soncem je obračun s starim svetom, ki je dober, samo če je uničen ali ujet v betonu. Desakralizacija in deestetizacija sta pomenili osvobajanje od tradicionalnih tem in sentimenta. Osvobajanje je bilo prisotno tudi v glasbi, besedilu, scenski arhitekturi, kostumografiji in likovni umetnosti. Scenska dekoracija in kostumografija, ki sta bili delo Maleviča, sta bili izjemno radikalni. Forme so sledile konstruktivistični metodi v umetnosti, izražene so bile kot geometrijski liki, prekriti z močnimi, kontrastnimi barvami. Malevič je v kostume vpletel tudi različne simbole, kot so simboli kart – pik in križ. Kostumi so bili izdelani iz kartona in papirja, tako da so lahko ohranili svojo tridimenzionalno geometrično obliko. Osebe v operi so bile karikature brez zgodbe; bili so zgolj tipi, ki so kazali na karakteristike človeka preteklosti, ali pa so nastopale v vlogi močnih ljudi iz prihodnosti. Malevičeve skice za kostumografijo v operi pomenijo tudi prva umetniška dela, ki kažejo v smer popolne brezpredmetnosti, kasneje poimenovane kot umetnost suprematizma. Na odru so videz dematerializacije dosegli z uporabo različne osvetlitve in luči, s pomočjo katere je objekt na odru počasi izginil oz. se reduciral v nič.

Libreto, ki ga je napisal Kručonih, je ustvarjen s postopkom montaže fragmentov, ki si ne sledijo v logičnem zaporedju. Vsaka scena je avtonomen akt, ki lahko deluje tudi sam zase. Postopek montaže se prenaša tudi na glasbo in na postavitev scene. Alogični libreto Kručeniha je Matjušin podprl z atonalno glasbo, ki temelji na kromatični in disonantni harmoniji. Atonalna glasba je nasprotna melodično in harmonično urejeni tonalni glasbi. Odmika se od tradicionalnega pojmovanja harmonije in blagozvočja, pomembno funkcijo pa pri tem dobi eksperimentiranje. Urbani scenski motivi tehnične civilizacije 20. stoletja se v glasbi pojavljajo v obliki različnih zvočnih efektov – v operi lahko slišimo zvok kanonade, šum vključenega motorja, glasno topovsko streljanje … Orkester je v operi nadomeščen s starim, razglašenim klavirjem, ki je s svojimi disonantnimi zvoki še bolj poudaril neharmoničnost.

Zmaga nad soncem govori o ujetju sonca in o novem pojmovanju časa in prostora ter osvobajanju izpod jarma stare logike in privajene referencialnosti. Znano je, da sta se v tem času Matjušin in Malevič intenzivno zanimala za ezoterične ideje Petra Uspenskega, medtem ko se je Hlebnikov posvečal matematičnim analizam datumov zgodovinsko pomembnih dogodkov. To mu je kasneje služilo kot osnova za matematične izračune zakonov, po katerih naj bi se ravnalo celotno zgodovinsko dogajanje. Hlebnikov je menil, da je stara miselnost pogojena z besedami, zato se je sam raje ukvarjal s številkami. Naravne zakone je poskušal spraviti v števila in med drugim določil, da na primer črka я označuje število nič, a pomeni ena, u - dve, o – tri, e – štiri in i – pet. Hlebnikov je poskušal razkriti medsebojne odnose med svetom resničnosti in svetom številk, da bi prišel do univerzalnega zakona, po katerem se ravnata zgodovinski tok in čas.

Skupno zanimanje umetnikov za novo pojmovanje časa se izrazi tudi v temi opere. Ker je koncept časa povezan z gibanjem sonca, je za umetnike »zmaga nad soncem« pomenila iznajdbo prihodnosti in alternative staremu dojemanju časa. Novo pojmovanje časa, ki je izviralo iz nauka o četrti dimenziji Uspenskega, je bilo zaznamovano z nelinearnostjo in fluidnostjo. Preteklost je lahko prehajala v prihodnost in percepcija časa je v tem kontekstu postala odvisna zgolj od perspektive gledanja. Sonce je izgubilo svojo funkcijo v oblikovanju časa ter privajenem štetju dni in let. V operi se je čas osvobodil sonca, kar je pomenilo simboličen nastop novega principa prostora in časa kot neskončnega prostranstva. Zmaga nad soncem razglaša tudi prihod novega človeka, ki je bil ena izmed pomembnih tem celotne ruske avantgarde. Ta je dojemala umetnost kot pripravo na novo družbeno-politično okolje, v katerem se bo naselil človek prihodnosti; psihično in fizično ločen od človeka preteklosti. Prihodnje človeške vrste z visoko razvito zavestjo naj bi govorile tudi nov, univerzalen jezik. Primer tvorjenja takšnega jezika je »zaumni« jezik Hlebnikova in Kručoniha. Gre za transmentalni jezik, ki je nad zavestnim jezikom in logičnim mišljenjem. »Zaum« ni zgolj čustveni izliv ali krik duše, obenem pa tudi ni čisto neintelektualno blebetanje. Pesnik naj bi uporabljal »zaumni« jezik takrat, ko želi na nekaj opozoriti, ne da bi to tudi poimenoval. Pomen »zaumnih« besed ni točno določen, vendar je treba opozoriti, da ne gre zgolj za večpomenske neologizme. »Zaumne« besede so nefiksirani označevalci, ki odpirajo nova pomenska polja za vse tisto, česar ne moremo izreči z omejenim številom besed našega jezika. V besedni umetnosti je »zaumni« jezik tako pomenil razkroj vseh mej, ki jih predstavljajo jezikovni znaki in njihovi pomeni. Kručonih je menil, da je ustvarjanje z »zaumnim« jezikom kreiranje svetovnega jezika, ki se rojeva organsko in ne umetno kot v primeru esperanta. Pri »zaumnem« jeziku se na področju besedne umetnosti išče ničelno točko, ki bi postala izhodišče za novo umetnost. Tako za Kručoniha kot za Hlebnikova imata pomembno vlogo primitivizem in infantilizem. Teme za svoja dela sta jemala iz preteklih, predzgodovinskih obdobij, njuno ustvarjanje pa je zaznamovalo mitično, preprosto in otroško. Medtem ko je Kručonih uporabljal izraz »zaum«, je bila Hlebnikovu ljubša sintagma »zvezdni jezik.« Z močjo nove besede sta težila k idealnemu stanju človeške družbe – pesniški svet bi tako postal šablona za harmonično ureditev sveta v prihodnosti.

Kljub težko razumljivemu prologu opere Zmaga nad soncem, ki je nasičen s preigravanjem ruskih korenov in predpon, je možno razbrati reference na potovanje skozi čas in nastop nove dobe. Neologizmi »zaumnega« jezika se z deformacijo besed osvobajajo ustaljenih zvez s predmetnim svetom. Besede Hlebnikova postanejo osvobojeni znaki, avtonomni izrazi nove resničnosti. Hlebnikov se obrača na gledalce kot »bodočnik« oz. Будетлянин, človek prihodnosti. Naznanja, da se bodo v prihodnosti pojavili ljudje, ki bodo množice povedli v prihodnost, in umetniki, ki bodo spremenili njihovo dojemanje sveta. Pomemben je dober začetek – začetek iz ničle novega koordinatnega sistema, ki ne upošteva preteklosti, ampak se vektorsko giblje v bodočnost brez konca. Konca ne bo, saj bodo zajeli celotno vesolje in ujeli sonce v betonsko zgradbo.

Sun, you gave birth to passions

And burned with an inflamed ray

We will throw a dustsheet over you

And confine you in a boarded-up concrete house!

Pogreb sonca simbolično predstavi novo ero človekovega nadzora nad časom. Dneva in noči ni več, zemlja se ne vrti in človek se osvobodi tudi teže zemljine gravitacije. Dan »zmage nad soncem« je praznik – dan, ko se je človek dokončno osvobodil starih konstruktov in sentimentalnosti.

We are free

Broken sun …

Long live darkness!

And black gods

And their favorite – pig!

Človek, osvobojen preteklosti, je postal močan kot žival s črnim obrazom. Njegova svetloba pa prihaja od znotraj. V trenutku, ko ni več niti sledu o preteklosti, se človek sooči z občutkom nevarnosti in neskončno praznino. Omenjena praznina je seštevek neskončnih možnosti in pomeni čisti začetek iz ničle – brez preteklih obžalovanj, spominov, napak in neuspehov.

V drugem prizoru razglašajo konec časa in prostora, kot ju poznamo, ter omenjajo spremembe, ki se bodo kazale v nenehni spremenljivosti – tam, kjer je bil včeraj telegrafski drog, je danes lokal, jutri pa bo na istem mestu stala opeka. Podobno je novo stvarnost četrte dimenzije opisal ruski filozof, učenec Georgija Gurdžijeva Peter Uspenski; v četrti dimenziji bo ura odveč; prihodnost, sedanjost in preteklost se bodo dogajale skupaj v kontinuumu četrte dimenzije. Ljudje bomo lahko prehajali s kraja na kraj, ne da bi opravili kakršno koli pot v času in prostoru. Po Uspenskem bi prehod v četrto dimenzijo postal možen šele s prihodom novega človeka – bodočnika – z najvišjo stopnjo zavesti, ki jo imenuje tudi »kozmična zavest.« V trenutku, ko bi človek prišel do najvišje stopnje, bi vstopil v četrto dimenzijo, ki bi prikazala iluzijo stvarnega sveta. Nov človek, obdarjen z novo moralnostjo, naj bi bil sposoben ustvariti harmonijo in ravnovesje na zemlji. Nova doba četrte dimenzije je po Uspenskem zaznamovana z neskončnostjo in radikalnimi spremembami življenja, kot ga poznamo. Pomembno vlogo pri prehodu iz starega sveta v višji svet resničnosti naj bi imelo umetniško ustvarjanje – še posebej abstraktna umetnost, ki se odmika od figurativnega upodabljanja in posnemanja stvarnosti.

Ravno Zmaga nad soncem je odigrala pomembno vlogo pri oblikovanju jasno začrtane poti v smeri čiste abstrakcije. Njena uprizoritev je bila ena izmed ključnih korakov k formiranju objekta 20. stoletja – Črnega kvadrata Kazimira Maleviča. Malevič je v pismu Matjušinu zapisal, da je v načrtu za scensko postavitev prvič uporabil črni kvadrat, kar je razvidno tudi iz ohranjenih skic. Ne gre zanemariti niti dejstva, da je Malevič Matjušina prosil, naj v izdaji libreta Kručoniha objavi tudi podobo črnega kvadrata. Med Zmago nad soncem se je rodil Črni kvadrat – »ničla oblik«, ki je generirala vse nadaljnje forme in celotno suprematistično gibanje. Spraviti vse na ničlo pomeni ustvariti nov graf, neobremenjen s preteklostjo in starim pojmovanjem racionalnosti. Za Maleviča je bila prava resničnost nedojemljiva s starim razumom. Svet objektov je bil zanj svet iluzije in laži. Svet ni »nekaj«, svet je »nič« oz. vse tisto, kar nam ostane, ko odmislimo konstrukte, ki smo jih ustvarili skozi zgodovino.

Danes, sto let po Zmagi nad soncem, smo se znašli v času, ki ima za sto let več zgodovinskih konstruktov, kot jih je bilo v trenutku uprizoritve opere. Bolj kot kadar koli prej moramo preiti v ničlo. Toda sedaj se ne bomo osvobajali logike in zdravega razuma – ravno nasprotno, osvobajali se bomo nelogičnih postopkov in absurda. Iz ničle bo treba zgraditi nov koordinatni sitem, ki bo osnovan na kulturi, iz njega pa potegniti temeljna vektorja pravice in kritičnega mišljenja.

Zaključimo z dobronamernim pozivom z začetka opere:

- Ljudje! Vsi tisti, ki ste se rodili in še niste umrli.

Pohitite h kontemplaciji!

Kontemplacija vas bo vodila.